Ko so pred šestnajstimi leti iz klubske atrakcije v nekaj mesecih po izidu prvenca ID postali (pre)redki fenomen domače rockovske scene, se je njihov meteoritski vzpon, ki je štiri leta pozneje doživel razprodani Bežigrajski stadion, zdel nekako logičen. Bili so drugačni, z drugačno godbo, dikcijo in podobo. Sledili so padci in ponovni vzponi, finančne klofute, oboževanje in zaničevanje (»mnogim gremo še danes strašno na živce,« pravi pevec Tomi Meglič, »zato jih nočemo dodatno živcirati s političnimi parolami ali podajanjem mnenja o kakih dnevnih temah«), a Siddharta, bend srednješolskih prijateljev, maršira naprej. Dvajsete obletnice ne bodo slavili pompozno, ne z naskokom na kakšno eminentno (pre)veliko prizorišče, ne s koncertom na splavu, zasidranem sredi zaliva, ne z brezplačnim albumom, ki bi se prikradel na vse pametne naprave jabolčnega giganta – izdali so album novega materiala, ki mu bo konec leta sledil še eden, ter si oddahnili ob odličnem sprejemu prvega singla Ledena. Korenine balade segajo nekam na začetek njihove poti, torej je simbolika dvojna. Še vedno lahko spišejo radijsko uspešnico in ta še vedno nosi prvotni DNK benda. S pevcem Tomijem Megličem in basistom Janijem Hacetom smo se dobili v njihovem prostoru za vaje.
Ob jubileju se podajmo po poteh spomina. Piše se leto 1997: sedite v prostoru za vaje na šentviški gimnaziji, treba se je odločiti, ali bo glasbena kariera zaposlovala večino vašega časa. Pred vrati je fakulteta, pričakovanja staršev in punc, ki bi rade z vami preživele proste urice. Kaj je točka preloma, ko se odločite za resen poskus preboja?
Tomi: Starši so bili vedno podporniki benda, ker smo pridno hodili v šolo in na faks. Punce so bile zraven, ker so uživale v tem, da igramo rokenrol. In tretje, ko ugotoviš, da iz dneva v dan napreduješ, postane to kot droga. Ko ugotoviš, da lahko s tem živiš in se svobodno izražaš, bi moral nekdo imeti strašno močan argument, da bi nas spravil s te poti.
Kateri komad pa je bil za vas prelomen?
T: Lunanai. Bil je prvi profesionalno posnet komad in to nam je zvenelo nadrealistično dobro.
Zavrnitev ste takrat dobili od večine domačih založb, nato ste podpisali pogodbo z majhno založbo McMillian. Česa vam je po mnenju založnikov manjkalo?
T: Vse demo posnetke smo imeli v angleškem jeziku, to je bila prva sporna stvar. Druga, da smo pretežkaški, da smo premalo ljudski. Vsi so hoteli videti, koliko smo pripravljeni sami financirati lastno kariero, saj nobeden ni hotel tvegati.
Siddharta se ponaša z nenavadno zvočno sliko, zlasti dikcijo. Od kod je prišel ta za Slovenijo nenavadni način podajanja besedil na melodijo?
T: Tega pa ne vem. Osebno sem privrženec melodij in tega, da so skladbe močne in transparentne. Zaradi tega včasih trpi rima in predvsem razumevanje besedil. Na prvem mestu je vokal inštrument, da je ritmično in melodično umeščen v skladbo. Besedila so razumljiva med branjem, ne pa nujno med izvedbo. Vokal je zame vedno del glasbe.
S potrditvijo javnosti po prvi plošči ste dobili samozavest in sledile so skladbe za Nord. Druga plošča bo eksplodirala ali v stratosfero ali v pozabo. Vse deluje, le basovske linije ne. Z vami so Vlado Kreslin, Žare Pak, založba Multimedia. Je bil Jani s svojo močno basovsko linijo manjkajoči člen?
T: Kot bend smo napredovali, Primož (prvi basist, op. a.) pa je imel glavo drugje kot pri inštrumentu. Njemu je bila glasba konjiček, nam se je pa zdelo, da bi bend lahko postal osrednji del našega življenja. Iskreno, bilo nas je strah poklicati Janija na snemanje, a želeli smo najboljšega basista na trgu. Prišel je posnet svoje linije in nam se je odprl svet.
