Konec leta 1956 je Elvis gostoval pri Edu Sullivanu in Amerika je govorila le še o njem. Kjerkoli se je pojavil in začel s Hound Dogom, je nastala prava norija. Na dveh koncertih septembra na sejmu Mississippi-Alabama je policiji pomagalo 50 pripadnikov narodne garade. Oktobra je izšel tudi njegov drugi album z naslovom Elvis in takoj prišel na vrh lestvic. Na njem je Old Sheep, pesem, ki jo je pel na talentih 1945. Njegove plošče so bile jasna napoved, kaj je rock & roll in kako se bo razvijal. 28. oktobra je še drugič nastopil v oddaji Eda Sullivana, ki jo je tokrat vodil Sullivan.
Filmski in svinjsko bogati Elvis
In potem se je zgodil 21. november, ko je v kina prišel njegov prvi film, Love Me Tender (Ljubi me nežno). Čeprav Elvis ni bil glavni igralec, so mu naslov spremenili iz Reno Brothers prav v Love Me Tender, da bi izkoristili uspeh istoimenskega singla, ki je prišel na vrh lestvic nekaj tednov prej. Štiri originalne prizore so nadomestili z glasbenimi točkami. Kritiki so film raztrgali, publika pa je menila drugače in nasula cekinov in v vseh naslednjih filmih je bil Elvis podpisan na prvem mestu. 4. decembra je »uletel« v Sun Records, kjer sta snemala Jerry Lee Lewis in Carl Perkins in izpeljal jam z Johnyjem Cashom. Čeprav Philips ni bil več povezan z njim, je poskrbel, da je bilo vse skupaj posneto. Četverico je skrbno čuval vse do 1981, ko je posnetek izdal kot »Kvartet za milijon dolarjev«. Leto 1956 se je končalo sanjsko – Wall Street Journal je objavil, da je Elvis ob prodaji plošč zaslužil še 22 milijonov dolarjev samo s prodajo spominkov, Billboard pa je oznanil, da je Elvis imel več pesmi med top 100 kot katerikoli drugi glasbenik v zgodovini lestvice te glasbene revije. V prvem polnem letu pri RCA Victor, največji založbi tistega časa, je Elvis prispeval več kot polovico prihodka od singlov.
Zgaga za konservativne kroge
Mnogim krogom povojnih ZDA je šel Elvisov vpliv, predvsem na mladino, zelo na živce in so skušali na mnogo načinov vplivati na neizogibno – da je Elvis postal kralj. V oddajah so ga še vedno snemali od pasu navzgor, da se ne bi videli njegovi gibi, a publika je norela. Tudi Elvis je znal potegniti ročno zavoro, ko je bilo to potrebno in po tretjem nastopu pri Sullivanu je Ed Sullivan povedal: »Elvis je zares spodoben in prijeten fant.« Samo dva dni pozneje je vojaška komisija v Memphisu Elvisa dala na seznam 1-A, kar je pomenilo, da bo slej ko prej moral v vojsko.
Vsi trije singli iz prve polovice 1957, Too Much, All Shook Up in Teddy Bear, so prišli na prvo mesto. Elvis je bil svetovna zvezda in njegove piratske plošče so se prodajale povsod – celo v Leningradu. 19. marca 1957 je novopečeni multimilijonar kupil dvorec z 18 sobami in mu nadel ime Graceland. Pred tem je končal svoj tretji album, filmsko glasbo za film Loving You, ki je prišel v kina julija. Pesem sta napisala Leiber in Stoller in ustvarila tudi štiri od šestih pesmi za naslednji film, Jailhouse Rock. Trojica je postala neločljiva, Elvis je oba imel kot talisman za srečo in vse, kar sta napisala, je Elvis že znal na pamet v desetih minutah.
Z Elvisom vas lahko ubijejo
Čez leto je odšel na tri krajše turneje, Detroit News pa je objavil, da obisk koncerta Elvisa Presleya vključuje možnost, da boste ubiti. V VIllanovi so študenti nanj metali jajca, v Vancouvru v Kanadi pa je množica po koncu uničila oder. Frank Sinatra, ki je podobno obnorel dekline v štiridesetih, je Elvisa označil za »brutalno grdobo, nasilno in degenerativno. Pri mladih vzbuja negativna čustva, deluje lažno, njegove pesmi so kretenske…«.
