Čeprav jih danes večina pozna po megahitu Come On Eileen, je njihova zgodba veliko globlja, polna glasbenih preobratov, sprememb v zasedbi in vizionarskega vodenja pevca Kevina Rowlanda. Od ustanovitve leta 1978 v Birminghamu do razpada leta 1987 in kasnejših ponovnih združitev so Dexys pustili velik pečat v zgodovini glasbe.
Mati, jaz grem med punkerje!
Skupina se je rodila v času, ko je Veliko Britanijo pretresel punk rock. Kevin Rowland, rojen 1953 v Wolverhamptonu irskim staršem, je svojo glasbeno pot začel v punk skupini The Killjoys. Po njenem razpadu leta 1978 je skupaj s kitaristom Kevinom Alom Archerjem ustanovil Dexys Midnight Runners. Ime so si izposodili od amfetaminskega stimulansa deksedrin, priljubljenega med
ljubitelji soula, ki jim je dajal energijo za celonočno plesanje – ime midnight runners je tako namigovalo tudi na vzdržljivost.
Prva zasedba je vključevala Jima Patersona (trobenta), Geoffa Blythea (saksofon), Steva Spoonerja (alt saksofon), Peta Saundersa (klaviature), Peta Williamsa (bas) in Bobbyja Warda (bobni). Rowland si je zadal jasno vizijo: ustvariti skupino z močnim soulovskim pridihom, podprtim z bogato pihalno sekcijo, kar je bilo sicer v nasprotju z minimalizmom punka. Njihov prvenec, singel Dance Stance (1979), je dosegel 40. mesto na britanski lestvici in kritiziral predsodke proti Ircem.
Prvi vrhunec: Geno in soulovska revolucija
Pravi preboj je prišel leta 1980 s singlom Geno, posvečenim ameriškemu soul pevcu Genu Washingtonu, ki je bil v 60. letih priljubljen v Veliki Britaniji. Pesem je zasedla 1. mesto na britanski lestvici in postala himna zgodnjega obdobja skupine. Istega leta je izšel album Searching for the Young Soul Rebels, ki je združeval energičen soul s punkovskim nabojem. Rowlandov značilen, skoraj jokajoč vokal je postal zaščitni znak skupine. Njihov videz, ki je spominjal na pristaniške delavce iz filma Mean Streets, je še poudaril njihovo delavsko estetiko.
Kmalu po uspehu je prišlo do razkola. Archer in več članov je zapustilo skupino zaradi nesoglasij z Rowlandovim avtoritarnim vodenjem. Rowland je vztrajal in z novo zasedbo podpisal pogodbo z založbo Mercury Records.
Come On Eileen in svetovna slava
Leta 1982 je izšel album Too-Rye-Ay, ki je Dexys popeljal na svetovni oder. Singel Come On Eileen, ki ga je Rowland napisal skupaj s Patersonom in Billyjem Adamsom (čeprav je kasneje priznal vpliv Archerja), je postal globalna senzacija. Pesem je dosegla 1. mesto v Veliki Britaniji in ZDA, kjer je bila ključna za drugi britanski val na krilih MTV-ja. Z bendžom, violino in keltskimi melodijami je Come On Eileen odstopala od sintetičnega popa zgodnjih 80-ih, Rowlandov čustveni vokal pa je dodal pridih melanholije.
Skupina je zamenjala podobo – namesto delavskih oblačil so nosili raztrgane kmečke oprave, kar je še povečalo njihov ekscentrični sloves. Album je dosegel 2. mesto v Veliki Britaniji in 14. v ZDA, Jackie Wilson Said (I'm in Heaven When You Smile) pa je bil še en top 5 hit v domovini. Too-Rye-Ay je ostal njihov komercialni vrhunec.
Eksperimentiranje in propad
Po dveh letih premora je leta 1985 izšel novi album Don't Stand Me Down. Rowland je želel bolj introspektiven zvok, navdihnjen z Van Morrisonom, in opustil keltske vplive. Album, posnet z novo zasedbo (vključno z violinistko Helen O'Hara in kitaristom Billyjem Adamsom), je bil kritično razbit in komercialno neuspešen. Rowland je zavrnil izdajo singlov, kar je še poslabšalo prodajo. Kljub temu danes velja za kultno klasiko zaradi svoje globine in nenavadne strukture.
Leta 1987 je založba odpisala skupino, Dexys pa so razpadli. Rowland je začel solo kariero z albumoma The Wanderer (1988) in My Beauty (1999), ki pa nista dosegla pričakovanega uspeha.
Nekoč se vidimo
Leta 2003 se je Rowland vrnil z novo zasedbo Dexys (brez Midnight Runners) in izdal kompilacijo Let's Make This Precious z dvema novima pesmima. Sledila je uspešna turneja. Leta 2012 je izšel One Day I'm Going to Soar, prvi studijski album po 27 letih, ki je požel pohvale za zrelost in iskrenost. Leta 2016 je sledil Let the Record Show: Dexys Do Irish and Country Soul, posvečen Rowlandovim irskim koreninam z obdelavami pesmi, kot sta Carrickfergus in Women of Ireland. Leta 2022 je Rowland ob 40. obletnici albuma Too-Rye-Ay zadevo na novo zmiksal in ga izdal pod imenom Too-Rye-Ay as It Should Have Been, saj nikoli ni bil zadovoljen z izvirno produkcijo. Spremljala ga je škatlasta izdaja z živim posnetkom iz leta 1982.
Daj no, Eileen!
Dexys Midnight Runners so pravzaprav edinstven pojav v glasbeni zgodovini. Njihova diskografija – od soulovskega Searching for the Young Soul Rebels do eklektičnega Don't Stand Me Down – je navdihnila mnoge druge skupina. Rowlandova vizija, čeprav včasih kontroverzna, je skupini dala avtentičnost, Come On Eileen pa ostaja večna klasika. A prava vrednost Dexys leži v njihovi glasbeni raznolikosti, ki jo poznavalci glasbe zelo cenijo.
