Ustanovljeni leta 1969 so Billy Gibbons (kitara, vokal), Dusty Hill (bas, vokal) in Frank Beard (bobni) ustvarili glasbo, ki je presegla generacije. Z njihovimi značilnimi bradami, sončnimi očali, kavbojskimi klobuki in nalezljivimi ritmi so postali sinonim za rock’n’roll svobodo in neustavljivo energijo.
Kaj bi igrali?
Zgodba o ZZ Top se začne v poznih šestdesetih letih v Houstonu, živahnem glasbenem središču, kjer so se prepletali blues, country in zgodnji rock. Billy Gibbons, rojen leta 1949, je že kot najstnik igral v skupini Moving Sidewalks, ki je igrala predkoncerte za Jimija Hendrixa. Gibbonsov kitarski slog, prežet z bluesovskimi koreninami in psihodeličnimi vplivi, je že takrat kazal znake genija. Po razpadu Moving Sidewalks je Gibbons želel ustanoviti novo skupino, ki bi se vrnila k surovemu bluesu, a z modernim pridihom.
Leta 1969 je spoznal Dustyja Hilla in Franka Bearda, ki sta igrala v skupini American Blues. Hill, rojen 1949, je prinesel globok vokal in trden bas, Beard, prav tako letnik 1949, pa je dodal natančen, a sproščen bobnarski ritem. Trio je hitro našel skupni jezik, in ZZ Top je bil rojen. Ime naj bi izbral Gibbons, navdihnjen z bluesovskimi legendami, kot je B.B. King, in z željo, da bi bili »na vrhu« (ZZ je bil izbran kot zadnji črki abecede, a z zvenečim pridihom).
Manj kompliciraš, bolje je
»Začeli smo z idejo, da naredimo nekaj preprostega – blues, ki te prime in ne izpusti. Nič zapletenega, samo preprost občutek,« je nekoč dejal Billy Gibbons v intervjuju za Rolling Stone.
Prvi nastopi so bili v majhnih teksaških klubih, kjer so igrali priredbe blues standardov in lastne skladbe. Njihova energija in surovi zvok so pritegnili pozornost menedžerja Billa Hama, ki je postal ključna figura v njihovi karieri, saj je produciral vse njihove albume do leta 1996.
Naš prvi album
Leta 1971 je skupina pri založbi London Records izdala prvenec ZZ Top’s First Album. Album je bil surov, bluesovski rock z elementi boogieja, ki je pokazal njihovo sposobnost združevanja tradicionalnih vplivov z modernim zvokom. Pesmi, kot sta (Somebody Else Been) Shakin’ Your Tree in Brown Sugar, so bile dobro sprejete, čeprav album ni dosegel velikega komercialnega uspeha. Kritiki so pohvalili njihovo avtentičnost, a je bil album še vedno bolj lokalni hit v Teksasu.
Leta 1972 je sledil Rio Grande Mud, ki je pokazal večjo samozavest in zrelost. Pesmi, kot sta Francine (njihova prva pesem na Billboardovi lestvici, 69. mesto) in Just Got Paid, so postale stalnice njihovih koncertov. Album je dosegel 104. mesto na lestvici Billboard 200, kar je bil znak, da se njihovo občinstvo širi. Gibbonsov kitarski ton – topel, hrapav in natančen – je začel definirati njihov zvok, medtem ko sta Hill in Beard zagotavljala trdno ritmično podlago.
»Vse, kar smo želeli, je bilo igrati glasbo, ki jo čutiš v kosteh. Teksas je bil naš navdih – prah, znoj in odprte ceste,« je Dusty Hill povedal v dokumentarcu That Little Ol’ Band from Texas.
Trije fantje za preboj
Leta 1973 je izšel Tres Hombres, album, ki je ZZ Top katapultiral v svetovno slavo. Album je združil blues, boogie in southern rock v popolno celoto, z neustavljivimi ritmi in duhovitimi besedili. Pesem La Grange, himna o znamenitem teksaškem bordelu Chicken Ranch, je postala njihov zaščitni znak. S svojo ikonično kitarsko linijo in Gibbonsovim šepetajočim vokalom je pesem dosegla 41. mesto na Billboardovi lestvici, a njen pravi vpliv je bil drugje – postala je stalnica na radijskih postajah in v rock barih.
»La Grange je bila naša vizitka. Ljudje so jo slišali in vedeli, kdo smo – trije fantje iz Teksasa, ki ljubijo blues in zabavo,« je Frank Beard nekoč pripomnil v intervjuju za Guitar World.