Elvis mu je odgovori: »Občudujem tega človeka. Ima vso pravico reči, kar hoče. Je zelo uspešen in dober igralec, a menim, da mu tega ni bilo treba. To okoli mene je trend, enak kot ga je doživljal on, ko je začenjal pred leti.
Pridni kot mravljice
Leiber in Stoller sta v studiu pripravljala Elvisov božični album in ta je postal četrti zaporedni na prvem mestu in najbolje prodajan božični album v ZDA vseh časov in še 20 milijoni po celem svetu. Po tem snemanju sta Moore in Black, ki sta ob vseh uspehih dobivala le običajno plačo, dala odpoved, da bi se vrnila čez nekaj tednov pod novimi pogoji.
In potem je 20. decembra 1957 prišlo pismo – Elvis mora v vojsko. Vseeno je dobil dovoljenje, da konča svoj četrti film, King Creole. Po novem letu je posnel še Don't, še en hit Lieberja in Stollerja, ki je bil že 10 singl na prvem mestu. Snemanje glasbe za film je potekalo januarja 1958 v Hollywoodu in to je bilo zadnjič, da je trojica tesno sodelovala. Stoller se je pozneje spominjal, da je menedžer poskrbel, da je med njimi nastal zid. 11. februarja je na snemanju Bill Black zadnjič igral bas z njim.
Mamina smrt
Na 24. marca 1958 je Presley vstopil v kasarno v Fort Chaffeeju v Arkansasu. Njegov odhod v vojsko je prenašala televizija, pričakalo ga je na stotine ljudi, fotografi pa so odšli z njim za ograjo. Presley je dal izjavo, da se veseli svojega služenja domovini in da ne želi biti izjema.
Med 28. marcem in 17. septembrom 1958 je Elvis šel skozi osnovni in napredni trening v Fort Hoodu v Texasu. Med dvotedenskim dopustom poleti je v Nashvillu posnel pet novih pesmi, v začetku avgusta pa so njegovi mami diagnosticirali hepatitis in stanje se je hitro slabšalo. Presley je lahko skočil domov 12. avgusta, mama pa je umrla dva dni kasneje zaradi odpovedi srca, stara je bila le 46 let. Elvisa je to zelo potrlo in nikoli več ni bil isti.
Prvega oktobra so ga določili za tankovski bataljon v Nemčiji, kjer je služil kot specialist za obveščanje. Med manevri se je spoznal z amfetamini in ostal obseden z idejo, kako koristni so, ne samo za energijo, pač pa tudi moč in hujšanje. Posvetil se je karateju, študiral z Jurgenom Seydelom, očetom nemškega karateja, poteze pa je potem pogosto uporabljal tudi na odru.
Navaden vojak
Elvis je prosil ostale vojake, da ga kljub slavi tretirajo kot običajnega, kar so mu tudi ustregli. Svojo plačo je daroval v dobrodelne namene, za bazo je kupil televizorje, vsem vojakom pa priskrbel dodatne uniforme. 11. februarja so ga promovirali v narednika, v času, ko je bival v Bad Nauheimu v Nemčiji, pa je 24-letni Elvis spoznal 14-letno Priscillo Beaulieu, hčerko enega od oficirjev, s katero se je po sedmih letih in pol dvorjenja tudi poročil. Kot je zapisala v svoji biografiji, je Elvisa skrbelo, da mu bosta dve leti v vojski uničili kariero. Lahko bi bil tudi v posebnih enotah, ker bi mu bilo omogočeno vse, a ga je menedžer Parker prepričal, da je za njegovo javno podobo bolje, da služi kot navaden vojak. RCA Victor je na drugi strani skrbel, da nanj niso pozabili. Obilje neizdanega posnetega materiala je zagotavljalo vedno nove uspešnice. V času vojske je imel 10 hitov med prvih 40 kot so Wear My Ring Around Your Neck, Hard Headed Woman, One Night, vse tri 1958 in naslednje leto še A Fool Such as I in A Big Hunk o'Love. RCA je izdal tudi štiri kompilacije, med njimi je bila najbolj uspešna Elvis' Golden Records (1958) s tretjim mestom na lestvici albumov.
