Televizijskemu zabavništvu se le redko posreči preskok na veliko platno. Mučno plat takšnega preskoka je pred časom izkusil Rowan Atkinson z znamenitim likom nebogljenega, nerodnega, nadvse nezaupljivega, a vseeno nepoboljšljivo tekmovalnega gospoda Beana, nekakšnega idiotskega anarhista, ki je mentalno na ravni devetletnega otroka in predmetni svet vsakdanje realnosti nenehoma obrača na glavo ter ga spreminja v svojevrstno bojišče.
Prvi filmski Bean nemara ni bil ravno strel v prazno, a tudi ne posebno uspešen podvig; ponudil je zgolj kolikor toliko povezano zbirko dovolj značilnih skečev, ki v "tujem" (filmskem) okolju niso premogli prave moči in prodornosti. Drugi film s tem junakom, prismojena komedija Beanove počitnice, pa se je odrezal veliko slabše, saj je zvečine ponujal humor tiste dvomljive vrste, kjer pomanjkanje duhovitih domislic nadomešča le še bebavo spakovanje.
Sacha Baron Cohen je na prvi pogled burkač drugačnega tipa, saj se njegovi komični liki ne gibljejo v kakšnem umetnem, zaprtem, tako rekoč komorno uglašenem okolju, v kakršnem deluje Atkinsonov Bean, marveč silijo v realni svet in s svojimi obscenimi domislicami provocirajo vsakdanje ljudi. Kljub tej navidezni prednosti, ki vključuje kvazidokumentarno poigravanje z novimi in novimi okolji ter obdelovanje domnevno nič hudega slutečih žrtev, pa je tudi za Cohena film očitno dokaj tvegana avantura ali vsaj kočljiv kompromis, nekoliko nelagoden izlet v svet kompleksne naracije, ki njegovim grobo neposrednim provokacijam ni najbolj naklonjen. S filmskim Boratom, neizobraženim kazahstanskim novinarjem, ki se loteva ljudi s samosvojo mešanico naivnosti, nesramnosti, surove iskrenosti in burleskne zvijačnosti, je sicer naredil nekoliko boljši vtis kot Atkinson z Beanom, vseeno pa se ni bilo mogoče znebiti vtisa, da gre v dobršni meri zgolj za recikliranje že znanega materiala, pri tem kajpak ni manjkalo nepotrebnih teatralnih pretiravanj, ki v televizijskih dimenzijah ne delujejo preveč moteče, v filmu pa je njihov učinek nekontrolirano grotesken.
Vse to je še bolj opazno v satirični burki Brüno, bizarni pripovedi o uspešnem dunajskem modnem strokovnjaku, ki pa zaradi škandala z "ježkasto" obleko, na katero se prilepi vse, česar se dotakne, ostane brez svoje TV-oddaje. Tako se pač odloči, da bo postal največji avstrijski izvozni dosežek po Hitlerju in hkrati prvi avstrijski gejevski zvezdnik po Arnoldu Schwarzeneggerju. Kajpada so njegova tarča ZDA. Čeprav torej Brüno ni kakšen vzhodnjaški šovinist, ampak ekscentrični pripadnik homoseksualne manjšine iz osrčja "civilizirane" Evrope, je njegov humor še bolj robat in vulgaren (če ne kar analen) kot Boratov. In četudi s skrajnim provociranjem tu in tam doseže svoj namen, je vse skupaj videti preveč posiljeno in brez soli. Kot da bi Cohen v podobi Brüna izgubil svojo dragoceno sposobnost, da zna iz ljudi, ki mu nasedejo, izvabiti tisto najslabše, se pravi, pripraviti sogovornika do tega, da pokaže svojo duhovno plehkost, ksenofobijo, homofobijo, rasistične in druge predsodke.
PLUS
Radikalno provociranje dobrega okusa in ortodoksne morale
MINUS
Izvedbeno preveč posiljeno in brez soli
