Potrebna so bila leta, da se je televizijska iluzija dokončno razblinila. Eden najbolj prepoznavnih obrazov ameriške družinske televizije, modrooki Stephen Collins, igralec, ki je več kot desetletje utelešal brezhibnega očeta v seriji Sedma nebesa (7th Heaven), danes živi v senci priznanja, ki je pretreslo občinstvo in celotno televizijsko industrijo. Njegov glas, na skrivaj posnet med zakonsko terapijo leta 2012, je postal zvočni opomin, kako daleč je lahko resničnost od podobe, ki jo občudujemo.
Lik očeta, ki je v resnici spolni predator
Ko je posnetek leta 2014 prišel v javnost, je bilo, kot bi se z enim zamahom podrla katedrala televizijskega moralizma. Glas, nekoč poznan kot topel, razumniški ton očetovskega lika, je v surovem tonu priznal neprimerno spolno vedenje do treh mladoletnic. Sledilo je priznanje v reviji People, kjer je Collins podrobno navedel tri incidente iz let 1973, 1982 in 1994. Ni se izogibal dejstvom, a se je izognil posledicam. Zaradi zastaralnih rokov ni bil nikoli obtožen, nikoli obsojen. Kariero pa je v trenutku izgubil.
Pridigar s temačno preteklostjo
Kaj se zgodi, ko ideal, ki si ga vzgajal v seriji s pridigo o odgovornosti, pokaže najbolj neodgovorno obliko zlorabe moči? Kaj pomeni, ko varnost, ki naj bi jo predstavljala očetovska figura, postane vir groze? To ni le zgodba o igralcu, ki je padel. Je zgodba o družbenem prelomu, o izgubi zaupanja, o tem, kako dolgo molčijo tisti, ki so bili ranjeni … In o tem, kaj se zgodi, ko končno spregovorijo.
Kako je Stephen Collins postal najbolj znan ameriški oče
Preden se je vse porušilo, je Stephen Collins zgradil kariero, ki je temeljila na zaupanju. Njegova vloga v seriji Sedma nebesa, ki so jo med letoma 1996 in 2007 predvajali v desetih sezonah, mu je prinesla status televizijske legende. Pastor Eric Camden je bil osrednji lik, očetovska figura, ki vodi veliko družino skozi vsakdanje moralne izzive in skuša otroke učiti o poštenosti, ljubezni in veri. Prav Collins je bil obraz te etike. Ne le lik, postal je namreč simbol nečesa večjega, skoraj arhetip »dobrega moškega, zvestega moža in idealnega očeta«.
Serija je bila uspešnica. Predvajali so jo v skoraj stotih državah, vplivala je na generacijo mladih gledalcev in ustvarila zvesto bazo oboževalcev. V tistem času ni nihče dvomil o Collinsu kot igralcu in seveda niti kot človeku. Redko je bil v središču tabloidnih zgodb. Bil je poročen, javno uglajen, dostojen. Prav zaradi te brezhibne podobe je bil padec toliko bolj šokanten.
Nepričakovani zlom
Leta 2012 sta Collins in njegova žena, igralka Faye Grant, obiskovala zakonsko terapijo. Kar se je začelo kot intimen proces reševanja zakona, se je končalo z bombastičnim dokazom o spolni zlorabi otrok. Med terapijo je Collins sam govoril o treh incidentih z mladoletnicami, o dotikanju, spolno neprimernem vedenju. Zakaj so bile njegove besede sploh posnete, še vedno ni jasno. Nekateri trdijo, da ga je žena želela izsiljevati, drugi, da je snemala zato, da bi potem te terapije poslušala doma in skušala najti rešitev za propadajoči zakon; spet tretji so prepričani, da je žena slutila, da se dogaja nekaj zloveščega. In ker lahko vse, kar je kakor koli zabeleženo, prej ali slej pride v javnost, se je zgodilo prav to. Posnetki so prišli do portala TMZ, ta pa jih je oktobra 2014 v celoti objavil.
Zvočni zapis je surov. Ni dvoumnosti. Ni manipulacije medijev, slišimo ga neposredno. V nekaj urah se je posnetek razširil po spletu, televizijske hiše so ukinile ponovitve serije Sedma nebesa, produkcijske pogodbe so odpadle, Collinsa so nemudoma odstranili iz filma Ted 2, v katerem naj bi imel manjšo vlogo. Njegov svet se je ustavil – vsaj poslovno.
Sedemnajstega decembra 2014 je Collins objavil izjavo v reviji People, potrdil verodostojnost posnetka in priznal dejanja. Rekel je, da ga preveva »gnus do samega sebe«. Naslednji dan se je pojavil v intervjuju pri Katie Couric in vztrajal, da »ni pedofil«, temveč da je šlo za »osamljene dogodke«. To pojasnilo ni pomirilo javnosti. Če kaj, je bilo ogorčenje zaradi minimizacije dejanj le še večje. Prav v tistem intervjuju se je slutilo, da so njegove besede dobro premišljene in da jasno ve, kaj dela. Tudi časovnica razkritja dogajanja ni bila naključje.
Zakaj ni končal za zapahi?!
Javna vprašanja so bila takojšnja: zakaj ni aretiran? Kako je mogoče, da nekdo prizna spolno zlorabo, pa še vedno svoboden hodi po ulicah? Odgovor je bil hladen, pravniški: zastaranje.
