Čeprav jih danes mnogi povezujejo predvsem z Bobom Geldofom in njegovim humanitarnim delom kot je organizacija Live Aid, je skupina v svojem času veljala za eno najbolj inovativnih in vplivnih zasedb na britanski in irski glasbeni sceni.
Mi smo podgane
Boomtown Rats so se sestavili 1975 v mestu Dún Laoghaire, predmestju Dublina na Irskem. Skupino je sprva sestavljalo šest članov: Bob Geldof (vokal), Garry Roberts (kitara), Gerry Cott (ritem kitara), Johnnie Fingers (klaviature), Pete Briquette (bas) in Simon Crowe (bobni). Ime skupine so si izposodili iz avtobiografije Woodyja Guthrieja, Bound for Glory, kjer je omenjena tolpa z imenom Boomtown Rats, kar je odražalo njihov uporniški duh in povezanost z delavskim razredom.
Pred uradno ustanovitvijo so se imenovali The Nightlife Thugs, a je Geldof, ki je sprva bil le njihov menedžer, prevzel vlogo pevca in predlagal novo ime. Leta 1976 so se fantje preselili v London, kjer so podpisali pogodbo z založbo Ensign Records. Njihov prvi singel, Lookin' After No. 1, izdan avgusta 1977, je dosegel 11. mesto na britanski lestvici in postal pomemben mejnik, saj je bil eden prvih new wave singlov, ki jih je predvajala BBC. Istega leta je izšel njihov istoimenski prvenec The Boomtown Rats, ki je vključeval še en uspešen singel, Mary of the 4th Form (15. mesto).
Past za podgane v ponedeljek
Pravi preboj je skupina doživela z drugim albumom A Tonic for the Troops (1978), ki ga je produciral Robert Mutt Lange. Album je vseboval hite, kot so She's So Modern, Like Clockwork in Rat Trap. Slednji je novembra 1978 dosegel 1. mesto na britanski lestvici in postal prva pesem kake irske skupine, ki je to dosegla. Poleg tega je bil Rat Trap tudi prvi new wave singel na vrhu britanske lestvice, kar je Boomtown Rats zapisalo v zgodovino kot pomemben del punk in post-punk gibanja. Med nastopom v oddaji Top of the Pops so člani skupine v znak protesta raztrgali fotografije Johna Travolte, čigar pesem Summer Nights so izrinili z vrha.
Naslednji veliki trenutek je prišel leta 1979 z izidom singla I Don't Like Mondays z albuma The Fine Art of Surfacing. Pesem, ki jo je navdihnila šolska strelska tragedija v Kaliforniji, kjer je Brenda Spencer ubila dva človeka in ranila devet drugih, ker pač ne mara ponedeljkov, je postala svetovna uspešnica. Dosegla je 1. mesto v Veliki Britaniji in prišla med prvih 10 v mnogih državah, razen v ZDA, kjer je zaradi občutljive tematike naletela na omejeno predvajanje. Kljub temu je pesem postala njihov zaščitni znak in še danes velja za eno najbolj prepoznavnih pesmi new wave obdobja.
Glasbeni razvoj in izzivi
V zgodnjih 80. letih so Boomtown Rats začeli eksperimentirati z zvokom, kar je razvidno na albumu Mondo Bongo (1981), ki ga je produciral Tony Visconti. Singel Banana Republic je dosegel 3. mesto v Veliki Britaniji, vendar je album pomenil tudi prehod v bolj reggae in funk slog, kar je nekatere zgodnje oboževalce odtujilo od skupine. Med turnejo po izidu albuma je kitarist Gerry Cott zapustil skupino zaradi nesoglasij glede glasbene usmeritve, kar je skupino zreduciralo na kvintet.
Naslednji album, V Deep (1982), je nadaljeval z mešanico stilov, a ni dosegel enakega uspeha. Singel House on Fire je dosegel 24. mesto, medtem ko je Charmed Lives povsem pogorel. V ZDA je album sprva izšel kot EP s štirimi pesmimi, kar je potrdilo upadajočo priljubljenost skupine v ZDA. Leta 1984 je izšel še In the Long Grass, ki je bil komercialno neuspešen in ni dosegel lestvic, kljub singlom, kot je Dave (v ZDA izdan kot Rain), ki govori o osebni tragediji prijatelja skupine.
Live Aid in razpad
Leta 1984 je Bob Geldof po ogledu poročil s prispevkom o lakoti v Etiopiji sprožil pobudo legendarno Band Aid. Boomtown Rats so sodelovali pri snemanju himne Do They Know It's Christmas?. To je skupini prineslo nekaj stare pozornosti, ki pa se je hitro preusmerila na Geldofovo humanitarno delo. Julija 1985 so še nastopili na Live Aid na Wembleyu, kar je bil njihov zadnji pomemben javni nastop v izvirni zasedbi. Po tem je skupina začasno prenehala z delovanjem, saj se je Geldof osredotočil na Band Aid Trust. Njihov zadnji nastop je bil maja 1986 na koncertu Self Aid v Dublinu, namenjenem ozaveščanju o brezposelnosti na Irskem. Leta 1986 so Boomtown Rats tudi uradno razpadli.
Ponovna združitev in zapuščina
Po letih solo projektov in drugih glasbenih podvigov so se Boomtown Rats leta 2013 ponovno združili, vendar brez Johna Fingersa in Gerryja Cotta. Garry Roberts, Bob Geldof, Pete Briquette in Simon Crowe so izdali kompilacijo Back to Boomtown: Classic Rats Hits in začeli turnejo po Veliki Britaniji in Irski. 2020 so po dolgih 36 letih izdali še nov album, Citizens of Boomtown, ki je pokazal, da skupina še vedno ohranja svoj duh in energijo. Potem je dve leti pozneje umrl Garry Roberts, kar je bil velik udarec za skupino, a preostali člani nadaljujejo z občasnimi nastopi. Boomtown Rats so leta 2025 obeležili 50. obletnico ustanovitve. Njihova glasba je vplivala na mnoge kasnejše zasedbe, medtem ko so kot prva irska skupina z hitom na vrhu britanske lestvice tlakovali pot drugim rojakom, kot so na primer U2.
Tujek v času
Boomtown Rats so bili več kot le skupina – bili so glas generacije, ki je iskala identiteto v času družbenih in glasbenih sprememb. Čeprav je Geldofova humanitarna kariera zasenčila njihove glasbene dosežke, ostajajo pomemben del glasbene zgodovine in irske kulture.
