Skupina, ki sta jo vodila brata Duane in Gregg Allman, je pustila neizbrisen pečat v zgodovini glasbe, za vse, ki niso ravno poglobljeni v njihovo glasbo, pa je dovolj omemba ene najbolj znanih pesmi, Jessica, ki jo je za svoj avizo uporabljala oddaja Top Gear. Zgodba skupine je prežeta tudi z dvema tragedijama, saj sta kar dva člana skupine umrla v zelo podobni nesreči z motorjem v razmaku enega leta.
Otroka povojne amerike
Brata Duane (rojen 20. novembra 1946) in Gregg (rojen 8. decembra 1947) Allman sta odraščala v glasbeni prestolnici Nashville v Tennesseeju in pozneje v Daytona Beachu na Floridi, kamor so se preselili po očetovi smrti.
Oče Duanea in Gregga Allmana, Willis Turner Allman, je umrl 25. decembra 1949, ko sta bila brata še zelo majhna (Duane je imel tri leta, Gregg pa dve). Willis, ki je bil vojak in veteran druge svetovne vojne, je bil umorjen. Po vrnitvi iz vojske je delal kot prodajalec in se pogosto srečeval z različnimi ljudmi. Na božični večer 1949 je v Nashvillu v Tennesseeju ponudil prevoz neznancu, ki ga je spoznal v baru. Ta oseba, kasneje identificirana kot Claude Olds, je Willisa ustrelila in oropala. Olds je bil kasneje aretiran in obsojen za umor. Tragična smrt očeta je močno vplivala na družino Allman, saj je mati Geraldine ostala sama z dvema majhnima otrokoma.
Glasba je bila njun pobeg in strast že v zgodnjih letih. Duane se je navduševal nad kitaro, še posebej nad slide tehniko, ki jo je izpopolnil pod vplivom blues mojstrov, kot je Elmore James. Gregg je razvil značilen, soul vokalni slog in se učil igranja orgel, ki so postale ključni element zvoka skupine.
V šestdesetih letih sta brata igrala v različnih lokalnih skupinah, med drugim v The Allman Joys in Hour Glass. Hour Glass, ki je deloval v Los Angelesu, je izdal dva albuma, a je bil omejen z glasbenimi omejitvami, ki jih je narekovala založba. Duane je kmalu opustil te projekte in se vrnil na jug, kjer je začel delati kot studijski glasbenik v Muscle Shoalsu v Alabami. Tam je sodeloval z umetniki, kot so Aretha Franklin in Wilson Pickett ter izpilil svoj kitarski slog.
Ustanovitev bratov Allman skupine
Leta 1969 je Duane Allman zbral skupino glasbenikov, ki so delili njegovo vizijo svobodnega, improvizacijskega rocka. Poleg Gregga so skupino sestavljali Dickey Betts (kitara), Berry Oakley (bas), Butch Trucks (bobni) in Jai Johanny 'Jaimoe' Johanson (bobni). Ta zasedba je bila edinstvena zaradi dveh kitaristov (Duane in Dickey), ki sta ustvarjala harmonične in kontrapunktične linije, ter dveh bobnarjev, ki sta zagotavljala kompleksen, pogosto jazzovski ritem.
Skupina se je s Floride preselila v Macon v Georgii, ki je postal njihov ustvarjalni in duhovni dom. Pod vodstvom menedžerja Phila Waldena in založbe Capricorn Records so začeli snemati svoj prvi album. Njihov prvenec, The Allman Brothers Band (1969), je vseboval pesmi, kot sta Whipping Post in Dreams, ki so že nakazovale njihov potencial. Album je prejel pohvale kritikov, a ni bil prodajno uspešen.
Preboj z Idlewild South in nastopi v živo
Drugi album, Idlewild South (1970), je prinesel večjo prepoznavnost. Pesmi, kot so Midnight Rider in In Memory of Elizabeth Reed, so pokazale njihovo sposobnost združevanja bluesovskih korenin z melodično dovršenostjo. V tem obdobju so se uveljavili tudi kot izjemna koncertna skupina. Njihovi nastopi, pogosto dolgi več ur, so bili prežeti z dolgimi instrumentalnimi jam sessioni, ki so spominjali na jazzovske improvizacije.
Pravi preboj je prinesel album At Fillmore East (1971), dvojni koncertni album, posnet v legendarnem newyorškem klubu Fillmore East. Album, ki vključuje razširjene različice pesmi, kot je Whipping Post, ki traja kar 23 minut, je zajel surovo energijo skupine in postal zlati standard koncertnih posnetkov. Kritiki so ga označili za mojstrovino, komercialno pa je dosegel vrh lestvic in skupini prinesel široko priznanje.
