Po dolgem in počez je namreč prehodil že velik del sveta – in vse to po kopnem. Svoja potovanja je začel pred približno 30 leti s prvim velikim potovanjem od Slovenije do Hongkonga. Ker ima precej slab spomin, na potovanjih piše dnevnik. Iz vseh teh zapiskov in spominov je zdaj nastala zanimiva knjiga, ki jo je poimenoval Gora ni zadeta (Zadet je, kdor gre gor).
Zakaj ste se odločili napisati potopis in zakaj prav o dveh svojih potovanjih – od Slovenije do Kitajske in po Jugovzhodni Aziji?
To je bil dolgoročen načrt že od samega začetka, ko sem začel potovati. Glede na to, da imam slab spomin – kot pravi tudi moja pesem – sem si vse zapisoval. Vedno pišem dnevnik na svojih potovanjih, in čez leta se je nabralo toliko materiala, da bi bilo škoda, če bi vsi ti spomini šli v nič. Ugotovil sem, da je to pravzaprav odličen material, ki ga lahko pretvorim v knjigo.
Knjiga ima zelo zanimiv naslov – Gora ni zadeta (Zadet je, kdor gre gor). To je v bistvu citat iz knjige.
To je pravzaprav parafraza znanega gorniškega reka: Gora ni nora, nor je, kdor gre gor. Glede na to, da jaz nisem gornik, sem se v višave podal z nekoliko drugačnim pristopom. Dovolj je bil en majhen griček v Indiji, na vrhu katerega je stal tempelj s svečenikom, z »babo«, ki me je z drugačnimi substancami popeljal v »gorniške višave«. Ko sem sestopal z griča, sem se ozrl nazaj in mi je v misli priletela prav ta parafraza: Gora ni zadeta, zadet je, kdor gre gor. Očitno dobesedno.
Knjiga je odlično branje za tistega, ki razume, zakaj ste se podali na ta potovanja, pa tudi za tistega, ki ne razume popotniškega življenja. Kaj je vaš cilj oziroma sporočilo za bralce, ki se bodo lotili vašega potopisa?
Ljudje, ki ne potujejo, dobijo predstavo o svetu zgolj iz tega, kar jim povedo v šoli, iz dokumentarcev ali fotografij. A to še ni pravo potovanje. Potovanje pomeni dejansko tridimenzionalno – včasih celo štiridimenzionalno – soočenje s svetom. Ključ je v tem, da imaš vedno nerealno predstavo, dokler ne začneš resnično potovati. Poln si stereotipov, predsodkov in namišljenih zgodbic; tega, kar ti drugi povedo, te »napsihirajo« – propaganda deluje. Ko pa dejansko prideš tja in se soočiš s kulturami, navadami ter drugačno mentaliteto, vidiš, kako se predsodki in stereotipi počasi lomijo. To mi je bilo vedno fascinantno – že z vidika tega, da te doma v tej kulturi učijo, da obstaja samo ena pravilna pot: kako se uporablja vilice in žlice, kako se oblači, kako se komunicira ter kaj je dovoljeno in kaj ne. Potem pa prideš v drugo kulturo in te zmede, ker je tam to morda narobe, medtem ko je nekaj drugega prav. Denimo moški, ki se držijo za roke in hodijo po cesti. To ima pri nas popolnoma drugačen pomen kot pri njih, kjer je to prijateljska gesta. Mi ne razumemo, zakaj je tako, oni pa ne razumejo, zakaj se mi zgražamo. Ni poanta v tem, kdo ima prav, ampak v tem, da ima vsak svojo perspektivo in razlago. Meni je fascinantno prav to čudenje – ta raznolikost človeškega bivanja.
Prvi del knjige, torej prvo potovanje, je bil pred približno 30 leti, ko še ni bilo telefonov, aplikacij za prevode ali interneta. Drugi del pa sega v leto 2023. Takrat je bila razlika med tem, kaj smo vedeli o svetu, in današnjim časom, ko imamo družbene medije, precej večja. Kaj vas je takrat tako gnalo, da ste se vseeno podali na to zahtevno pot?
