Eden najbolj legendarnih pajzlov, ki so pomagali ustvarjati zgodovino sodobne glasbe, je (bil) newyorški CBGB. Iz preprostega bajkersega bara je v sedemdesetih nastal lokal za mini nastope s kapaciteto malo čez 200 poslušalcev, skozi katerega so v naslednjih letih med svojo potjo iz anonimnosti do svetovne slave šli številni glasbeniki in skupine pankovske dobe in novega vala.
Hilly kdo?
Za idejo je stal prav poseben možakar, ki je imel sprva čisto drugačne načrte kot se je pozneje obrnilo – Hilly Kristal. Možakar je CBGB odprl 19. decembra 1973 na mestu njegovega bara Hilly's na ulici Bowery, ki je deloval od 1969 do 1972. Sprva se je bolj osredotočal na svoj drugi klub v East Villageu, ki pa ga je moral zapreti zaradi pritožb sosedov in tako je luknja na Boweryju postala njegova edina domena. Klub je imel malce daljše ime, CBGB & OMFUG; kratica pomeni Country, Bluegras, Blues & Other Music For Uplifting Gourmandizers. Skratka, skupek glasbenih slogov za gurmane - glasbene gurmane. V klubu je nameraval gostiti glasbenike omenjenih slogov in prebiranje poezije, pa se je obrnilo drugače. V klubu so v zgodnjih letih nastopili mnogi, med najbolj znanimi Ramones, Dead Boys, Television, Patti Smith, Blondie, Madonna, Iggy Pop, Talking Heads in celo Madonna. Ramones so prav tu odigrali svoj prvi koncert.
Kdo bo igral?
Sredi 1973, ko je bil CBGB še Hilly's, sta dva lokalca, Bill Page in Rusty McKenna prepričala Kristala, da v njem organizirata koncerte. Od februarja 1974 je Kristal potem najel lokalno skupino Squeeze, ki je igrala ob torkih in sredah, klub pa je slogovno odšel v nasprotno smer od svojega imena. Kitarist Mark Saul je potem postal del hišnega benda CBGB, imenovanega Revelons, kjer sta igrala še Fred Smith iz Television in JD Daugherty iz skupine Patti Smith Group. Čeprav vse te skupine (še) niso igrale panka, pa so pomagale položiti temelje zanj. Podrtje nekega drugega prizorišča, Mercer Arts Centra, je neuveljavljenim skupinam pustil zelo malo opcij v New Yorku, kjer bi lahko igrali svojo glasbo. Begunci kot Suicide, The Fast, Ruby and the Rednecsk in Jayne County so svoje zatočišče kaj kmalu našli prav v CBGB.
Oprostite, a bi lahko odigrali koncert?
V CBGB so tako tudi za barske mize in šank začeli zahajati druga še neznana glasbena imena, ki so preučevala glasbo druga drugih. Na tretjem koncertu skupine Television aprila 1974 sta bila Patti Smith in Lenny Kaye, njuna skupina Patti Smith Group pa je tu debitirala 14. februarja 1975. Med drugimi zgodnjimi nastopajočimi najdemo tudi Dina Regine Band, tu je igral kitarist Dennis Lepri, pri Stillettoes je pela neznana pevka Deborah Harry in skupaj sta ustanovila skupino Angel and the Snake, ki je pozneje postala Blondie. Avgusta 1974 so sem s stavkom, s katerim so začeli nastop, »1-2-3-4!!« prišli tudi prapankerji Ramones. V ozki lokal so se gnetli upanja polni glasbeniki, ki bodo pozneje postali svetovno slavna imena. CBGB je bil tudi prvo prizorišče, kjer je v ZDA igrala britanska pank skupina, bili so to The Damned. V letih 1975 in 1976 je tu Metropolis Video občasno snemal koncerte, ustanovitelja Pat Ivers in Emily Armstrong pa sta pozneje iz tega naredila posel in cel projekt, znan kot GoNightclubbing. Njuni posnetki so danes shranjeni v knjižnici Univerze Fales v New Yorku.