Jani: Kot sem jaz to dojemal, ko sem prišel v studio, je bend želel neki industrijski prizvok skladbam in pri takšni glasbi je precizen bas ključnega pomena. Če omenjate ID kot izbruh neke mladostne energije in gre za album, ki je mnogim še vedno najljubša plošča Siddharte, moram priznati, da smo poskušali ponoviti te občutke na nekaterih poznejših albumih, a nam ni uspelo. Nord je bil korak naprej, tehnično in avtorsko. Na snemanje sem prišel iz čisto drugega okolja, ravno sem končal sodelovanje z Magnificom, zato se mi je zdela Siddharta tako zanimiva, šlo je za rock, metal in industrial, a drugačen od vsega na sceni.
Član pa si postal šele nekaj mesecev po izidu Norda?
J: Ja, sicer že s prvim koncertom.
T: Imeli smo vaje s Primožem in posnetke za Nord z Janijem. Bili smo amaterski bend s profesionalnimi skladbami in smo si želeli dvigniti raven, Primožu je bila igra pomembnejša od dela, a napredek ne pride brez dela. Vsi smo se trudili, njemu pa se ni dalo, nas je pa razumel. Še vedno smo prijatelji, razšli smo se brez zamere.
Med Nord in Rh- se je zgodil prehod k močni vizualni prezentaciji, tako na promocijskih fotografijah kot v spotih (Klinik in Od višine se zvrti), jasno navdihnjen z ikonografijo takrat svežega filma Matrica. Je film pustil tako močan vtis?
T: Mislim, da do takrat filma sploh nisem videl, garderobo nam je za promocijske fotografije pripravila stilistka Helena Vovk. Izpadlo zelo podobno Matrici, a namen ni bil tak.
J: Vsekakor je bil prisoten duh časa, v kombinaciji z naključjem. Kostumograf črpa vplive z domače ali svetovne scene, glede filma pa se mi zdi, da nobenega nisem gledal do konca, ker se mi ne da. (smeh) Hecno je, da te taka stvar tako zaznamuje, v Nemčiji so nam predlagali bolj goth podobo in v tistih plaščih smo se počutili bebasto, zbadali drug drugega, da smo videti kot hrenovke. A tisto obdobje je bilo tako uspešno, da še danes marsikdo misli, da smo tisto »pravi« mi. Mogoče bi morali v hrenovkah ostati še danes, tako kot je Angus Young v šolski uniformi ikona AC/DC. Po drugi strani smo bili v spotu Napoj oblečeni v Asterikse, v galsko-keltske »uniforme.« Verjetno bi bili danes podobni Spinal Tap, če bi vztrajali pri tistem imidžu. (smeh)
Po izdaji plošče in Bežigrajskem stadionu ste do konca leta koncertirali vsak konec tedna, športne dvorane po Sloveniji so bile večinoma razprodane. Takrat se je zdelo vse mogoče. Kaj ste v tej evforiji spregledali, verjetno je bilo težko ohraniti trezno glavo?
T: To nas ni tako zadelo, kot bi marsikoga drugega. Smo bend, ki se veliko pogovarja, ni nas nikamor odneslo. Življenje na odru se mi je zdelo čisto nekaj drugega kot vsakdan. To se mi zdi prav, ker smo ohranili spoštljiv odnos do glasbe in ga nismo začeli zlorabljati. Nedvomno smo kaj zamudili, a navznoter smo bili mirni in nismo zašli na čudna stranpota.
J: Kar smo mogoče spregledali, je zabloda, da bo vedno tako. Ta zmagovalni občutek narekuje, da stvari postanejo samoumevne. Prideš v Metliko in napolniš dvorano za tri tisoč ljudi. To se ni zgodilo nikoli prej in potem. Že leto pozneje smo se naučili, da v življenju ni nič status quo. Vedno, ko delaš kalkulacijo, je ne delaš za nazaj, ampak za naprej. Šola je tako bila, da po velikem vzponu pride val navzdol, s tem pa nihanja ter trenja.
Naslednja turneja Petrolea je bila megalomanska, velika produkcija, veliko koncertov – in malo publike. Takrat ste dobili precejšnjo finančno klofuto.
