Zanj so rekli, da je jagnje med šakali in gospod med divjaki. Vlado Pravdić, rojen 6. decembra 1949, je bil ustanovni član skupine in z njimi posnel album Kad bi bio bjelo dugme in Šta bi dao da si na mom mjestu. 1976 ga je, ker je moral oditi na služenje vojske v JLA, zamenjal Laza Ristovski. Pravdić se je v skupino vrnil 1987 in z njimi posnel še preostali material razen zadnjega albuma Ćiribiribela, kjer je klaviature spet igral Ristovski (ki je umrl 2007). Po albumu Pljuni i zapjevaj, moja Jugoslavijo, se je umaknil iz Bijelog dugmeta in posvetil računalnikom.
Njegova mama je bila profesorica glasbe in ga je seveda vpisala tudi v glasbeno šolo, kjer je igral klavir. Končal je nižjo kot tudi srednjo glasbeno šolo. Po gimnaziji je vpisal študij fizike v Sarajevu, ki pa ga jeprekinil tik pred diplomo.
Glasbeno kariero je začel 1965 v skupini Vokinsi, ki jo je jesnei 1966 zapustil in od 1968 naprej igral v skupini Kost. Od septembra 1970 je v je bil klaviaturist pri Ambasadorih, ko je z njimi pel še Zdravko Čolić, z njim je posnel tudi Plačem za tvojim usnama, ki je hkrati tudi Pravdićev diskografski debi. V pesmi je orkester povsem prekril zvok njegovih orgel, zato se ga praktično ne sliši.
1971 je v Indeksih nadomestil Ranka Rihtmana, od katerega je tudi kupil orgle Hammond T 202 in zanje sam naredil efekt Leslie. Ko so Indeksi po odhodu Popovića in Kovačevića v vojsko 1973začasno prenehali igrati, se je preselil k Jutru, ki se je od 1. januarja 1974 preimenovalo v Bijelo dugme.
Pravdić je bil edini glasbenik, ki se lahko pohvalil, da je igral z vsemi štirimi največjimi sarajevskimi pevci - Čobijem, Čolićem, Popovićem in Bebekom. Ob razpadu jugoslavije se je preselil v ZDA v Palm Springs, kjer je 25 let imel svojo telekomunikacijsko odjetje Globalphone, pred nekaj leti pa se je preselil v London, veliko časa pa je preživljal tudi v rodnem mestu njegove mame, Splitu.
S svojo veliko skupini je igral 2005 na mini turneji 2005 v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu.