Oprema in original
CBGB je imel dve pravili – glasbeniki so morali prinesti svojo opremo in igrati večinoma svojo glasbo, čeprav so redni nastopajoči večkrat odigrali tudi priredbe drugih. CBGB, pajzl, namenjen country glasbi, je iz dneva v dan postal bolj znan in pritegnil glasbenike tudi izven New Yorka. Leta 1978 je kot uvod za skupino The Voidoids nastopal Elvis Costello, tu so The Police odigrali svoj prvi ameriški koncert. Sledili so novi in novi nastopi: Misfits, Mink DeVille, the Dicators, the Fleshtones, the Voidoids, pa B-52's, Blondie, Joan Jett & the Blackhearts, the Shirts in seveda Talking Heads. CBGB je bil tudi glavno zbirališče pristašev trdega panka vse do začetka osemdesetih. Nedelje so postale matineje z imenom Trashday, kjer so od popoldneva do poznega večera igrali sami težko kategorniki, omenimo vsaj Beastie Boys, Murphy's Law, Warzone, Stillborn in Youth of Today. Seveda je ta del publike s sabo prinesel tudi težave. Nasilje v in izven kluba je 1990 Kristala prisililo, da je ukinil redne nastope težkokategornikov. Ni pa se jim povsem odpovedal in predvsem na koncu CBGB ni ločeval med slogi glasbe.
Jebiveter z brado
Kristal je bil seveda lik posebne sorte. Hillel Kristal se je rodil 23. septembra 1931 v New Yorku kot otrok ruskih judovskih imigrantov. Njegov oče, Shamai Kristal, je bil preživeli iz obdobja Rusije, ko so preganjali narodnostne manjšine in še posebej Žide. Starši so se preselili v New Jersey, ko je bil še otrok, zanimal se je za glasbo in študiral v Philadelphiji, nekaj časa pa je bil tudi pri marincih. Ko se je vrnil v New York, je začel delati kot pevec v pevskem zboru v Radio City Music Hallu. Pozneje je postal menedžer jazz kluba Village Vanguard v Grenvilleu, kamor je pripeljal Milesa Davisa in druge. Leta 1951 se je poročil in dobil dva otroka, Liso in Marka. 1966 je z Ronom Delsnerjem ustanovil Rheingoldov glasbeni festival v Central Parku, ki ga je sponzoriral Rheingold Beer. Ko je dve leti pozneje Delsner na svojo pest zamenjal sponzorja, se je Kristal poslovil, sam festival pa je do 1976 v osrednji park v New Yorku pripeljal največja imena tistega časa, od the Who do Ray Charlesa, Led Zeppelin in Brucea Springsteena.
Kdo bo plačal in koliko?
Čeprav je od pionirski dni v sedemdesetih in valilnice talentov minilo že nekaj desetletij, je CBGB vstopil tudi v 21. stoletje. Leta 2005 je mesečna najemnina znašala 19 tisoč dolarjev, CBGB pa je fasal še tožbo za 90 tisočakov, ki naj bi jih dolgoval lastnikom, lokalni skupnosti Bowery Resident' Committe (BRC) in njenem direktorju Muzzyju Rosenblattu. Kristal dolga seveda ni želel poravnati, preden bi sodišče potrdilo dejanski dolg in je trdil, da ga o zviševanju najemnine, ki je bila predmet tožbe, BRC nikoli ni obvestil, kaj šele pravilno zaračunaval. Sodišče ju potrdilo, da dolg ni upravičen in celo povedal, da bi CBGB moral postati lokalna znamenitost. Je pa imela sodba tudi negativno plat – Rosenblatt ni več rabil podaljšati najemne pogodbe, ki je bila tik pred iztekom. Ta se je na samo sodbo pritožil, Kristal pa je pristal, da se najemnina zviša, a ne na 55 tisočakov, kot je dobil namig s strani BRC. V zgradbi je bila v prvem nadstropju komuna za brezdomce, ki se je financirala z donacijami in vladnim denarjem in tako je imel BRC le enega komercialnega najemnika. BRC je tako postavil novo ceno najema, 35 tisoč dolarjev, rezultat pa je bil dogovor, da bo Kristal in CBGB zapustil lokacijo 30. septembra 2006. Njegov načrt je bil optimističen – CBGB se seli v Las Vegas in ob tem je Kristal za medije povedal: »Vzeli bomo pisoarje, vzeli bomo vse, kar lahko. Selilni servis je predlagal, da vzamemo vse in prodamo na eBayu. Če ne bomo mi, bo nekdo drug.« A usoda je imela po več kot tridesetih letih z ustanoviteljem drugačne načrte.