Ja, težka pot. Sploh takrat, ko nisi vedel ... Nekje sem napisal, da Lonely Planeta ni bilo, pa me je nekdo opozoril – Lonely Planet je že bil, ampak takrat meni ni bil dostopen. Že od mladih nog sem bil fasciniran nad svetom. Doma sem imel atlas sveta – edino knjigo, ki sem jo prebral večkrat in jo še vedno znam skoraj na pamet – in globus, ki sem ga dobil za rojstni dan ali novo leto. Gledal sem svet, obračal globus s prstom … Nato mi je babica povedala o Kitajcih: da imajo čisto drugačne oči, da jedo s palčkami, da nimajo abecede, ampak čudne znake. Zanimalo me je, kako lahko, čeprav so tako drugačni, vseeno preživijo in živijo svoje življenje. Kako se naučijo tistih črk? Meni je bilo to nelogično. Vedno sem imel romantično predstavo o Kitajcih, kako v svojih haljah in s čopki okopavajo riž. Vedno me je gnalo in vedno sem imel vizijo: jaz bom enkrat šel tja. Seveda bi bilo z letalom najlažje, a mene je zanimalo, kako se svet spreminja po poti, da bom razumel, zakaj oni drugače živijo. Takrat ni bilo interneta, ni bilo telefona – podajal si se tako rekoč v neznano. Ni bilo slik, da bi vedel, kako je v Pakistanu ali Iranu. Sploh si ne moreš predstavljati. Jaz sem mislil, da se bom usedel na avtobus in lepo prišel do Hongkonga »na izi«. Seveda ni bilo tako. A ta klic po pustolovščini me je že od nekdaj gnal.
Že na začetku knjige je zanimivo vprašanje: kaj ti je tega treba? To je stavek, ki ga vsak sliši, ko gre na takšno pot. Ste imeli tudi sami pomisleke?
Ogromno pomislekov. Propaganda tukaj je bila: »Ne hodi, to je nevarna pot!« Podtaknili ti bodo drogo, v Iranu so fundamentalisti, kamenjajo te za vsak najmanjši prekršek. Morda sem bil še tako neveden in naiven, da sploh nisem vedel, kaj me čaka. Če bi vedel, mogoče sploh ne bi šel. Ker je bilo na trenutke težko, kruto. A ko se vrneš, je spomin in vse to doživetje, ki te je transformiralo kot osebnost, neprecenljivo.
A niste šli povsem sami oziroma ni bilo v načrtu, da bi šli sami. Začeli ste s prijateljem Dejanom, vmes bi morali potovati z nekaj dekleti, a naenkrat ste ostali sami. Ta tesnoba in vprašanje: iti naprej ali se vrniti? To je verjetno zelo neprijeten občutek.
Če zdaj gledam nazaj – zdaj absolutno želim potovati sam, tako se najbolje počutim – takrat pa je bilo prvič. Še posebej v tako negotove kraje, kot je Indija, ko ostaneš sam po naključju, ki ga nisi načrtoval. Izgubili smo se, in ker ni bilo interneta niti telefonov, se nismo mogli več najti v tej veliki državi. Dejansko me je to pripeljalo na rob tesnobe, saj je Indija naporna že sama po sebi. Na vsakem koraku te »gnjavijo«, poskušajo iz tebe izvleči denar z res primitivnimi in podlimi fintami, in ob tem se ti lahko zmeša. To je bila lekcija, ko si primoran ostati sam … nekdo te je vrgel v vodo in moral si začeti plavati. Kmalu pa sem ugotovil, da mi pravzaprav nihče nič noče. Ni zares nevarno, je le naporno za živce. A sčasoma razviješ odpornost, dobiš debelo kožo in postane lažje. Ugotovil sem, da mi je, če sem sam svoj gospodar, še celo bolje. Poleg tega ni vsak človek primeren za skupno potovanje. Na taki poti, ko si dlje časa skupaj, se šele pokažejo resnične razlike v osebnostih. Ko greš na pijačo za eno uro, si lahko najboljši prijatelj, a ko gre za preživetje, ni vsak primeren za to. Imel sem srečo, da je bil Dejan res človek na mestu in sva oba imela to mentaliteto. Že z dekletoma, ki sta kasneje prišli, pa je bilo povsem drugače, ker nismo našli skupne valovne dolžine. To je včasih še težje – če nisi na isti valovni dolžini, a si primoran potovati skupaj.