Tres Hombres je dosegel 8. mesto na Billboard 200 in postal njihov prvi zlati album. Pesmi, kot so Waitin’ for the Bus, Jesus Just Left Chicago in Beer Drinkers & Hell Raisers, so pokazale njihovo vsestranskost in sposobnost ustvarjanja glasbe, ki je bila hkrati surova in dostopna. Album je uveljavil ZZ Top kot enega vodilnih rock bendov sedemdesetih let.
Razvoj v nove smeri
Leta 1975 je izšel Fandango!, ki je bil delno studijski, delno posnet v živo. Živa stran albuma, posneta v dvorani The Warehouse v New Orleansu, je ujela surovo energijo njihovih koncertov, medtem ko so studijske pesmi, kot je Tush, prinesle njihov prvi top 20 hit (prav 20. mesto). Tush je bila kratka, duhovita pesem z značilnim boogie ritmom, ki je postala priljubljena med oboževalci in je danes njihova klasika. 1976 je sledil Tejas, ki je nadaljeval njihovo blues-rock tradicijo, a z nekoliko bolj eksperimentalnim pridihom. Pesmi, kot sta Arrested for Driving While Blind in El Diablo, so pokazale njihov smisel za humor in pripovedovanje zgodb. Album ni dosegel enakega uspeha kot prejšnja dva, delno zaradi izčrpanosti skupine po letih intenzivnih turnej. Kljub temu je Tejas ohranil njihovo bazo oboževalcev in dosegel zlati status.
Ikonični videz, svetovna slava
Po Tejasu si je skupina vzela premor, kar je bilo redko za bend, znan po nenehnem delu. V tem času sta Gibbons in Hill začela gojiti svoje znamenite brade, ki so postale njihov zaščitni znak (ironija je, da Frank Beard, ki je edini brez brade, nosi priimek, ki v angleščini pomeni brado). Leta 1979 so se vrnili z albumom Degüello, ki je prinesel bolj poliran zvok, a še vedno zvest bluesovskim koreninam. Pesmi, kot sta Cheap Sunglasses in I’m Bad, I’m Nationwide, so postale radijske uspešnice, album pa je dosegel platinasti status.
Toda prvi preskok je prišel leta 1983 z albumom Eliminator, ki je ZZ Top povzdignil v globalne superzvezde. Album je združeval njihov klasični blues-rock z elementi sintetizatorjev, elektronskih bobnov in pop sensibilnosti, kar je pritegnilo novo občinstvo. Pesmi, kot so Gimme All Your Lovin’, Sharp Dressed Man in Legs, so postale njihove največje uspešnice, podprte z ikoničnimi videospoti na MTV-ju. Rdeči Ford Coupe hot rod iz leta 1933, znan kot Eliminator, je postal simbol skupine, prav tako pa so videoposnetki, polni humorja, lepih deklet in teksaškega šarma, definirali podobo osemdesetih.
Bejbe, avti in brade
»Z Eliminatorjem smo hoteli narediti nekaj svežega, a še vedno našega. MTV je bil bonus – kar naenkrat so nas gledali otroci po vsem svetu!« je Billy Gibbons razkril za Classic Rock Magazine.
Eliminator je bil prodan v več kot 10 milijonih izvodov v ZDA in dosegel 9. mesto na Billboard 200. Album je skupini prinesel prvo nominacijo za Grammyja, njihovi videoposnetki pa so osvojili več nagrad MTV. ZZ Top so postali sinonim za zabavo, stil in prodorno glasbo.
Leta 1985 je izšel Afterburner, ki je nadaljeval sintetični zvok Eliminatorja. Sleeping Bag, Stages in Velcro Fly, so bile radijske uspešnice, album pa je dosegel 4. mesto na Billboard 200 in se prodal v več kot 5 milijonih. Čeprav so nekateri oboževalci pogrešali surov blues prejšnjih let, je Afterburner utrdil njihov status rock velikanov.
Najboljša leta so mimo
Leta 1990 je album Recycler sicer vrnil nekaj bluesovskega pridiha, a ohranil sodoben zvok. Doubleback (uporabljen v tretjem delu Nazaj v prihodnost, kjer jo tudi igrajo) in My Head’s in Mississipp«, so pokazale, da skupina še vedno obvlada ravnotežje med tradicijo in inovacijo. Album je dosegel platinasti status, a je tudi napovedal konec njihove najbolj komercialno uspešne ere.