Kultno slovo
V tem času so za zaprtje izvedeli številni glasbeniki, ki so si pot utirali skozi CBGB. Ideja, da bi nastopili tam v znak podpore in morda na tak način preprečili zaprtje, je privedla do natrpanih zadnjih tednov delovanja. Newyorški promotor Rocks off je pripeljal sem tako novince kot tudi preverjene nastopajoče, nekateri so igrali več večerov zapored. Med njimi Bad Brains, Dictators in akustična zasedba Blondie. Zadnji koncert, ki ga je po satelitu prenašal Sirrius Radio, je bil odigran 15. oktobra 2006, ko je nastopila Patti Smith, z nekaj pesmimi pa ji je pomagal tudi Flea, basist Red Hot Chilli Peppers. Prišel je tudi Richard Lloyd iz Televison. Tik pred koncem so Smith in skupina odigrali Glorio Vana Morrisona, refren pa zamenjali z deli Blitzkrieg Pop skupine Ramones, »Hey! Ho! Let's Go!«
Spomnimo se…
Za konec je Patti Smith prebrala še seznam glasbenikov in drugih prominentnih oseb CBGB, ki so v tem času umrli. Na koncu tistega večera je CBGB kot glasbeni klub za vedno zaprl vrata. Še dva tedna je tam deloval CBGB Fashions, trgovina, kjer so prodajali različne rekvizite, potem pa se je preselila na drugo lokacijo in ugasnila čez dve leti. Kristal, ki je med tem že snoval načrte pohoda na Las Vegas, pa je malo pred tem slišal slabo novico, njegov rak na pljučih je močno napredoval. Hilly Kristal je umrl 28. avgusta 2007, star 75 let. Oktobra je njegova družina s prijatelji organizirala žalni dogodek v bližnjem YMCA, kmalu zatem pa je sledila še javna komemoracija, ki so jo pripravili vsi, ki so delali v CBGB.
Neporavnani računi
Kristalova žena Karen in njegova hčerka Lisa sta potem šli v tožbo za 3-milijonskim premoženjem CBGB in jo tudi dobili. Junija 2009 je po poravnavi in plačilu obveznosti družini ostala večina denarja. Leta 2011 je skupina neznanih investitorjev kupila preostalo premoženje CBGB, vključno z intelektualno lastnino in originalno notranjo opremo. Na lokaciji CBGB danes stoji modna trgovina, ki jo je modni oblikovalec John Varvatos odprl aprila 2008. Trgovina je obdržala prvotni videz in dediščino kluba, vključno z rock & roll nalepkami na stenah in večino grafitov v sanitarijah in mnogo letakov ob 10-letnici delovanja, ki so jih našli za stenami.
CBGB živi
Decembra 2015 je znani newyorški chef, Harold Moore, na letališči v New Yorku odprl lokal, poimenovan CBGB L.A.B. (Lounge & bar), kar pa seveda ni isto, kot če bi klub v kakršnikoli obliki obstajal sredi mesta v jugovzhodnem delu Manhattna. Še vedno pa mimo originalnega lokala na 315 Bowery hodijo skupine glasbenih oboževalcev, ki se slikajo pred njim in celo vstopijo v trgovino. Kako poseben je bil CBGB, govori tudi njegova dediščina. Nadstrešek nad vhodom, ko so 2006 zaprli lokal, je končal v lobiju Dvorane slavnih rock and rolla v Clevelandu. CBGB je bil omenjen tudi v promocijskem oglasu ob kandidaturi New Yorka za olimpijske igre 2012, opažen je v videoigri Guitar Hero, v svojih delih so ga omenili številni glasbeniki, tudi Talking Heads v pesmi Life During Wartime – »This ain't no Mudd Club or CBGB…«.
Hilly in Alan
O CBGB in Hillyju Kristalu je bil posnet tudi istoimenski film, ki ga je režiral Randall Miller, Kristala pa je upodobil Alan Rickman. Kritikiki niso bili pretirano navdušeni, je pa poln znanih igralcev, ki so upodobili glasbenike. Taylor Hawkins, pokojni bobnar Foo Fighters, je bil denimo Iggy Pop, Mickey Sumner, Stingova hčerka, pa Patti Smith. V filmu vidimo tudi Johnny Galeckija, Leonarda iz Velikih Pokovcev.
Smisel in nesmisel
O pomenu kluba CBGB za razvoj panka in novega vala nima smisla razpredati, saj je nesporen. Stranski del zgodbe je Kristalov odnos do celotnega projekta, ki je bil vedno, povedano po domače, šalabajzerski. Klub je bil pogosto v dolgovih, osebje ni dobivalo plač, sam Kristal pa je vsaj dvakrat razglasil osebni bankrot. A vseeno je 33 let dolga zgodba postala neločljiv del zgodovine sodobne glasbe, škoda le, da se je v zadnjih dvajsetih letih precej spremenilo tudi dojemanje glasbe predvsem pri mlajših generacijah in je danes pot mnogim talentom omogočena le še čez elektronske medije in internet. Kako želeli bi si običajen pajzl, kjer bi se glasba brez pretiranega pompa igrala sleherni dan. Na srečo je pri nas kar nekaj lokacij, iz katerih vsaj malo prihaja duh legendarnega CBGB.