Ampak zdaj radi potujete sami. Takrat pa ni bilo tako preprosto, saj ni bilo bančnih kartic, da bi vam nekdo poslal denar, če se kaj zalomi. Imeli ste samo potovalne čeke. Kar je bilo, je bilo. Ste bili zelo previdni, jih skrivali in varovali kot svoje življenje, ker ni bilo plana B?
Takrat, če so ti ukradli potovalne čeke, si jih sicer lahko dobil nazaj, a šele po določenih postopkih in s pravimi kodami. Jaz pa sem se s temi čeki znašel sredi puščave, med Iranom in Pakistanom. Tam so bili moški v turbanih, z bradami, ampak so točno vedeli, kaj pomeni potovalni ček. Večji problem je bil, ker si ček unovčil tako, da si istovetnost izkazal s podpisom, ki je moral biti enak kot v potnem listu. Midva z Dejanom sva bila nekaj let prej v Grčiji, in ker nisem imel podpisanega potnega lista, sem se tam enkrat podpisal z neko kraco – in te krace potem nisem znal ponarediti. Če ni bilo popolnoma enako, oni niso mogli vedeti, da si res ti in da je to res tvoj ček. A tip v menjalnici je rekel: »Ni isto, daj se še enkrat podpiši.« Bil je tako uvideven, da mi je pustil. Podpisal sem se še enkrat, pa spet ni bilo isto. Na koncu sem celo zadnjo stran čeka popisal ne vem kolikokrat, da sem približno ponovil tisto kraco, in mi je nato izplačal sto mark. Koliko me je bilo strah? Bil sem zelo previden. Na primer v Iranu, na avtobusu, ko se prvič srečaš z Iranci ... Nisem si upal pustiti nahrbtnika ali – bog ne daj – fotoaparata na avtobusu med postankom. Rekel sem si: »To mi bodo ukradli!« Potem pa vidiš, da ti v Iranu, če kaj izgubiš ali pustiš, to vrnejo.
Za Azijo pravijo tudi, da te bodo oropali samo turisti. A vse, kar ste opisovali v knjigi, je zahtevalo veliko sedenja – na vlakih, avtobusih. Kako je vaš hrbet to prenesel? Razkrijte svojo skrivnost!
Moj hrbet je to zelo slabo prenašal. Že od nekdaj sem imel kronične težave s hrbtom, ker nimam dovolj mišic, ki bi držale skelet pokonci. Tako sem res trpel, še posebej na avtobusih. Ko se voziš 50 ur, kot sem se iz Istanbula v Teheran, in ne moreš niti zaspati, je to zelo naporno za hrbet. A žal sem potreboval 25 let, da sem ugotovil pravi recept. Recept je, da zdaj redno, na vsake tri dni, izvajam vaje za hrbet z utežmi. Tudi v Vietnamu sem to počel. Tam sicer ni bilo uteži, sem pa našel dva kamna in se razgibal. Če to redno delam, nimam nobenih težav s hrbtom.
V Aziji moraš velikokrat zaupati svoje življenje drugim – voznikom avtobusov, kombijev, taksistom. V Vietnamu ste se gotovo usedli na taksi motor, kar je nepozabna izkušnja na njihovih cestah, a jim moraš popolnoma zaupati. Vam je bilo težko prepustiti to kontrolo ali ste se hitro prepustili?
Kar zadeva prevoz, sem jim nekako zaupal. Večina avtobusov in vlakov pride varno – statistično gledano, seveda. Večji izziv je bil priti iz Irana v Pakistan, ker avtobusov ni bilo in si moral najti nekoga, ki te je pripravljen peljati. Dogovoril si se z njim, mu plačal, naslednji dan pa je prišel nekdo drug, ki sploh ni vedel, da si plačal prejšnjemu. Kljub temu si rečeš: »V redu, gremo, me boš peljal.« Potem pelje tri kilometre in kar naenkrat, sredi ceste, kot da bi bila zaseda, stojijo pick-upi toyote. Ven pridejo možakarji z bradami in turbani ter rečejo: »Zdaj pa ven, greste z nami!« Ti pa ne veš, kaj se dogaja – ali gre za ugrabitev ali kaj drugega. Tam zraven je tromeja z Afganistanom, opijska pot, res nevarno območje. Ne veš, kaj se dogaja, ali te bodo ugrabili, kam te bodo peljali. Na koncu se je spet izkazalo, da so bili popolnoma okej. Med sabo imajo svoje dogovore, a mene so lepo in vljudno pripeljali do meje. Takrat spoznaš, da ni treba biti tak »control freak«, kot smo morda navajeni.