J: Izkazalo se je, da če v Sloveniji poskušaš biti touroperator vsega, torej hkrati izvajalec in organizator turneje, ne gre. Če ne dovoliš lokalcem, da pristopijo k projektu in ne najdejo kake koristi zase, ti bodo načrtno ali nenačrtno obrnili hrbet. Na to je deloma vplivala tudi glasba na Petrolei, ki ni podpirala mogočnosti Rh-, mogoče je bila sestavljena preveč eksperimentalno za tiste čase. Ni benda na svetu, ki bi na dolgi rok držal enak obseg uspeha. Moraš se resetirati.
Takrat ste prvič naleteli na resne težave in padec popularnosti. Razšli ste se z dolgoletnim menedžerjem Iztokom Kurnikom. Ste premlevali možnost, da enostavno prenehate obstajati?
T: Ne, ker smo se lotili drugih stvari, kot je bil Maraton (peturni koncert v Tivoliju, na katerem so igrali vse do takrat izdane skladbe, op. a.). Izkušnja nas je udarila po hrbtu ravno toliko, da je zapeklo in nas razjezilo, da smo dobili nov zagon.
S Sago (2009) ste zapluli v bolj eksperimentalne vode. Ljudje so se čudili, zakaj je tako … čudaška. Večina skladb nima klasičnega ustroja, kitica, refren, kitica, kitarski solo ...
J: Na Sagi se je zdelo, da lahko vse poskusimo. O tem nas je prepričal producent Ross, ki je trdil, da so tudi napačne stvari na koncu pravilne. Pristali smo v Los Angelesu in se znašli pri njem doma. Ob polnoči nas je peljal na plažo Venice Beach in povedal: »Ta plošča je že narejena, le posneti jo moramo.« Mi smo mu popolnoma zaupali, ker je imel vizijo. Poskusili smo vse, kar se da. Hkrati smo ob sprejemu dobili občutek, kaj pri poslušalcih gre skozi in kaj ne.
T: Takrat smo se pogovarjali, da če bi živeli v ZDA, bi Saga našla pot do občinstva zaradi velikosti trga, pri nas pa ni šlo. Zato smo postali skeptični, čeprav nam je album všeč. Mogoče smo tokrat šli predaleč za povprečno uho.
J: Ko smo dobili posnetke, smo bili čisto navdušeni, zdelo se nam je, da je to najboljše, kar smo naredili.
Naslednja plošča VI, posneta v živo na stadionu Stožice, je bila prav tako preizkušnja, tudi zaradi s tem povezanega finančnega minusa. Kljub dvanajst tisoč prodanim vstopnicam.
T: Takrat smo preizkusili, koliko močni smo na trgu. Sam koncert je bil odlična izkušnja. Če bi razprodali vse vstopnice, bi bili na pozitivni ničli. A smo delali brez založbe, posledično smo nekatere stvari preplačali, ker nismo bili vešči posla.
Jani: Prvič nas je do polnega stadiona pripeljala publika, v Stožicah pa smo mi sforsirali nastop, saj smo igrali na karto presenečenja s snemanjem nove plošče v živo. Uspeh je bil polovičen in smo se finančno precej opekli. A nismo hoteli ostati nikomur dolžni.
Od plošče s stadiona so minila štiri leta. Zakaj tako dolga pavza?
J: Vmes smo posneli koncertni album s simfoniki, ki je bil po obsegu dela podoben ustvarjanju nove plošče. Mi bolj vidimo, da sta minili dve leti od zadnjega albuma. Letos slavimo dvajseto obletnico benda in smo se odločili izdati dvajset komadov, deset jih je izšlo na Infri, deset jih bo na plošči konec leta.
Je na plošči več skladb izpred desetletja, kot prvi singl Ledena?
J: Ne, le Gianna je bil vedno v nekih vicah, ali ga dokončati in objaviti ali ga dati v odstrel. Nam je všeč, ker je tak zafrkantski, neresen štikelc, kakršnega najdemo na vsaki plošči, tudi zato, da se oddaljimo od pogosto preresnega formata skladb. Ledena bi tudi lahko za vedno ostala v predalu, če je ne bi spet našli in ji dali nove priložnosti.
Ostanimo pri (pre)resnem vidiku. Tomi, je pisanje zafrkantskih, hudomušnih besedil nekaj, kar ti ne gre od rok, ali jih namerno zavračaš, ker se zdi, da ne gredo v format Siddharte?
T: Saj se na vsaki plošči najde nekaj. Ta Gianna je riffovski komad s ska elementi, besedilno pa po dvajsetih letih spomin na Pot v X s prve plošče. Venom E je bil čista zajebancija, Brezokoff prav tako.
