Catharina Hagen se je rodila 11. marca 1955 v vzhodnem Berlinu v Nemški demokratični republiki. Njen biološki oče je bil znani novinar in pisec, Hans Hagen, mama Eva-Maria pa igralka in pevka. Oče Hans je preživel Holokavst, potem ko je 1941 do 1945 prebival v berlinskem taborišči Moabit. Njegov oče, Hermann Carl Hagen, nemški bankir, je bil židovskega porekla in je umrl v taborišču Sachsenhausen maja 1942, prav tako njegova žena Hedwig Elise. Dedek po mamini strani, Fritz Buchholz pa je umrl na ruski fronti kot pripadnik nemške vojske. Starša sta se ločila, ko je bilo Nini 2 leti in v času otroštva očeta praktično ni videvala. Pri štirih letih jo je mama vpisala na balet, pri devetih je veljala za operni čudež.
Ko je bila stara 11 let, je mama začela zvezo z Wolfom Biermannom, uporniškim kantavtorjem. Njegovi politični pogledi proti komunistični diktaturi v vzhodni Nemčiji so imeli vpliv tudi na Nino. Pri šestnajstih letih je pustila šolo in šla na Poljsko, kjer je začela svojo kariero. Pozneje se je vrnila v Nemčijo in se pridružila skupini Fritzens Dampferband, ki je igrala priredbe drugih glasbenikov. V času prepevanja s skupini je v repertoar dodala ameriški pevki Janis Joplin in Tino Turner. 1972 in 1973je obiskovala tudi poseben tečaj za vokalistke Centralnega studia za glasbo v Vzhodnem Berlinu. Po končanem šolanju se je pridružila skupini Automobil.
Barvni film
Ko je nastopala z njimi, je postala ena najbolj znanih mladih zvezdnic v državi. Njena najbolj znana pesem izzgodnjega obdobja kariere je Du hast den Farbfilm vergessen (Pozabil si barvni film) z besedilom Kurta Demmlerja in glasbo Michaela Heubacha. Pesem se prikrito norčuje iz sterilne in sive komunistične Vzhodne Nemčije. 1974 je z zabavljaškimi pesmicami nastopila tudi v oddaji Karla Gotta na Češkem. Leta 1976 so njenemu očimu zaradi političnega razgrajanja odvzeli vzhodno nemško državljanstvo (Biermann, rojen v Hamburgu, je v začetku petdesetih emigriral iz zahodnega v vzhodni Berlin), z njim sta v Hamburg odšli tudi Nina in njena mama.
Beg na zahod
Biermann je bil že dolgo trn v peti komunističnih oblasti in po spletu okoliščin so mu dovolili nastop na televizijskem koncertu v Kolnu, a ko se je hotel vrniti, ni imel več vstopa v Vzhodno Nemčijo. Nina Hagen je potem oblastem dala vlogo, da želi slediti svojemu biološkemu očetu (kar si je izmislila) Biermannu na zahod in če ji tega ne bodo dovolili, bo nadaljevala njegovo uporniško pot. Samo štiri dni pozneje je bila zahteva odobrena in z mamo sta se naselili v Hamburgu, kjer je kmalu podpisala za eno od podružnic CBS. Tam so ji predlagali, da se privadi zahodne kulture tako, da potuje in potem se je znašla v Londonu prav v času vrhunca punka. Hitro jo je posrkalo v glasbene kroge, kjer je spoznala novi glasbeni slog. Do srede 1977 se je vrnila v Nemčijo in v Kreuzbergu v zahodnem Berlinu ustanovila Nina Hagen Band. Leta 1978 je izšel njihov istoimenski prvi album s pesmijo TV-Glotzer, priredbo White Punks on Dope skupine The Tubes, le z nemškim besedilom ter Auf'm Bahnhof Zoo, takrat razvpiti postaji podzemne železnice v Berlinu.
Punkerica naj bo!
Album je pritegnil kar nekaj pozornosti po Nemčiji in tudi v tujini zaradi hard rock zvoka in Nininega teatrskega petja, ki ga je dobila v svojem času opernega učenja. V času evropske turneje so se relacije med Hagnovo in preostalimi člani skupine tako zaostrili, da se je 1979 poslovila, čeprav je še vedno imela pogodbene obveznosti za drugi album. Ta – z imenom Unbehagen, je bil potem posnet z inštrumenti v Berlinu, Hagnova pa je svoje vokale dodala v Los Angelesu. Na njem sta dva znana singla, African Reggae in Wir Leben Immer…Noch. Preostali člani njene skupine so kmalu zatem odšli svojo pot in uspeli kot skupina Spliff.
Nina Hagen je takrat že veljala za precej ekscesno in uporniško zvezdnico, ki je stalno razburjala javnost. Še posebej takrat, ko je avgusta 1979 nastopila v avstrijski pogovorni oddaji Club 2 na temo kulture mladih, kjer je eksplicitno, čeprav oblečena, demonstrirala, kako mlade ženske masturbirajo in se na vso moč prepirala z ostalimi gosti, še posebej ostro je napadla novinarja Humberta Finka. Zaradi vsega tega je po oddaji moral odstopiti voditelj Dieter Seefranz.
Svetovljanka
Z nizozemskim rockerjem, Hermanom Broodom in ameriško pevko Lene Lovich je 1979 nastopila v filmu Cha Cha, z Broodom pa sta bila nekaj časa v zvezi, dokler ga ni zapustilazaradi njegove odvisnosti od drog. 2001, ko je storil samomor, je povedala, da je bil njena duša dvojčica.