Elvis je nazaj!
Elvis Presley se je v ZDA vrnil 2. marca 1960, kjer so ga častno odpustili iz vojske tri dni zatem. Z vlakom se je odpelja iz New Jerseya v Tennessee in prav na vsaki postaji so ga pričakale nepregledne množice. Že 20. marca je bil spet v studiu in snemal novi album Elvis is Back!, vključno z uspešnico Stuck On You, ki je šla takoj v eter. Dva tedna pozneje je znova snemal in nastali sta dve večni baladi, It's Now or Never in Are You Lonesome Tonight. Album je izšel le dva dneva po zaključku snemanja in se prebil do drugega mesta. 12. maja 1960 je gostoval na televiziji z marca posnetimi kadri za The Frank Sinatra Timex Special in to je bil tudi edini nastop pred množico tega leta. Parker je za osem minut nastopanja vzel kar 125 tisoč dolarjev, a je bila tudi gledanost neverjetna. Oktobra je izšel album s filmsko glasbo G.I. Blues za njegov prvi film po vrnitvi, dva meseca pozneje pa gospelski album z nabožnimi pesmimi, His hand in Mine. Februarja 1961 je nastopal dobrodelno doma v Memphisu, kjer mu je RCA tudi podaril posebno priznanje za 75 milijonov prodanih plošč. Sredi marca je 12 ur snemanja dalo naslednji album, Something for Everybody, kjer se je poznal tipični zvok Nashvilla, ki je v šestdesetih pomenil tudi osnovo za country. Na drugi strani je bil ta album tudi napoved, kaj se bo zgodilo z Elvisom v naslednjih letih – bil pa je tudi šesti, ki se jezavihtel na prvi mesto. Potem je 25. marca 1961 Elvis nastopal na spominski slovesnosti v Pear Harborju na Havajih, ne vedoč, da bo to njegov zadnji javni koncert za dolgih sedem let.
Izgubljen v Hollywoodu
Polkovnik Parker je Elvisa prepričal, da je njegovo mesto v Hollywoodu, kjer se je posvetil snemanju glasbenih komedij, narejenih po istem kopitu. Elvis je hotel tudi resnejše vloge, a ko bolj dramsko zastavljena filma Plamteča zvezda (1960) in Divjak na podeželju (1961) nista prinesla komercialnega uspeha, se je vrnil k ustaljeni formuli. V šestdesetih je tako posnel kar 27 filmov in le malo jih ni ustrezalo tej šabloni. Čeprav so kritiki vedno zlili gnev nad »poplavo slabega okusa«, so bili vsi dobičkonosni. Hal Wallis, ki je produciral devet od teh filmov, je dejal: »Presleyev film je edina zanesljiva stvar v Hollywoodu.«
Kar 15 filmov so pospremili albumi z glasbo iz filma, še pet pa mali (EP) albumi. Elvis je letno posnel vsaj tri filme, kar je vplivalo tudi na njegovo glasbo, ki je bila prav tako vpeta v isto formulo – tri balade, ena srednje in ena zelo hitra pesem in en blues boogie. Ko se je desetletje končevalo, se je slabšala tudi njegova glasba. Elvisu velik del pesmi ni bil všeč, včasih jih je komajda odpel, včasih posnel v prvem poskusu, samo da je lahko zapustil studio. Večina albumov je imela pesem ali dve znanih avtorjev, ostalo pa so napisali ljudje, ki v resnici niso razumeli ne Elvisa, še manj pa rock & roll.
Elvis je tu, a ga ni
V prvi polovici šestdesetih so trije albumi prišli na prvo mesto in nekaj njegovih najbolj popularnih pesmi je bilo iz filmov Can't Help Falling Love (1961) in Return to Sender (1962), a komercialni uspeh je začel bledeti. Od 1964 do 1968 je imel le še eno pesem med prvih 10, Crying in the Chapel, gospel, posnet že 1960. Med nefilmskimi albumi Pot Luck (1962) in glasbo iz oddaje 1968, ki je že napovedovala njegovo vrnitev, je izšel le še How Great Thou Art (1967), ki mu je prinesel prvega Grammyja za najboljšo cerkveno izvedbo. Nedvomno je bil Presley tudi največji belopolti izvajalec gospela in zadnji rock & roll glasbenik, ki je imel gospel za eno glavnih komponent svoje posvetne glasbe.