J: Tudi Phatyuppie z nove plošče je zezancija.
T: Na prvi plošči je bil tak moment Farmer. Res pa je, da nismo bend kova Zmelkoow, da bi bilo vse humorno. Mogoče smo takšni, ker izvajalci, ki jih radi poslušamo, delajo resnejšo glasbo. Težko vam bodo šle kocine pokonci ob poslušanju zezantskih skladb, humor sproža neke druge emocije, mi pa se radi dotikamo sreče in žalosti, agresije in ljubezni, torej obsegamo celoten čustveni krog.
Od kod prihaja ta keltski zven, severnjaški podton, ki se pogosto prikrade v vašo glasbo?
J: Tega je bilo včasih več kot zdaj, zdaj slišim več slovanskih korenin, a slovanskih iz krajev izza Karpatov. Tamkajšnji skladatelji so pisali podobne glasbene strukture. Zdaj se nismo namerno distancirali, mogoče smo bolj zbrusili svoj slog. Nedvomno je to odvisno od tega, kaj si poslušal v mladih letih.
T: Včasih je demo zelo drugačen od končne skladbe in ta keltska melodika je na koncu ostala v skladbah, ki so bile ob nastanku čisto drugačne.
Z Infro ste se vrnili k producentu vaše prve plošče Dejanu Radičeviću. Zakaj ravno k njemu in ne, denimo, k Žaretu Paku?
T: Z obema smo se pogovarjali. Tomaž je predlagal Dejana, ker smo se vsi v petnajstih letih ogromno naučili. Dejan se je izobraževal na področju produkcije, zašel je v vode menedžmenta. Hitro smo ugotovili, da lahko ustvarimo nekaj svežega, prijatelji pa smo že od prve plošče. Ravno on nam je pomagal, da smo v začetku postali Siddharta. Ne vem, zakaj se nismo znova našli že prej, temveč smo šli vse do Amerike, da bi ugotovili, da so pravi ljudje že ves čas doma.
Kako se razlikuje način dela z Dejanom, Žaretom, ki dela »metronomsko«, in Rossom Robinsonom, ki je bolj za »svoboden« pristop?
J: To so trije popolnoma različni tipi osebnosti in načini dela. Žare ima zanimive ideje, ki se kažejo v dobrem rezultatu. Je pa običajno pot do tja zelo dolga. Nismo si hoteli privoščiti, da bi imeli preveč časa v studiu, Dejan je veliko učinkovitejši. Ross se stvari loteva manj tehnično in bolj na psihološkem nivoju. Američani imajo ta pristop »večji od življenja«, mogoče z našim načinom razmišljanja in emocijami nismo najbolj kompatibilni. Dejan je pa iz obeh svetov, po eni strani intenzivno sledi tuji produkciji, dela pa tukaj in razume nas in slovensko publiko. Mogoče smo šli v Ameriko z upom, da nam bo nekoč mogoče tam uspelo. Zdaj se mi bolj in bolj zdi, da če delaš album za tukaj, ga moraš posneti tukaj. Imeli smo tudi ideje, da bomo sami posneli vse v tem studiu, češ saj nekaj pa že znamo narediti sami in bomo potem ideje pošiljali ljudem, da jih zmiksajo. A to ne gre. Tu se je pojavil Dejan, ki je zdaj ne samo naš producent, od pred kratkim je tudi del našega menedžmenta.
Ste se kdaj poigravali z idejo turneje več popularnih slovenskih bendov v kombinaciji z mladimi še neuveljavljenimi imeni?
T: Te ideje smo premlevali in jih skoraj tudi realizirali. Trenutno je kupna moč tako majhna, da bi bil projekt težko izvedljiv, če bi ga želeli izvesti na pričakovanem produkcijskem nivoju. Ko se tako opečeš, kot smo se mi na stadionu Stožice, postaneš previdnejši.
J: Gre za velik zalogaj s tehničnega in logističnega vidika. A hipotetično gre skozi. Tu smo mi, Dan D, Elvis Jackson, MI2 in še kdo. Čez en teden pa nekdo nastopa v sosednji vasi. Vseeno je Slovenija premajhna, operiramo na območju polovice Milana. Mogoče bi takšna turneja šla skozi, a v pravem trenutku. Ljudje zavohajo, kdaj želiš stvar narediti na silo, kdaj pa gre po naravni inerciji. Kot je bila razlika na prvem in drugem stadionu.
