Ameriška najstniška drama iz leta 1985, ki jo je napisal in režiral John Hughes. Film, ki je v širšo distribucijo v ZDA prišel 15. februarja tega leta, velja za enega najpomembnejših dosežkov v žanru mladinskih filmov in ikon osemdesetih let. Zgodba se odvija v izmišljeni srednji šoli Shermer High v Illinoisu, kjer pet dijakov iz različnih družbenih krogov preživi soboto v šoli zaradi kazni. Hughes je s tem preprostim konceptom ustvaril univerzalno pripoved o odraščanju, identiteti in preseganju stereotipov.
V glavnih vlogah filma, ki se praktično skoraj v celoti dogaja v knjižnici srednje šole, nastopajo člani. Brat Packa, skupine mladih igralcev, ki so zaznamovali Hollywood osemdesetih. Tu je Emilio Estevez kot Andrew Clark, atlet in član rokoborske ekipe, Anthony Michael Hall kot Brian Johnson, brihten, a nesamozavesten učenec, Judd Nelson kot John Bender, uporniški prestopnik brez dlake na jeziku, Molly Ringwald kot Claire Standish, razvajena princesa iz bogate družine in Ally Sheedy kot Allison Reynolds, skrivnostna lupinica, ki sprva komaj spregovori. Njihovo dinamiko nadzoruje ravnatelj Richard Vernon (Paul Gleason), strog in ciničen pedagog, ki jih pusti same v knjižnici z nalogo, da napišejo esej o tem, kdo mislijo, da so.
Otroci so odrasli brez vseh orodij za življenje
Film se začne z uvodnim citatom Davida Bowieja iz pesmi Changes: »In ti otroci, na katere pljuvate, ko poskušajo spremeniti svoje svetove…« in napoveduje temo upora in transformacije. Zgodba je postavljena v 24. marec 1984. Pet najstnikov, ki se sprva zdijo kot klišeji – skozi sobotno dopoldne razkrijejo svoje ranljivosti.
Hughes je film posnel z nizkim proračunom 1 milijona dolarjev, večinoma v eni lokaciji – šolski knjižnici, ki je bila zgrajena kot scenografija v telovadnici zaprte šole v Illinoisu. Kljub skromni produkciji je film zaslužil več kot 51 milijonov dolarjev po vsem svetu. Del uspeha je bila tudi zasedba, ki je prinesla svežino in avtentičnost. Judd Nelson je na igral vlogo Benderja tudi izven snemanja, da bi ohranil svoj uporniški značaj, kar je povzročilo nekaj napetosti z ekipo, a hkrati dodalo k realističnosti njegovega nastopa.
Pet povsem različnih najstnikov
Prvi del filma se osredotoča na vzpostavitev konfliktov med liki. Benderjev sarkazem in Claireina vzvišenost sprožita prepire, medtem ko Andrew poskuša vzpostaviti red, Brian ostaja v ozadju, Allison pa opazuje z distance. Hughes je uporabil dolge dialoge in tihe trenutke, da je pokazal, kako se za fasadami skrivajo resnični ljudje. Ta pristop je bil revolucionaren za najstniške filme, ki so pred tem pogosto stavili na površinsko komedijo ali melodramo.
Nato se sobotni klub poglobi v razplet zgodbe, kjer se pet najstnikov – Andrew, Brian, Bender, Claire in Allison – iz površinskih stereotipov preobrazijo v posameznike z globljimi čustvi. Ko gre dopoldne naprej, se v šolski knjižnici razkrijejo njihove osebne zgodbe: Andrew prizna pritisk očeta, da zmaguje, Brian razkrije samomorilne misli zaradi slabega uspeha, Bender opisuje nasilje doma,Claire prizna osamljenost svojega privilegiranega življenja, Allison pa razkrije, da jo starši ignorirajo. Te izpovedi, podkrepljene s solzami in smehom, vodijo do prelomnega trenutka, ko se zavejo, da so si bolj podobni, kot so mislili.
... pa tako podobnih eden drugemu
Film doseže vrhunec z ikonično sceno, kjer Brian napiše esej v imenu vseh »Dragi g. Vernon, sprejemamo dejstvo, da smo morali žrtvovati celo soboto za kazen… a menimo, da ste nori, ker nas silite pisati esej o tem, kdo mislimo, da smo. Vidite nas, kot želite… v najpreprostejših izrazih, v najbolj priročnih definicijah. A ugotovili smo, da je vsak od nas možgani… in atlet… in lupinica… princesa… in kriminalec.« Film se zaključi z Benderjevo dvignjeno pestjo v zrak ob zvokih pesmi Don’t You Forget About Me.
Pesem Don’t You (Forget About Me skupine Simple Minds je postala neločljivi del filma. Sprva so jo zavrnili, a je po vztrajanju producentov postala svetovna uspešnica, ki je leta 1985 dosegla prvo mesto na Billboard 100. Njen melanholični, a uporniški ton je popolnoma ujel duh filma in osemdesetih let nasploh.
Ne pozabi name
Sobotni klub je prejel široke pohvale za realističen prikaz najstniških čustev in Hughesovo sposobnost, da iz enega prizorišča ustvari dinamično zgodbo. Kritik Roger Ebert ga je označili za »film o komunikaciji med generacijami«. Leta 2005 je ob 20-letnici prejel srebrno nagrado na MTV Movie Awards, leta 2016 pa je bil uvrščen v Nacionalni filmski register ZDA kot kulturno pomemben. V Sloveniji, kjer je znan kot Sobotni klub, je pridobil zveste oboževalce, čeprav, glede na obdobje predvajanja, ni dosegel enakega kultnega statusa kot v ZDA.
John Hughes, ameriški režiser, scenarist in producent, je v osemdesetih letih pustil neizbrisen pečat v svetu filma z vrsto najstniških klasik, ki so definirale generacijo. Trilogija najstniških filmov Šestnajst svečk (1984), Sobotni klub (1985) in Prosti dan Ferrisa Buellerja (1986) je znana po svojem realističnem prikazu najstniškega življenja, mešanici humorja in čustvene globine ter sposobnosti, da nagovorijo tako mlade kot odrasle. Pozneje se je podpisal pod vrsto uspešnih komedij kot so Striček Buck (1987), Letala, vlaki in avtomobili (1987), Kodrasta Sue (1991), zadnji, ki ga je režiral, produciral in napisal pa je tudi prvi in drugi del Sam doma (1990 in 1992). Hughes je umrl 2009, star 59 let.
Ob 40. obletnici leta 2025 ostaja aktualen, saj nagovarja teme, ki presegajo čas: pritisk vrstnikov, družinska pričakovanja in potreba po sprejetju. Posebne projekcije in razprave o njegovi zapuščini potrjujejo, da Sobotni klub ni le zgodba o petih najstnikih, temveč film o univerzalni izkušnji odraščanja.
