Navdih je našla ob Nilu, med piramidami in peskom egiptovske puščave, kjer se je rodila ideja o glasbenem mostu med dvema svetovoma.

Začniva naprej pri vaši mistični skladbi. Kako ste prišli do te izjemne zgodbe?
Popolnoma spontano, kar odvijati se je začelo in ni se končalo, dokler nista bila projekt in ideja končana. Zgodba se je začela že lani oktobra, ko sva s sestro odšli v Egipt, na križarjenje po Nilu. Izpolnile so se mi dolgoletne sanje. Že od srednje šole naprej me je vleklo v Egipt. Na tem potovanju sva s sestro spoznali tudi skupino novih prijateljev, s katerimi smo se imeli res super in sanjsko, še posebej zato, ker nas je vodil vodič Khaled Eissa. Preživeli smo en teden prečudovitih počitnic. Z novimi prijatelji smo ostali v stikih. Že ko smo potovali po Egiptu, so po moji glavi švigale želje, da bi posnela video na temo Egipta. Zdelo se mi je, da bo največji izziv najti Egipčana, da bi sodeloval pri projektu. Tedaj se še nisem zavedala, da sem ga v bistvu že našla.

Kako ste doživeli kontrast med domačim okoljem in Egiptom – je bil to vaš prvi obisk?
To je bil moj prvi obisk Egipta. Bila sem srečna, presrečna. Ne znam opisati občutkov. Ogledali smo si več templjev. Ko smo na našem potovanju obiskali prvi tempelj, me je oblila zelo prijetna pozitivna energija. Počutila sem se kot doma. Kot da se spominjam občutkov svojega življenja v času faraonov. 

Vaša podoba Nefretete v videu je mogočna, kraljevska. Kako ste se pripravljali za to vlogo?
Egipčanska zgodovina me je zmeraj navduševala. Brala sem o Hačepsut, Nefretete, Kleopatri. Najbolj me je pritegnila Nefretete. Mislim, da sem najbolj povezana z njo, zato jo tudi uprizarjam v zgodbi.

Občinstvo je Moj Habibi sprejelo zelo toplo. Ste morda pričakovali tudi kritike – in kako se sicer spopadate z odzivi, ki niso samo pozitivni?
Vesela sem, da so jo lepo sprejeli. Zelo smo se potrudili v videu pričarati skrivnostnost in mističnost Egipta. Slovence to zelo privlači, kar se kaže tudi v tem, da zelo radi potujemo na to destinacijo. Kritike, tako naklonjene kot manj naklonjene, je treba sprejeti pozitivno in jih pri naslednjih projektih upoštevati, če so upravičene. Nikoli ne moremo zadovoljiti vseh. 

Ljubo Pelicon

Pred nekaj dnevi je zaživela še angleška verzija My Habibi. Kaj je bil v tem primeru za vas največji izziv?
Interpretacija in produkcija sta enaki. Angleški jezik se vsakdanje uporablja na vseh področjih življenja. Mislim, da to ni prav, je pa dejstvo, ki ga moramo upoštevati, če želimo doseči večji krog poslušalcev. Obenem smo želeli svetu pokazati, da tudi v Sloveniji poznamo in čutimo povezanost s to skrivnostno deželo.

Na letošnjem festivalu Marco Polo Fest ste s skladbo La, la, la osvojili drugo mesto občinstva. Kaj vam pomenijo festivali in tekmovanja?
Nagrada je vsekakor potrditev, da smo na pravi poti, zato smo ponosni in srečni zaradi tega uspeha. Vesela sem, da je bila ob nastopu ob meni ekipa, ki mi je blizu in me podpira od vsega začetka. Tudi ostalim prijateljem in podpornikom se moram zahvaliti, kajti brez njihove podpore bi težko prišli do tega uspeha. Verjamem, da se tudi oni veselijo z nami. Mislim, da so festivali in tekmovanja pomembni za vsakega glasbenika. Uspeh na festivalu je brez dvoma motivacija za nove projekte. Vendar glasbenik, ki ustvarja s srcem, z željo razveseljevati in zabavati občinstvo, ne sme biti odvisen od tega, ali je skladba nagrajena ali ne. 