Kralj se bo vrnil
Malo pred božičem 1966, več kot sedem let po tem, ko sta se prvič srečala, je Presley zaprosil Priscillo Beaulieu, poročila sta se prvega maja 1967 v hotelu Aladdin v Las Vegasu. Elvis je nadaljeval svojo rutino s filmi in spremljajočimi albumi, dokler oktobra 1967 spremljevalni album Clambake ni postal najslabše prodajani Elvisov album do takrat. Šele takrat so šefi pri RCA Victor končno zaznali težavo, a škoda je že bila storjena. Ljubitelji glasbe s konca šestdesetih so Elvisa dojemali le še kot šalo in hrbta mu niso obrnili le še najbolj zvesti oboževalci.
Prvi februarski dan 1968 se je rodila tudi njegova edina hčerka in otrok, Lisa Marie. V tem času je tudi Elvis sam začutil, da so šle stvari v napačno smer. Med januarjem 1967 in majem 1968 sta med prvih 40 prišli le dve njegovi pesmi, a nobena višje od 28. mesta. Naslednji filmski album, Speedway, je končal na 82. mestu. Parker si je medtem že ogledoval televizijo, kamor so pred Elvisom odšli številni drugi glasbeniki in igralci. Z NBC je dosegel dogovor, da bodo financirali in predvajali božično oddajo.
Oddajo so snemali konec junija v Brubanku v Kaliforniji in je imela preprost naslov – Elvis, pozneje pa kot 68' Comeback Special. V razkošno urejenem studiu je Elvis pel in plesal, tudi v spremljavi orkestra, publika pa je bila simbolična. Bil je to kraljev prvi nastop po Havajih 1961. Marsikdo med vami se je bo spomnil po napisu Elvis z rdečimi žarnicami in Elvisu, oblečenem v črno usnje, ko s svojo kitaro brez vseh zavor vrača čas v njegova prva leta rock & rolla. Režiser in koproducent Steve Binder je uspel sestaviti gledljivo oddajo, ki je bila s 60 minutami precej krajša od Parkerjevih štiriurnih idej. Oddajo so predvajali 3. decembra 1968 in je postala z 42 % najbolj gledana NBC-jeva oddaja te sezone.
Ko so že vsi mislili, da je premagan…
Jon Landau iz revije Eye, je zapisal: »V gledanju človeka, ki se je izgubil in spet našel svojo pot nazaj, je nekaj čarobnega. Pel je z močjo, ki je ljudje od pevcev rock & rolla ne pričakujejo več. Svoje telo je premikal lahkotno in brez naprezanja, še Jim Morisson bi bil zelen od zavisti«.
Januarja 1969 je singl If I Can Dream, napisan za oddajo, prišel do 12. mesta, album z glasbo iz oddaje pa med prvih deset. »Elvis je v oddajo končno vnesel sebe, nekaj, kar ni počel že skoraj celo desetletje. Lahko je izbral ljudi, glasbo, ki jo bo igral in pesmi, ki bodo pristale na albumu. Človek seje vrnil iz zapora,« jezapisal njegov prijatelj Jerry Schilling. Steve Binder se je živo spominjal Elvisove reakcije, ko so gledali končano verzijo oddaje: »Zavrtel sem posnetek in potem mi je rekel 'Steve, to je najboljša stvar, ki sem jo kdaj naredil v svojem življenju. Prisežem ti, da ne bom nikoli več pel pesmi, v katere ne verjamem.'«
Kralj se je vrnil. Po desetletju tavanja v pop puščavi je bil nazaj in čeprav je imel pred sabo le še 9 let, jih je izkoristil. O tem pa naslednjič, kako lahko slabi nameni uničijo človeka, ne morejo pa izbrisati njegove legende.
