Pred kratkim je premiero doživel dokumentarec Mladi levi: polnost časa, film o zasedbi, ki velja za eno od pionirjev slovenskega pop rocka. Benč jih je zapustil, da bi se pridružil zasedbi The Generals, nato ustanovil Srce in s Septembrom postavil del temeljev jugoslovanskega hard rocka. Solistična pot od zgodnjih osemdesetih naprej mu je nadela status enega najboljših rockovskih vokalov na domači sceni. Nedvomno tudi zaradi njegovega iskrenega navdušenja nad glasbo – ko sva zmenjena za pogovor, ga srečam med poglobljeno debato z glasbenimi kolegi o inštrumentih in ojačevalnikih.
Prav fino je slišati navdušene, poznavalske pogovore med starejšimi glasbeniki o glasbi in inštrumentih. Poznam tudi takšne, ki se jim zdi to izguba časa, čeprav živijo od glasbe.
O tem sem večkrat razmišljal, zakaj si nismo vsi podobni. Nekaj ni prav, če glasbenik nima te strasti. Strast je ali pa je ni. Tisti, ki je radoveden, ga bodo te stvari vedno privlačile, drugi, ki je napol kopija, pa tako tudi pristopa k stvarem. Enostavno glasbe ne čuti. Brez strasti ni razvoja. Ni dovolj samo muziciranje in tehnično znanje, ampak tudi pripadnost. Jaz sem zaljubljen v zvok kitare, slišim nianse in to ostane v človeku za vedno. Vsi smo otroci globoko v sebi, vsi imamo to navdušenje, pridejo pa obdobja življenjskega ciklusa, ko to pozabimo, a čez čas spet spregledamo. Če pa izgubiš ta naboj, je boljše izstopiti iz vlaka. Enako je pri živalih, sterilizirajte hudega psa in ne bo več enak.
»Povezave med glasbeniki ostanejo trajne,« pravi bobnar Matjaž Deu v dokumentarcu o Mladih levih. »Smo posebna rasa.« Se strinjate?
Ja, enako je pri športnikih, denimo. Seveda če si pravi, takšen ostaneš vse življenje.
Pozneje vi rečete Jerneju Jungu: »Vse je OK, dokler se ženske ne vmešajo, ker potem bo spet problem.« So ženske razbijale vaše bende?
Ah, saj veste. Bend je moška stvar in moške družbe se nikoli ne obdržijo, če se vtikajo njihove partnerke. Začne se s tem, da svojim dragim suflirajo, kako naj se oblačijo, nato kako naj se obnašajo na odru, na koncu pa bi rade miksale zvok na koncertu in pametujejo o notnih lestvicah in slogu igranja. Tisti, ki so se jim pustili manipulirati, so šli iz benda, in to največkrat samovoljno.
Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!