Kazniva dejanja iz let 1973, 1982 in 1994 so bila preprosto prestara, da bi jih pregon lahko pravno obravnaval. Kljub temu da jih je storilec priznal, so sodišča vezana na zakon, ne na moralo. Collinsa zato niso nikoli ovadili. Njegovo priznanje je ostalo etično, ne pa tudi pravno sankcionirano.
Toda za žrtve in javnost to ni bilo dovolj. Pravno ne moremo soditi, so rekli mnogi, moralno pa lahko. In v času, ko se je gibanje #MeToo že pripravljalo na svojo eksplozijo, je primer Collins postal eden prvih, ki je sprožil razpravo o tem, ali je »priznanje brez posledic« sploh še sprejemljivo.
April Price: ko glas žrtve spremeni celotno zgodbo
Letos pa so prišle na dan dodatne informacije. Serija Hollywoodski demoni (Hollywood Demons) na kanalu Investigation Discovery je predstavila April Price, danes odraslo žensko, ki je leta 1983 kot 13-letna deklica obiskala Los Angeles. Tam je bivala pri teti, producentki oglasov, v isti stavbi, kjer je živel Collins. Bila je navdušena nad slavnim sosedom. Sprva. Nato se je začela zgodba, ki jo je April v tišini nosila kar štiri desetletja.
V seriji je razkrila, da je Collins sprva deloval »topel, skoraj neresnično prijazen«. Prosila ga je za avtogram. Dal ji je listek s povabilom, naj »pride spet mimo«. Naivna radovednost jo je pripeljala v položaj, ki je prerastel v nekaj popolnoma drugega. Povedala je, da je, ko je bila sama, skozi okno opazila Collinsa popolnoma golega: »Otrpnila sem in v trenutku je bilo vse, kar sem mislila, da vem o odraslih, obrnjeno na glavo.« V dokumentarcu je sledil opis več srečanj, ki so vključevala ekshibicionizem in neprimerne opazke. April je poudarila občutke strahu, sramu in predvsem zmede. V dokumentarni seriji je tudi opisala dan, ko jo je igralec povabil k sebi domov, češ da ji želi pokazati predmete iz neke priljubljene serije iz sedemdesetih let. April je povabilo navdušeno sprejela. Ker jo je ogovoril na bazenu, je v njegovo stanovanje vstopila v kopalkah: »Sedla sem na kavč, on pa se je umaknil in se vrnil popolnoma gol … Krožil je okoli mene, izmikala sem pogled. Bila sem popolnoma prestrašena.« Na srečo se je prav v tistem trenutku domov vrnila njena teta in April je takoj zbežala iz igralčevega stanovanja. Leta 1997 naj bi se ji Collins poskušal opravičiti. »A takrat sem že vedela, da nisem bila edina, zato opravičilo ni pomenilo nič drugega kot reševanje njegove podobe,« je dejala April.
Pomemben vidik njenega pričevanja je tudi psihološki učinek na sodelavce. Igralska zasedba serije Sedma nebesa, ki ni bila neposredno zlorabljena, je vseeno doživela prelom in moralno izdajo. Liki, ki so jih igrali, odnosi, ki so jih ustvarili, vse je bilo v senci dejanj, ki jih niso poznali. April Price jih je opisala kot »sožrtve nevidne laži«. Tudi dejstvo, da so serijo umaknili z vseh televizijskih postaj in pretočnih kanalov, je negativno vplivalo na kariero ljudi, ki so jo soustvarjali skupaj z razvpitim Collinsom.
Potres in lekcija?
Hollywood se je odzval hitro in pragmatično. Serije ni bilo več mogoče promovirati, oglaševalci so se umikali, gledalci izražali ogorčenje. Stephena Collinsa so odstranili z vseh projektov.
Začela se je širša razprava: kako hitro je medijska industrija pripravljena sprejeti človeka, ki dobro igra, kot »dobrega človeka« in kako slabo preverja, kdo ta človek v resnici je?
Zgodba Stephena Collinsa je šolski primer, kako se lahko zloraba ugleda uporablja za prikrivanje zlorabe moči. Novinarji, uredniki, producenti, vsi imajo v takih primerih težko nalogo. Kako poročati? Kako ne postati senzacionalističen, a kljub temu ohraniti resnost položaja?
Danes Stephen Collins živi umaknjeno. Ne nastopa, ne govori. Njegova zgodba ni le zgodba propadle kariere, ampak zgodba o moči priznanja in njegovih omejitvah. Star je 78 let in živi z 38-letno partnerico, ki je bila nekoč ena od njegovih najbolj gorečih oboževalk. April Price je prekinila molk, ne zato, da bi uničila nekdanjega zvezdnika, temveč da bi svet končno slišal v njej skrito in prestrašeno 13-letnico, ki je končno zbrala pogum in javno spregovorila.
V svetu, kjer mediji hitro ustvarijo junake in jih še hitreje uničijo, je zgodba Stephena Collinsa lekcija. O tem, da resnica ne pride vedno na sodišče. A pride do ljudi … Zadnji kader dokumentarca je še posebej poveden. V nekem intervjuju, ki je nastal pred mnogo leti, še preden je škandal prišel na plan, je novinarka vprašala igralca, kaj bi svetoval otrokom, ki spremljajo njegovo serijo in gledajo televizijo. Stephen Collins je rekel: »Ne verjemite tistemu, kar vidite na televiziji!«
