Neslavne barabe so nastajale zelo dolgo, kajne?
Ja, kar precej sem jih že slišal zaradi tega. Z idejo sem se začel ukvarjati leta 1998, a ker je šlo za zahtevno temo, sem pogosto kaj spremenil, dodal, odvzel, odložil za teden ali mesec. Ampak od drugih projektov sem se vselej vračal k Barabam in se nato vrgel v snemanje, ko je film v moji glavi res dozorel.
Je težko posneti film o obdobju nacizma?
Grozljivo. Ko se lotiš dela, se moraš soočiti z vsemi zločini, ki so jih nacisti zagrešili. Ampak priznam, da mi je precej lažje, kot bi bilo kakemu nemškemu filmskemu ustvarjalcu. Tujec sem, imam distanco. Zelo sem zadovoljen, da sem v Nemčiji naletel na dober sprejem ob prvih projekcijah filma. Ljudje so mi priznali, da sami ne bi mogli narediti česa takega, da ne bi imeli poguma, ker je to obdobje zanje še vedno zelo boleče in občutljivo.
Najbrž ni režiserja, ki si v filmu ne bi želel zvezdnika kova Brada Pitta. Kako sta se dogovorila za sodelovanje?
Z Bradom sva se nekajkrat srečala na prireditvah in si namigovala, da se ceniva. Dalo se je čutiti, da oba zanima kak skupen projekt. Njegov agent je moj osebni prijatelj. Pred časom sem ga klical za neko drugo reč in rekel mi je: “Veš kaj, tega z Bradom ne bosta delala. Ne morem vaju še spraviti skupaj, ker se bosta zaljubila drug v drugega in te ljubezni nočem izrabiti za kaj, kar še ni povsem zrelo.” Čakala sva torej na pravi trenutek in z Barabami je ta končno napočil. Potem sem imel noro srečo s terminom. Vedel sem, kdaj lahko snemam, sanjalo pa se mi ni, kaj tisti trenutek počne Brad. “Snema že dva druga filma, je doma, ker snema film njegova žena?” Sreča je bila na najini strani in dogovorila sva se za sestanek. Prvo srečanje za Barabe je šlo precej dobro, bi rekel. Šel sem k Pittu domov, spila sva kakih pet steklenic njegovega domačega roseja in se zmenila bolj ali manj vse, kar je bilo potrebno. O, to je bila noč ... (smeh)
Osem mesecev ste snemali v znamenitih studiih Babelsberg v Berlinu. Kako vam je bil všeč utrip mesta?
Zaljubil sem se vanj. Najel sem si stanovanje, se navadil na poti, po katerih sem se redno sprehajal, si našel ljube restavracije in bare. Nemčija je zdaj zapisana v moje srce, vračal se bom k prijateljem in na kraje, ki so zdaj tudi moji. To je ena imenitnih stvari filmskega dela, lahko si najdeš kraje, ki ostanejo s teboj.
V Berlinu je tudi lokal, ki nosi vaše ime. Tarantinos Bar je posvetilo vam in vašemu delu. Kakšen je občutek v njem?
Ha, precej kul je bilo, ko sem šel prvič tja. Za bar sem bil že slišal, preden smo prišli v Berlin. Zabavno je bilo. Nekega večera smo se napotili tja in bil sem navdušen. Prostor je tak, kot bi ga ustvaril jaz sam, če bi se lotil opremljanja lokala v Nemčiji. Vsepovsod so posterji za moje filme, ves čas predvajajo moje filme in vrtijo glasbo iz njih. Lastnik je navdušen nad mojimi filmi, lokal je odprl pred nekaj leti kot posvetilo mojemu delu. Najbrž si ni mislil, da bom kdaj resnično sam prišel na pijačo, ampak ko sem prvič vstopil, je bil imeniten. Stopil je k meni, mi stisnil roko in rekel: “Dobrodošel v svojem lokalu.” Kaj naj rečem. Veliko smo hodili tja in imeli nekaj res nepozabnih zabav. Enkratno.
Celoten intervju z režiserjem Quentinom Tarantinom preberite v aktualni številki revije Stop (št. 33, izid 19. avgust 2009).
Napovednik za film Neslavne barabe in nagradno igro najdete tukaj!