Kolikokrat se zgodi, da kateri zagrozi z izstopom iz benda?
J: Nismo v fazi, da bi si grozili z odhodom. Lani je bilo takšno obdobje, da nismo vedeli, kako in kam naprej. Padeš v neke črne luknje, a če je volja, se odprejo nove možnosti. V bendu je to pomembno, če ni cilja, se lahko zgodi, da lebdiš v brezdelju, to je najslabše. Ali pa pride do kreganja, od koga komad bo singel. Redko smo imeli tovrstne probleme.
T: Če se slabo odločimo, je to običajno skupna odločitev. (smeh)
Po kakšnem ključu podpisujete avtorstvo skladb?
Če je nosilec osnovne ideje posameznik, ga podpišemo kot avtorja, Tomi vedno piše besedila, pod aranžmaje se podpisujemo skupno. Precej skladb spišemo tudi kot bend. Nekako smo si tako razdelili, da stvari funkcionirajo.
Verjetno pa delite prihodke od koncertov na pet enakih kosov?
T: Ja.
Ali pogrešate več konkurence in vročekrvnih debat in provokacij na slovenski sceni, kot je to normalno za, denimo, angleško, ko se glasbeniki redno, pogosto duhovito, zmerjajo?
T: Ne čutim potrebe po močnejši konkurenci, te je že dovolj v drugih panogah. Je pa na sceni dovolj rokenrola, ki še ni prišel do širše javnosti. Zato me ne skrbi.
J: Jaz pogrešam novejše bende, ki bi jim uspel večji met v smislu, da bi se lahko preživljali od glasbe. S temi vročekrvnimi debatami pa bi se zelo strinjal, če ne bi bilo te naše slovenske zamerljivosti. Če pogledamo na svetovno sceno, tam pogosto padajo kake provokativne izjave člana enega benda na člana drugega, a vedno imaš občutek, da je to del cirkusa in vsi to tako dojemajo. Pri nas pa prestopiš to mejo in se hitro zaprejo vrata. Po mojem bi bilo zdravo, da bi vsi bili iskreni, če ti nekdo ni všeč, to poveš na glas in s tem pomagaš tudi njemu. Ne moremo biti vsi vsem všeč. Kje bi to počeli, pa ne vem, nimamo oddaj tega tipa, če se že naredijo kakšna Trenja na temo glasbe, so gostje običajno lastniki radijskih postaj in dva zakompleksana muzkontarja, zato debata razvodeni.
Vajini otroci že poslušajo glasbo. Kakšna se jim zdi Siddharta?
T: Čisto preveč. Moj sin je zaljubljen v našo glasbo, dnevno gleda DVD-je s stadiona ali iz Cankarjevega doma, vsak dan »vadi« drug inštrument. Včasih postane to moteče, ker moram z njim gledati, zato ga poskušam pritegniti k drugi glasbi. Če pride k nam na vaje, je zaprepaden, pozimi je dobil kitaro in bobne. Ta male pa glasba sploh ne zanima. Njej so glavna okupacija sponke za lase. (smeh)
J: Tudi pri nas jabolko ni padlo daleč od drevesa. Z drago sva si zadala za cilj, da otroke glasbeno izobraziva, pa ne zato, ker sem glasbenik, ampak ker ti spremljanje glasbe da širino razumevanja, druga stvar pa je, da otrok vedno spremlja vse, kar starš počne. Tako sta se oba nalezla, oba imata posluh, zanima ju, kako pesmi nastajajo, poskušata miselno sodelovati pri razumevanju kreativnosti. Jaz sem se moral upreti staršem, da sem lahko stopil v glasbene čevlje. Želeli so, da grem v redno službo, jaz pa sem hotel s trebuhom za glasbenim kruhom. Zato od svojih otrok pričakujem, da bodo sami potegnili črto, kaj želijo početi, ne kaj jaz želim, da bi počeli. Glasba se mi zdi segment, ki lahko pozitivno vpliva na odraščanje.
Saj lahko počnejo marsikaj znotraj glasbenega posla: lahko so menedžerji ali tehniki ali ...
J: Samo da ne bodo predstavniki založb za iskanje in pedenanje glasbenikov (ti. A&R).
T: Ravno to bo na koncu postala! (smeh)
