Spektakelska mešanica pravljičnosti, dramatičnosti, komičnosti in akcijske dinamike, ki je krasila prve filmske etape sage o Harryju Potterju, očitno ni več po meri zrelejšega junaka z dragocenimi delovnimi izkušnjami. Harry je vendarle že skoraj odrasel mladenič, zato niti ni presenetljivo, če ga otročje čarovniške burke ne ganejo več.
Najbrž pa bi ga morala zanimati vsaj dekleta, ki ga obletavajo. Nekajkrat sicer zadržano, vendar še ravno dovolj zgovorno nakaže, da je celo dojemljiv za njihove čare, a zagate s hormoni kljub temu velikodušno prepušča vrstnikom in vrstnicam, sam pa, ves čas nekam odsotnega in resnobnega videza, raje načrtuje končni spopad s silami zla, ki grozijo čarovniški in bunkeljski skupnosti, fantazijski favni in flori ter sploh vsemu dobremu, kar ponuja čudežni potterjevski svet. Kdor ni bral literarne predloge, lahko razloge za Harryjevo zadržanost do čustvenih igric vrstniške druščine in njegove prave motive za silo zasluti zgolj iz precej meglene, dramaturško ohlapne in mestoma prav zmedene zgodbe, kajti dialogi so glede tega zmuzljivo skrivnostni, z obraza glavnega junaka pa tako ni mogoče razbrati ničesar. Z leti vedno bolj leseni Daniel Radcliffe pač ni interpret, ki bi lahko Harryjevemu liku vdihnil toliko življenja, da bi tudi sam kaj malega prispeval k jasnejšemu in prepričljivejšemu razvoju ter stopnjevanju napetosti pripovedi.
A težave z upodobitvijo osrednjega junaka niso edino, kar pesti film Harry Potter in Princ mešane krvi (Harry Potter and the Half-Blood Prince). Že prejšnji, Harry Potter in Feniksov red, nas je posiljeval s temačnim, skorajda depresivnim ozračjem, katerega žrtve so bili tako plosko karakterizirani in zgolj za silo motivirani liki kot pripoved, ki je kljub neogibni dramaturški zgostitvi obsežne predloge mestoma delovala prav razvlečeno. Tokratno nadaljevanje takšno ozračje samo še stopnjuje, pri tem so gledalcu prihranjeni vsaj igralsko nebogljeni poskusi upodobitve Harryjeve mladostniške razdražljivosti, s katerimi se je Radcliffe jalovo razdajal v prejšnjem filmu. Naš junak je, kot že rečeno, zdaj pač bolj zrel, se pravi, še bolj brezkrven in dolgočasen. Pričakovali bi, da bodo ustvarjalci za protiutež ponudili vsaj dobršno mero dramske napetosti, akcijske domiselnosti in izpopolnjenih posebnih učinkov, a tudi glede tega so naravnost skopi. Skoraj vse odločilno se namreč "zgodi" v dolgoveznih dialogih, molčečem merjenju moči s predirnimi pogledi in "psihološkem poglabljanju" odnosov, to je v svetu fantastičnih prikazni in čarovniških umetnij precej tvegano, če ne naravnost nesmiselno početje.
Za protiutež potemtakem zares skrbi le najstniška romantika, prežeta s peresno lahkim humorjem in plehkimi burkaškimi gegi, vse skupaj globoko v mejah spodobnosti in kajpada brez zveze z glavnim tokom dogajanja, zato pa v funkciji “epske” dolžine filmske pripovedi, ki ji po debelih dveh urah in pol seveda zmanjka časa za kolikor toliko jasen razplet. Še najbolj prepričljivi so vizualni in zvočni učinki, pozornost pa hočeš nočeš pritegne tudi množica izvrstnih igralk in igralcev v stranskih vlogah učiteljev in vzgojiteljev.
PLUS
Scenske rešitve, vizualni in zvočni učinki, zasedba stranskih vlog
MINUS
Zmedena, dolgovezna pripoved, brezkrvni Harry Potter, nizkokalorični humor
