Spet v sedlu, ponosno vzravnani in v polnem drncu. Tabu je pred tremi leti, na vrhuncu ustvarjalnosti in priljubljenosti, čez noč ostal brez glasu. Dobesedno. Karizmatična frontmanka, simpatično divja ikona benda Nina Vodopivec, je obnemela. Kmalu je bilo jasno, da ne le za nekaj dni. Tudi sam sem dvomil, da se bo skupini s še tako dobro novo pevko uspelo pobrati. Prvi trije odmerki kadrovsko osveženega Tabuja s pevko Tino Marinšek, Oblak za dva, Pesek in dotik ter Namesto srca, niso bili hiti na prvi posluh, a so preživeli test časa in se usedli v uho.

In ko mi je Tabu končno spet prirasel k srcu, sem dobil v poslušanje naslovni singel 42. Tema. Pregloboko. Dolgočasno. Kakšen bo šele album!? Prvega poslušanja sem se tako lotil v krču. A že po nekaj skladbah mi je bilo jasno, da je bilo na ploščo vredno čakati tri leta - najboljše namreč šele pride. To je eden redkih zelo kvalitetnih domačih albumov, ki jih lahko poslušaš od prve do zadnje skladbe ali pa jih poljubno premešaš - in zadeva še vedno stoji. Le 42 še vedno čudno štrli in ne vem, kam bi jo postavil. Zgodba se ves čas giblje med energičnimi poprockovskimi himnami za velike odre in akustičnimi zgodbami za intimnejše poslušanje, rdeča nit pa je ljubezen. Ljubezen, ki presega osladno pop liriko na kile. Ljubezen, ki je odlično ujeta v besedila in čutno servirana z glasbo in glasom pevke Nine. Ljubezen, ki deluje ravno prav intimno, skrivnostno, eksplozivno in unikatno, da je to zelo samosvoja zgodba, a še vedno odlična, nezatežena, originalna pop plošča brez vzorčenja in predelovanja "klasik". Tabuji so spet v polni formi. Vsaj tako dobri kot na vrhuncu v izvirni zasedbi. Če ne še za odtenek boljši.