Hollywood je res nenasiten novih tem, vedno pripravljen "integrirati" karkoli vsaj za silo zabavnega ali zadovoljivo ganljivega. Prav pride tudi računalniška igra, kajti na velikem platnu ni več pomembno, od kod kdo prihaja in kakšna je njegova izvirna narava – tam pač vladajo samo filmski zakoni in postopki.
Film Perzijski princ: Sipine časa (Prince of Persia: The Sands of Time) sicer ni prvi projekt te vrste, zato pa s finančno in vizualno velikopoteznostjo potrjuje, da ne gre več zgolj za priložnostno iskanje izhoda iz krize, marveč za premišljeno usmeritev. Nekoč stripi, zdaj računalniške igre, bi nemara lahko rekli, le da zakladnica stripov še zdaleč ni izčrpana in kot vir potemtakem še ni preteklost, računalniške igre pa najbrž ne zagotavljajo svetle kinematografske prihodnosti. Vsaj če sodimo po tej, resda razkošni in potratni, vendar tudi precej nedomiselni in kljub najnovejši tehnologiji nekam staromodni filmski adaptaciji igrice, ki je bila najbolj priljubljena v zgodnjih devetdesetih letih.
Vsekakor je režiser Mike Newell ostal zvest izvirnemu konceptu računalniške igre, slogu "teci in skači". Tudi v njegovi filmski verziji je namreč veliko skakanja in tekanja, se pravi precej kinetične dinamike, ki vsaj v uvodnih akcijskih prizorih ustvarja vtis kaotičnosti. Še toliko bolj, ker tudi Newell – podobno kot mnogi drugi režiserji akcijskih filmov – med borilnimi prizori nenehoma spreminja perspektivo, menjava izreze, bliskovito vključuje kratke posnetke detajlov (obrazov, oči, rok ipd.) in uporablja še celo vrsto drugih prijemov, da okrepi navidezno dinamiko dogajanja in kolikor mogoče zmede gledalca. Jasno, čim bolj so akcijski prizori kaotični, tem laže so – skupaj s prizorišči – med seboj zamenljivi, in čim laže so zamenljivi, tem manj je treba režiserju skrbeti za koordinacijo dogajanja. Ko se film polagoma posveti tudi pripovedi, ne le spektakelskim učinkom, pa postane prav ta dinamika dogajanja vse bolj monotona, če ne kar dolgočasna.
Zgodba o princu Dastanu (Jake Gyllenhaal), posinovljencu perzijskega kralja, ki skupaj z "bratoma" osvaja sveto mesto Alamut in njegovo princeso Tamino (Gemma Arterton) ter se s pohlepnim kraljevim bratom (Ben Kingsley) in njegovimi plačanci bojuje za čudežno bodalo, ki lahko spreminja tok časa in ga vrača nazaj, je seveda izrazito pravljična. Modrooki hollywoodski vzhodnjak večino časa skače in teka kot lik iz igrice, igraje premaguje sile težnosti v slogu hongkonških mojstrov borilnih veščin in se izogiba nevarnim pastem kot kakšen Indiana Jones, s sovražniki pa zna opraviti učinkoviteje od samega Jamesa Bonda. Vse skupaj je videti kot visokoproračunski fantazijski nesmisel, ki pa s prepletom mogočne kuliserije, kaskaderskih veščin, pirotehnike, atraktivnih vizualnih postopkov in računalniških učinkov na trenutke deluje prav očarljivo. Eksotični hollywoodski eskapizem, podložen z aktualnimi aluzijami na iskanje iraškega orožja za množično ubijanje.
PLUS
Razkošne kulise in akcijski tempo.
MINUS
Visokoproračunski fantazijski nesmisel.