V knjigi opisujete tudi ljudi, ki ste jih srečali na poti. Nekateri so bili zelo prijazni, drugi pa precej grabežljivi. Vas je to presenetilo?
Za Indijo moram reči, da nisem imel dobrih izkušenj. Zaradi stereotipov, ki jih imamo pri nas, sem pričakoval, da je to dežela, polna duhovnega življenja, kjer so vsi v zenu, vsi razsvetljeni in je vse čudovito. V resnici pa je to le boj za preživetje. To me je bolj razočaralo kot dejanska nevarnost. Tam te res potisne na rob psihičnega stanja. V Indiji sem odkril, da imam tudi agresivno plat v sebi, ki je prej nisem poznal. A tam gre predvsem za psihični boj za preživetje, ne fizični. Fizično se te nihče ne bo lotil. To je bila velika lekcija. Ko pa denimo prideš na Kitajsko … Kitajska je bila takrat nekakšen zanemarjen, socialističen tretji svet – kaotična, nerazvita, zaprta pred svetom, šele se je začela odpirati. To je bilo kmalu po maoističnih časih; takrat je bil na oblasti Deng Xiaoping, ki je demaoiziral Kitajsko, a spremembe so se šele začenjale. Komunicirati z njimi je bilo zelo težko, saj niso razumeli, da ti ne razumeš kitajščine. Velike težave so bile v komunikaciji. Potem pa prideš v Indokino, in tam je povsem drugače. Ljudje so topli, prijazni, sproščeni. Ta budistična spokojnost, njihova mirna narava … Potovati po Indokini je bil pravi balzam po vseh težavah, ki sem jih doživel prej.
Zelo zanimiva se mi je zdela besedna zveza, ki ste jo uporabili – »vsiljiva prijaznost«. Ste se uspeli na to navaditi?
Da, sploh v arabskih državah – tja bom še potoval. Tam je tako: ko prideš v Iran, te vsak neznanec povabi k sebi domov, na kosilo ali kaj drugega. In ti ne razumeš, zakaj. To se dogaja na vsakem koraku. Misliš si: »Kaj ti ljudje hočejo od mene?« Nisi vajen. Njim pa njihova etika narekuje, da morajo tujca sprejeti. To so tiste kulturne razlike, na katere se je težko navaditi. Potrebuješ nekaj časa, da jih začneš spoštovati. Ko pa začneš spoštovati njihova pravila, bodo tudi oni spoštovali tebe. Na ta način se da zelo lepo potovati. Recimo, če jim vljudno rečeš: »Ne, hvala,« ko te povabijo na kosilo, so užaljeni – in ti niti ne veš, kaj točno hočejo od tebe. Zdi se, kot da te hočejo skoraj prisiliti, da greš k njim. Ampak to je preprosto del njihove etike.
Ko ste opazovali vso tisto azijsko naravo in arhitekturo … Kaj vas je najbolj presunilo?
Narava in arhitektura? Zagotovo Mjanmar oziroma Burma. Tam so ljudje tako globoko verni, da v vsakem nenavadnem naravnem pojavu vidijo duhovno ozadje in zato povsod gradijo templje. Iz vsake skale, ki ima malo čudno obliko, oni že postavijo stupo, torej pozlačen stolpič. In že častijo. Ko se pelješ z ladjo po reki Iravadi, od Mandalaja proti Baganu … vzdolž obrežja se raztezajo hribi in hribi – in sami templji. Tempelj zraven templja. Iz vseh gozdov in pobočij povsod štrlijo templji, stupe in ogromni kipi Bude. Oni res verjamejo v to, in to me je zares presenetilo. Potem pa še Tibet. Tibet je čarobna pokrajina – kot bi Luno prekrila tanka plast snega. Fascinantno. Res fascinantno.