Po razpadu Nina Hagen Banda je v ZDA izdala mali album, dve pesmi iz prvega in dve iz drugega albuma, vse štiri pa v nemščini. Konec 1980 je ugotovila, da je noseča, se je tudi za stalno preselila v Los Angeles, kjer se je 17. junija 1981 rodila njena hčerka, igralka Cosma Shiva Hagen, njen oče je nizozemski kitarist Ferdinand Karmelk. 1982 je Hagnova izdala svoj prvi angleški album, NunSexMonkRock, disonantno mešanic punka, funka, reggaea in opere, zatem pa je odpela svetovno premiero z No Problem Orchestra. Ob glasbeni karieri, 1983 je izdala drugi album Angstlos (Brez strahu) in ga promovirala na evropski turneji, se je stalno pojavljala v medijih in debatirala o temah kot so bog, NLP, njeni družbeni in politični pogledi in pravice živali. Angleška različica albuma Angstlos, Fearless, je dala dva hita v ZDA; Zarah in disco punk opera pesem, New York New York (ki je prišla na 9. mesto lestvic). 1984 je večino časa preživela v Londonu , kjer je urednik revije MusicSzene, Wilfried RImensberger, skupaj z režiserjem Lotharjem Spreejem posnel prvi TV dokumentarec o njej in ostankih punka v Londonu.
Dekle iz Berlina
Leta 1985 izdani album In Ekstase se je prodajal precej slabše od predhodnikov, vseeno pa je dal dve uspešnici, Universal Radio (39. mesto) in priredbo Spirit in sthe Sky. Pesmi s tega albuma je odpela na Rock In Rio festivalu 1985. V času njenega bivanja v Braziliji je spoznala samba divo Beth Carvalho in in punkerja Suplo, pevca new wave skupine Tokyo. Z njim sta posnela Garota de Berlim (Dekle iz Berlina), ki je bila 1986 ena najbolj predvajanih pesmi v Braziliji, Brazilci pa Nino Hagen še danes najprej povežejo prav z Dekletom iz Berlina. Do srede osemdesetih je bilo punk gibanja tudi v Nemčiji definitivno konec, konec 1986 pa se je iztekla tudi njena pogodba s CBS, ki je niso podaljšali, sama pa je 1987 izdala še mali album Punk Wedding kot posvetilo svoji poroki na Ibizi s takrat šele 17-letnim južno afriškim punkerjem z vzdevkom Iroquois. Razšla sta se samo teden dni pozneje. Nemški mediji so jo še vedno radi objavljali, saj so njeni pogledi, videz in ekscesi vedno pripomogli k dobri prodaji, pa tudi Hagnova je predstavljala relikt neke že minule dobe in je bila zaradi vztrajanja zato zanimiva sama po sebi.
Francozinja
Leta 1989 je izšel novi album, Nina Hagen, ki ga je pospremila z nemško turnejo, imela pa je tudi razmerje s francoskim menedžerjem Franckom Chevalierjem, v katerem se je 1990 rodil sin Otis. Hagnova je s hčerko Cosmo in Otisom živela v Parizu. 1991 je izdala novi album Street, 1992 pa je na nemški televiziji RTL+ vodila svojo oddajo. 1992 je tudi leto sodelovanja z Adamskim, ko sta skupaj posnela uspešnico Get Your Body. V naslednjih letih je živela med Nemčijo in Kalifornijo, kjer je tudi nastopala v igrah Goethejevega inštituta v kar nekaj avantgardnih predstavah.
V drugi polovici devetdesetih je sodelovala z nemškim hip-hoperjem Thomasom D., na angleškemkanalu Sci-Fi je imela svojo oddajo o znanosti, 1999 pa je izdala duhovni album Om Namah Shivay, ki je bil na voljo online in je z njim poudarila predanost vzhodnjaškim filozofijam in religijam.
Razvpita teta iz ozadja
Nina Hagen je po vseh letih odra in kamer letela v drugem planu, a nikakor ni izginila. Bilaje vseprisotna botra nemškega punka, ki je vedno znova poskrbela, da se je pisalo in govorilo o njej. Njena pesem Schon ist die Welt je postala uradna pesem razstave Expo 2000, 2001 pa je izdala novi album Return of the Mother (materina vrnitev), ki ga je pospremila s še eno nemško turnejo, oktobra 2002 pa je nastopila v Moskvi, kjer so se novinarji dobesedno tepli za minuto njene pozornosti.
Veliko je tudi sinhronizirala risanke – je Sally v nemški različici Burtonove Nočna mora pred božičem in Yubaba v Mijazakijevem Čudežnem potovanju. Njena sodelovanja so se nadaljevala s skupinami Oomph! in finsko Apocalyptico pri priredbi Rammsteinove pesmi Seemann. 2003 je izdala Big Band Explosion s swing glasbo, skupaj z njenim takratnim možem, danskim pevcem in plesalcem Lucasom Alexandrom Breinholmom (razšla sta se 2005) in album, kjer ob glasbi Čajkovskega bere Andersenovo snežno kraljico. Po štirih letih premora je julija 2010 izdala novi album Personal Jesus, naslednje leto pa Volksbeat. Do naslednjega albuma, Unity (2022) je potem minilo kar 11 let. Hagnova je igrala tudi v številnih filmih, začenši 1976 z Liebesfallen ob svoji mami, znani pa so tudi njeni filmi z Ottom Waalkesom s parodijo Grimmovih Sedmih palčkov.
Ko se je decembra 2021 po 16 letih poslovila nemška kanclerka Angela Merkel, je na poslovilni ceremoniji vojaški orkester med tremi pesmimi zaigral tudi Ninino Du hast den Farbfilm vergessen. Hagnova ima še en poseben rekord – število plošč in CD-jev, na katerih je slišati njen glas, je blizu 500. Izdala je tudi tri avtobiografije, prva je izšla z naslovom Jaz sem Berlinčanka leta 1988.
