Prevod slovitega Halloweena se mi zdi na neki način zgrešen. Halloween namreč ni noč čarovnic, temveč nekaj povsem drugega. Morda se kdo s tem ne bo strinjal, vendar ima vsak svoj prav, jaz pa svojega.
Praznik, ki ga danes povezujemo z bučami, maskami, pošastmi in sladkarijami, ima korenine veliko globlje, kot si mislimo in to v starodavni keltski tradiciji, v času, ko so ljudje verjeli, da se na zadnji večer oktobra meja med živimi in mrtvimi zabriše. Takrat so prižigali kresove, se skrivali za maskami in duhove mirili s hrano. To, kar danes predvsem v ZDA poznajo kot posladek za maškare, je le oddaljeni odmev tistega pradavnega strahu pred neznanim. Pozneje je krščanstvo poganske običaje preobleklo v praznik vseh svetih, tako imenovani All Hallows' Eve, ki je sčasoma postal Hallowe'en in nato Halloween. A bistvo je ostalo enako: to je noč, ko se ljudje pogovarjamo s temo in ne bežimo pred njo. In potem pride naš prevod »noč čarovnic« .... sicer privlačen, preprost, a zavajajoč. Beseda »čarovnica« v našem prostoru nosi težo stoletij nasilja, strahu in nerazumevanja. Žensk, ki so jih mučili, preganjali in sežigali, ker so bile preveč drugačne, preveč samosvoje. Ko to noč imenujemo po njih, nehote ohranjamo staro stigmo. Halloween pa nikoli ni bil praznik čarovnic, bil je praznik skrivnosti, smrti in svetlobe, ki se bojuje s temo. V devetdesetih, ko so se na naše police naselile prve buče in ameriške grozljivke, se je izraz preprosto prijel. Ker je bil tržno učinkovit in dovolj nedolžen, da ni nikogar vznemirjal. No, razen čarovnic …
Jaz sem medtem že kot otrok živela v svojem svetu. Očarana nad vsem, kar je bilo skrivnostno, temno, drugačno. Vsako popoldne sem sedela pred televizijo in na italijanski televiziji gledala družino Addams, tiste čudovite čudake, ki so mi bili bolj domači kot katerakoli popolna družina iz kakšne druge nanizanke ali španske nadaljevanke. Nikoli me ni bilo strah teme. Bila mi je zanimiva. Iskrena. Edina stvar, ki me je jezila in me še vedno jezi, je upodobitev čarovnic: grde, z ogromnim ukrivljenim ozkim nosom, z bradavicami, iz katerih štrlijo dolge kocine, in krohotom, ki bi preplašil še hudiča. V mojem (imaginarnem) svetu so bile čarovnice čudovite, pametne, zapeljive, neodvisne. Prave fatalke. Z leti sem razumela, da je zgodovina do njih neusmiljena. A lov na čarovnice se, če smo iskreni, nikoli ni zares končal. Le spremenil je obliko. Če so nekoč sežigali ženske, ker so bile preveč glasne, ker so preveč vedele in znale ali ker so bile preveč samosvoje, jih danes družba pogosto »pokuri« na drugačen način ... ne na grmadi, temveč v pisarni, na sestanku, v spletnih komentarjih. »Ta je histerična. Ta preveč komplicira. Ta ne zna voditi. Ta ima preveč mnenj. Ta je zmešana. Ta ne mara drugih, normalnih žensk ...« Torej lov se nadaljuje, le orodja so postala sodobnejša. Nikoli nisem bila posebej feministično nastrojena, a vedno sem imela občutek, da nas, ženske z znanjem, energijo in idejami, družba raje tiho potisne v kot ... Bolje tako, kot da bi bilo v temi preveč svetlobe. Nekoč so uporabili besedo »čarovnica«, danes pa rečejo »težavna«, »neprimerna«, »konfliktna«, »naduta« ... »zmešana«.
Zgodovina se ni spremenila. Le besedišče se je osvežilo. Zato Halloween zame ni noč čarovnic. To je noč, ko se spomnimo, kako blizu sta si tema in svetloba, moč in strah, razum in nerazumevanje. In če že moram izbrati simbol, potem so čarovnice tiste, ki so preživele vse to, so pametne, neodvisne, sposobne in povsem svoje. Čarovnice, ki niso hotele molčati. In čeprav jim svet vsako leto namenja svoj oktobrski večer, imajo one svoj pravi praznik na drug datum, enkrat spomladi, takrat, ko se dan začne daljšati in ko svet znova opomni, da brez njihove svetlobe tema nikoli ne bi imela smisla.