V devetdesetih letih se je ZZ Top vrnil k bolj bluesovskim koreninam z albumi, kot so Antenna (1994), Rhythmeen (1996) in XXX (1999). Antenna je prinesel hit Pincushion, medtem ko je Rhythmeen pokazal surov, garažni zvok, ki je navdušil kritike, čeprav ni dosegel masovnega uspeha. XXX, izdan ob 30. obletnici skupine, je bil poklon njihovim koreninam, a je bil komercialno manj uspešen.
V tem obdobju so se soočili tudi z zdravstvenimi izzivi. Dusty Hill je leta 2000 zbolel za hepatitisom C, kar je začasno ustavilo turneje, a se je na srečo vrnil močnejši.
»Mi ne igramo koncertov – mi jih živimo. Vsak večer je nova priložnost, da pokažemo, kaj pomeni biti ZZ Top,« je Dusty Hill dejal v intervjuju za Billboard.
Starejši občani…
Leta 2003 je izšel Mescalero, njihov zadnji studijski album za več kot desetletje. Album je bil mešanica bluesa, rocka in celo latinskih vplivov, kar je pokazalo njihovo pripravljenost za eksperimentiranje. Čeprav ni dosegel velikega komercialnega uspeha, je bil priljubljen med zvestimi oboževalci.
…in spomini
Nato je 2019 je Netflix produciral dokumentarni film ZZ Top: That Little Ol’ Band from Texas, ki je podrobno raziskal njihovo zgodovino, glasbeni razvoj in kulturni vpliv. Režiral ga je Sam Dunn, znan po dokumentarcih o heavy metalu, film pa je vključeval redke posnetke, intervjuje z Gibbonsom, Hillom in Beardom ter pričevanja umetnikov, kot so Billy Bob Thornton in Josh Homme. Dokumentarec je osvetlil, kako je trio ostal zvest svojemu zvoku kljub spreminjajočim se trendom, in poudaril njihov vpliv na rock, blues in celo pop kulturo. Posebna pozornost je bila namenjena njihovemu videzu – bradama in sončnim očalom –, ki so postali del njihove mitologije.
»Ta dokumentarec je bil kot pogled v ogledalo – videli smo, kako daleč smo prišli, a še vedno smo isti trije fantje, ki ljubijo glasbo,« je Billy Gibbons povedal na premieri dokumentarca.
Tragedija Dustyja Hilla
Leta 2021 je glasbeni svet pretresla novica o smrti Dustyja Hilla, ki je umrl v spanju zaradi zapletov po operaciji kolka, star 72 let. Hill je bil srce in duša skupine, njegov vokal in karizma sta bila ključna za njihov uspeh. Gibbons in Beard sta bila globoko prizadeta, a sta se odločila nadaljevati v njegovo čast. Na Hillovo željo je bas prevzel Elwood Francis, dolgoletni tehnik skupine, ki je že prej občasno nastopal z njimi.
»Dusty mi je rekel: Ne ustavi se. Nadaljuj in daj ljudem, kar hočejo. In to bomo naredili,« je Gibbons povedal v izjavi za Rolling Stone po Hillovi smrti.
Skupina je nadaljevala s turnejami, leta 2022 pa izdala album v živo Raw, posnet v zgodovinskem klubu Gruene Hall v Teksasu. Album je bil poklon Hillu in njihovim koreninam, z minimalno produkcijo, ki je poudarila njihov surovi zvok.
Vplivni bradači
Vpliv ZZ Top je ogromen – navdihovali so skupine, kot so Lynyrd Skynyrd, The Black Crowes in Queens of the Stone Age, pa tudi umetnike zunaj rocka, kot je country zvezdnik Garth Brooks. Njihov videz je postal del pop kulture, pojavljali so se v filmih, kot je Nazaj v prihodnost 3, in serijah kot je Simpsons.
ZZ Top je izdal 15 studijskih albumov, 6 albumov v živo, 29 kompilacij in 44 singlov, po vsem svetu so prodali več kot 50 milijonov albumov, 25 milijonov od tega v ZDA. ZZ Top so simbol teksaške vztrajnosti, humorja in ljubezni do glasbe. Kljub izgubi Dustyja Hilla ostajata Gibbons in Beard zavezana nadaljevanju njihove zgodbe, z Elwoodom Francisom kot novim članom.
»Dokler nas ljudje hočejo slišati, bomo igrali. To je tisto, kar nas drži pri življenju,« je sporočil Gibbons v Guitar Playerju leta 2023.
