Na prvi pogled se zdi, da imamo opraviti z postapokaliptično zgodbo, kjer svet obvladujejo trume živih mrtvecev. To je seveda posledica neodgovornega igračkanja znanstvenikov z zakoni narave. A virus, ki razsaja v Slepoti, ljudi ne spreminja v zombije, ampak le v slepce, čeprav ti v resnici niso nič manj pošastni, saj vodijo svet v blaznost večne teme ali zaslepljujoče svetlobe.
Tako vsaj meni režiser Fernando Meirelles, ki očitno uživa v obojem, v preveč osvetljenih, dobesedno pobeljenih podobah in tudi v mračnih, temnih ali kar črnih posnetkih. Končni učinek tega nadvse stiliziranega, s slepo ljubeznijo do kontrastov zaznamovanega postopka vizualizacije je enako neprepričljiv kot alegorična pripoved, sicer povzeta po knjižni uspešnici nobelovca Joséja Saramaga, a adaptirana brez občutka za filmski medij.
V jedru sveta, ki pred očmi vse večjega števila oslepelih polagoma izginja, in v ospredju filmske pripovedi je skupina prvoborcev, najprej obolelih, ki jih sicer skupaj z drugimi zaprejo v karanteno, a imajo v primeri z njimi kar nekaj prednosti. Kot prvooboleli imajo kajpada največ izkušenj z novo nadlogo, poleg tega imajo v svojih vrstah zdravnika (Mark Ruffalo), ki je prvi ugotovil bolezen in kljub slepoti, s katero se je pri tem tudi sam okužil, zgledno obvlada položaj; predvsem pa imajo zdravnikovo ženo (Julianne Moore), ki iz neznanih razlogov edina ni oslepela in skuša zgolj stati ob strani soprogu, s tem je že po naravi stvari v pomoč celotni skupini. Kljub vsem prednostim pa prvoborci povsem zatajijo – in tu že tako precej slabokrvna zgodba izgubi še zadnje atome prepričljivosti; četudi imajo izkušnje, oči (zdravnikova žena), pamet in znanje (zdravnik), se pustijo terorizirati samooklicanemu kralju taborišča (Gael Garcia Bernal) in njegovim privržencem. Res se je karantena medtem sprevrgla v vse bolj natrpano koncentracijsko taborišče, kjer vojska nadzira vse izhode in po potrebi strelja ter ubija, navznoter pa vse bolj prevladuje načelo močnejšega; res je, da je kralj ponosni lastnik pištole, s katero grozi taboriščnikom in taboriščnicam, vendar je tako kot njegovi pomočniki v resnici zgolj slepec, ki nikakor ne more videti, kam strelja. Tu se vsakršna logika neha, nadaljevanje pa je še najbolj podobno posiljevanju – nastopajočih in gledalcev.
Meirelles je pred leti v Božjem mestu z dinamično vizualizacijo, hitrimi montažnimi prehodi, domiselnimi časovnimi preskoki, precizno rabo barv in izvrstnimi, čeprav neznanimi igralci ustvaril skorajda dokumentaristično prepričljivo pripoved o grozljivem razraščanju nasilja v brazilskem getu revščine in bede; film, ki niti za trenutek ne podleže lažnemu sočutju ali hipokritskemu moraliziranju, zato pa se odlikuje s pravo mero družbenokritične ostrine. Tokat je žal videti, kot da bi – povsem v skladu z naslovom filma – sam oslepel in zgrešil vse bistveno. Z mračno temo in znanimi igralci se ni najbolje ujel, v vizualizaciji pa namesto dinamike, domiselnosti in občutka za barve prevladuje posiljena in vsiljiva stilizacija.
PLUS
Nekaj prebliskov, ki spominjajo na boljše dosežke režiserja.
MINUS
Zgrešena adaptacija zanimive predloge, posiljeno in vsiljivo stilizirana vizualizacija.