Na začetku knjige, v Iranu in Pakistanu, sanjate o civilizaciji, potem pa v resnici bežite iz mest. Zakaj tak preobrat?
V resnici se nisem obrnil. Samo, ko se konča ta zahodnjaška civilizacija – na koncu Irana – in prideš v območja, kjer nimaš niti dostopa do normalne vode, se »cijaziš« po tisti puščavi, po Beludžistanu, kjer je vse kaotično, ne veš, kako se bo končalo, in si samo želiš, kot neko pribežališče, da bi se enkrat naspal, spil kavico in šel v trgovino. Potem prideš v Kveto, ki je bolj milijonska vas kot pa urbano okolje – in si spet šokiran. Seveda me zanimajo arhitekturne znamenitosti, kot je Tadž Mahal ali Imamov trg v Isfahanu. To so res monumentalne stvaritve. A to pogledaš v pol ure in veš. Mene bolj zanima iti v globino duše lokalcev, čisto navadnih ljudi, ker mislim, da tako svet doživiš v njegovi resničnosti. Ne okoli Tadž Mahala, kjer prežijo na turiste in ti prodajajo razne zgodbice. Mene zanima hoditi med navadne ljudi, da vidim, kako oni res drugače živijo. Največjo izkušnjo tega dobiš v Afriki.
Kaj ste se od lokalnih ljudi naučili – o svetu in sebi?
Predvsem to, da imamo popolnoma napačne ali izkrivljene podobe o svetu, o ljudeh in narodih. In to sprejemanje kulture … Denimo, ko vidim javne debate pri nas – to nestrpnost do tujcev, do tujih kultur. Ko enkrat potuješ po teh državah in se soočiš z ljudmi, se temu lahko samo nasmehneš, ker vidiš, da so mnogi preprosto zaplankani, vsak ujet v svoj kulturni vzorec in nesposoben pogledati čez. Včasih ti je kar malo žal, ker sam vidiš več, kot vidijo drugi. Škoda, res škoda.
V tej knjigi ste opisali samo dva glavna dela svojih potovanj, a z več etapami. Drugih potovanj ni. Torej lahko pričakujemo drugi del?
Lahko pričakujete drugi, tretji, četrti, peti del. Želim si, da bi o vsaki celini napisal svojo knjigo, ko bom prepotoval vse. Afriko imam že nekaj obdelano, tekst je skoraj končan. Potoval sem po kopnem do Gambije, čez Saharo, bil v Keniji, Ugandi, Tanzaniji, živel med Masaji, gorilami in šimpanzi. V Južni Ameriki sem šel iz Ria de Janeira praktično čez vso celino – skozi Argentino in vse do Antarktike. In Antarktika je spet čisto »odštekana« zadeva. Tam ni človeških stvaritev in imaš samo tri barve: belo, sivo in sinje modro. Vse te kombinacije … Narava tam ustvari takšne prizore, da ti vzame sapo. V Severni Ameriki sem potoval po vzhodni obali, potem v notranjost – Teksas, Florida, lovil sem petmetrske pitone v Evergladesu, bil sem tudi na Kubi. Zdaj se odvija še ena stvar – kako po kopnem priti spet v Azijo, ampak po zgornjem delu. Z vlakom sem se že prebil do Pekinga: čez Ukrajino, Černobil in Moskvo, nato po transsibirski železnici do Bajkalskega jezera, od tam pa z avtobusom čez Mongolijo do Pekinga. Naslednjič bom v Peking priletel in se odpravil na krožno pot po Kitajski, nato pa z ladjo na Japonsko. Potem pa bo morda čas za novo knjigo.
Kdaj imate sploh čas, da še nastopate z Big Foot Mamo?
Vmes. Ti dve stvari sicer nista povezani, a težava je v tem, da imamo z bendom med koncerti po navadi le 14 dni premora. Jaz pa želim v teh 14 dneh prepotovati čim več – prvi dan grem od doma, zadnji dan pa se že vračam. Težava je le v tem, da če ima letalo zamudo ali če ga zamudim jaz, lahko koncert pade v vodo. Toliko odgovornosti pa vendarle imam, da si tega ne smem privoščiti.
