Filmski negativci navadno niso le neznansko zlobni in nasilni, ampak so tudi izjemno močni, hitri, spretni, žilavi, trdoživi, zmuzljivi in tako rekoč neulovljivi. Skorajda nemogoče jih je kolikor toliko učinkovito ustaviti, kaj šele temeljiteje onesposobiti ali celo ubiti.
Kako je s temi rečmi, na lastni koži izkusijo tudi junaki srhljivke Zadnja hiša na levi (The Last House on the Left), doktor John Collingwood (Tony Goldwyn), njegova žena Emma (Monica Potter) in še zlasti njuna mladoletna hči Mari (Sara Paxton), ko se morajo spoprijeti z zverinskim morilcem Krugom (Garret Dillahunt) in njegovo tolpo oziroma "družino". Naj namreč John in Emma v sklepnem obračunu že pošteno načetega Kruga še tako obdelujeta z najrazličnejšimi orožji, orodji in improviziranimi ubijalskimi pripomočki, naj po njem udrihata, ga tolčeta, butata, prebadata, režeta, dušita in vanj streljata, vedno mu uspe preživeti, tako da ga mora dobri doktor naposled s kirurškim rezom ohromiti in mu vtakniti glavo v mikrovalovno pečico, kjer mu jo spektakularno raznese. Zadeva sicer ne deluje najbolj verjetno, vendar vsaj na platnu zaleže.
Film, ki ga je režiral Dennis Iliadis, je priredba uspešnice, s katero je leta 1972 zaslovel legendarni Wes Craven. Ta se je glede zgodbe zgledoval pri Bergmanovem Deviškem vrelcu, sicer ekranizaciji stare švedske balade o posiljeni in ubiti hčerki ter očetovem maščevanju, vendar je menda zgodbo skušal izkoristiti predvsem za predstavitev neolepšane podobe nasilja, kakršno so tedaj ponujali dokumentarci o vietnamski vojni. Najbrž ne gre zanemariti niti vpliva Peckinpahovih Slamnatih psov, pripovedi o miroljubnem intelektualcu, ki se na počitnicah v spopadu z lokalnimi nasilneži prelevi v sadističnega ubijalca. Morda je filmsko še najzanimivejši prav ta motiv preobrazbe, način, kako se umirjeni, globoko verni podeželski plemič, flegmatični matematik, skrbni družinski poglavar in predani zdravnik v ekstremnih razmerah prelevijo v brutalne maščevalce. Žal že Wes Craven te plati pripovedi ni najbolje izkoristil, Iliadis pa ne za tematiko ne za bogato tradicijo njene obdelave očitno nima pravega posluha.
Tako pač ostane le dolgovezna pripoved o nasilju, ki je toliko bolj neusmiljeno, bestialno, odvratno, kolikor manj je motivirano. Negativci pač trpinčijo, posiljujejo, mrcvarijo in mesarijo svoje žrtve samo zato, ker so zlobni, brezčutni, sadistični morilski sprevrženci. Za svoje izprijeno početje si ne zaslužijo nič drugega kot smrt, vendar mora biti ta enako mučna, kot je bilo mučno počasno, boleče umiranje njihovih žrtev. Ker so negativci, kot rečeno, za nameček tudi neverjetno žilavi, se mesarsko poravnavanje računov seveda neznansko vleče. Še huje, domala naturalistično prikazovanje mrcvarjenja teles deluje v na silo raztegnjeni celovečerni obliki precej groteskno, zato ni čudno, če kakšnega gledalca posili smeh. Drugi pa se lahko le jalovo sprašujejo, čemu je bil ta mučni remake sploh potreben.
MINUS
Povsem ponesrečena, srhljivo neprepričljiva in nepotrebna priredba nekdanje uspešnice.