V vaših pesmih pogosto prepletate preteklost in sedanjost. Vas to navdihuje tudi v vsakdanjem življenju – ste bolj človek tradicije ali sodobnosti?
Vsekakor tradicije, preteklosti ne smemo pozabiti. Mislim, da sem rojena v najlepši deželi na svetu, v okolju, ki spoštuje tradicijo in svojo zgodovino. Žal mi je, da nekateri ne razmišljajo tako. Sedanjost je pač treba sprejeti, živeti z njo, se prilagajati. Močno pa si želim, da ne bi pozabili svojih korenin.

Znano je, da ste velika ljubiteljica konj. Kako so konji postali del vašega življenja?
Res je, vse živali so mi blizu, vendar konji še najbolj. Prvega konja sem dobila kot najstnica, vrsto let so bili pomemben del mojega življenja. Pravijo, da se prava ljubezen do živali rodi že z vami in jo nosite s seboj vse življenje. Konji so plemenita in graciozna žival, utelešajo moč, energijo, lepoto, lahkotnost, vse v enem. Konji so bili v preteklosti zvesti partnerji človeka v vsakdanjem življenju. Zdaj človek in konj sodelujeta na športnih tekmovanjih, jahanje je vrsta rekreacije, celo vrsta terapije.

Vam konji pomagajo tudi pri ustvarjalnem procesu?
Živali imajo poseben čut, intuicijo, moč, energijo, s katero nas navdajajo in dajejo posebne energije, s katerimi nas sproščajo in pomirjajo, kar v teh časih zelo potrebujemo. Ko grem s konjem v naravo, me to pomirja, sprosti, napolni z energijo, morda tako kot na nekatere vpliva fitnes ali joga. Vsekakor mi to pomaga pri mojem vsakdanjem delu in ustvarjalnem procesu v glasbenem svetu.

Osebni album

Če bi morali svojo glasbeno pot opisati skozi simbol živali, katero bi izbrali in zakaj?
Volk, ker je neustrašen, vztrajen, zaščitniški, skrbi za svoj trop, ali pa črni panter, ki kot senca potrpežljivo čaka na svoj trenutek.

Vaše pesmi pogosto nosijo močne zgodbe ljubezni. Kako se vaša življenjska filozofija ljubezni prepleta z vašim glasbenim ustvarjanjem?
Mislim, da je ljubezen najmočnejše čustvo in vrlina vsakega posameznika. Če imaš v sebi pravo ljubezen, se ti ni treba bati, ne za sebe, ne da prizadeneš druge. Treba se je boriti vsak dan za tako ljubezen do sebe in drugih. Iz ljubezni pridejo vse ostale vrline, ki jih moramo imeti v sebi. Na primer ljubezen do glasbe mi daje moč, da smo z ostalimi na tej poti.

Ste kdaj pomislili, da bi svojo ljubezen do živali in glasbe združili v enem projektu – na primer v koncertu ali videozgodbi, kjer bi bili konji del vsega skupaj?
Vsekakor imam željo po takem dogodku. Drugače pa so živali prisotne v vsakem našem videu, če je le mogoče. Brez njih gre težko. Rada sem z njimi v stiku, kjer je le mogoče. Ja, videozgodba bi bila res super.

V glasbi in življenju ste že dosegli marsikaj. Kateri trenutek do zdaj je bil za vas najmočnejši?
Na moji glasbeni poti se je dogajalo veliko lepega. Najbolj sem vesela, da sem spoznala druge ustvarjalce, povezane z glasbo, srečala sem nove prijatelje, doživela lepa druženja. Bili so tudi hudi padci, težka polena pod noge. Včasih se vprašam, ali je vredno. Odgovor je vsekakor – ravno zaradi pozitivnih stvari, ki vedno znova prevladajo. V tem trenutku bi dala naš zadnji uspeh s pesmijo La, la, la med najlepše trenutke na moji glasbeni poti.

Ko gledate v prihodnost – kam želite, da vas vodi pot?
Kot vsak ustvarjalec si želim, da bi ustvarili pesem, ki bi bila všeč širokemu krogu občinstva. Želela bi si nastopiti na dogodku, ki bi združil glasbenike in druge ustvarjalce v podporo miru, naravi, posebej živalim. Preprosto bodimo pogumni in bodimo dobri.