Tragedija in ponovno vstajenje
Kljub uspehu je skupino kmalu doletela tragedija. Jeseni 1971 je Duane Allman umrl v prometni nesreči z motorjem v Maconu, star komaj 24 let. Nesreča se je zgodila 29. oktobra, ko se je Duane na svojem Harley-Davidsonu poskušal izogniti tovornjaku, ki je nenadoma zaviral pred njim. Motor je zaneslo, Duane pa je trčil v tovornjak in padel, pri čemer je utrpel hude poškodbe glave in notranjih organov. Kljub hitremu posredovanju reševalcev je umrl nekaj ur kasneje v bolnišnici. Nesreča je pretresla glasbeni svet, saj je Duane veljal (in še velja) za enega največjih kitaristov svoje generacije. Njegova smrt je bila uničujoča za skupino, saj je bil Duane ne le glasbeni vodja, temveč tudi duša njihovega ustvarjanja.
Pojej breskev
Smrt Duanea Allmana oktobra 1971 je pretresla skupino, a člani so se zavezali, da bodo nadaljevali v njegov spomin. Album Eat a Peach (1972), ki je izšel nekaj mesecev po nesreči, je bil kombinacija studijskih posnetkov, ki jih je Duane še posnel, in koncertnih posnetkov iz Fillmore Easta. Pesmi, kot so Ain’t Wastin’ Time No More, napisana kot odziv na Duanovo smrt, in nežna balada Melissa, so odražale čustveno globino skupine. Koncertni deli, vključno z 33-minutno različico Mountain Jam, so pokazali njihovo neprekosljivo sposobnost improvizacije. Album je dosegel 4. mesto na ameriških lestvicah in postal eden njihovih najbolj cenjenih dosežkov, kar je dokazalo, da lahko skupina ustvarja vrhunsko glasbo tudi brez svojega ustanovitelja.
V tem obdobju je vlogo glavnega kitarista prevzel Dickey Betts, ki je začel prispevati več avtorskih pesmi. Skupina je začela eksperimentirati v smeri countryja in naredila premik v njihovem zvoku. Kljub temu so ohranili svojo značilno bluesovsko in jazzovsko podlago, ki je še naprej privlačila oboževalce.
Tragična smrt Berryja Oakleyja
Le nekaj malega več kot eno leto po Duanovi smrti je skupino doletela še ena tragedija. 11. novembra 1972 je basist Berry Oakley umrl v prometni nesreči z motorjem v Maconu, le tri ulice stran od kraja, kjer je življenje leto prej izgubil Duane. Oakley, star 24 let, se je na svojem motorju zaletel v mestni avtobus, pri čemer je utrpel hude poškodbe glave. Nesreča je bila srhljivo podobna Duanovi: oba sta trčila v drugo vozilo, padla z motorja in umrla zaradi poškodb v bolnišnici. Mnogi so govorili o prekletstvu, saj sta obe nesreči vzeli ključna člana skupine v istem mestu in na podoben način. Oakleyjeva smrt je dodatno pretresla skupino, saj je bil znan po svoji energični odrski prisotnosti in toplem značaju, ki je povezoval člane. Njegova izguba je pustila globoko rano, a skupina se je še enkrat več odločila vztrajati. Oakleyja je zamenjal basist Lamar Williams, ki je prinesel svež pristop, a ni mogel v celoti zapolniti čustvene praznine. Kljub temu je skupina nadaljevala z delom na novem materialu, odločna, da dokaže svojo neuničljivost.
Vrhunec z Brothers and Sisters
Leta 1973 je skupina izdala album Brothers and Sisters, ki je postal njihov največji komercialni uspeh. Pod vodstvom Dickeyja Bettsa, ki je prevzel glavno avtorsko vlogo, je album prinesel bolj dostopen, countryjevsko obarvan zvok. Pesem Ramblin’ Man, ki jo je zapel Betts, je dosegla 2. mesto na lestvici Billboard 100 in postala njihova največja uspešnica. Balada Jessica, instrumentalna skladba z značilnimi kitarskimi linijami in veselim klavirjem Chucka Leavella, ki se je pridružil skupini, je postala klasika in pogosto uporabljena tema v medijih. Album je dosegel 1. mesto na lestvicah in se prodal več kot sedmih milijonih, kar jih je povzdignilo v superzvezde.
Brothers and Sisters je pokazal, da lahko skupina uspe tudi brez Duanea in Berryja, a je obenem razkril spremembe v dinamiki. Gregg Allman, ki se je boril z osebnimi težavami, vključno z odvisnostjo, je imel manjši vpliv na album, kar je povzročilo napetosti med njim in Bettsom. Kljub temu so koncertni nastopi ostali vrhunec njihovega ustvarjanja, z ogromnimi množicami na stadionskih turnejah.
Notranji konflikti in razpad
Uspeh albuma Brothers and Sisters je prinesel slavo, a tudi izzive. Notranji konflikti so se stopnjevali zaradi razlik v glasbeni viziji, osebnih težav in pritiskov slave. Gregg Allman se je vse bolj zapiral vase, njegova odvisnost od drog in alkohola pa je vplivala na odnose v skupini. Betts je želel nadaljevati z bolj countryjevskim zvokom, kar ni bilo po godu vsem, pojavila pa so se še finančna nesoglasja z založbo Capricorn Records, ki je imela svoje ekonomske težave.
Leta 1975 je skupina izdala album Win, Lose or Draw, ki ni dosegel enakega uspeha kot predhodnik. Snemanje je bilo razdrobljeno, saj so člani pogosto delali ločeno. Napetosti so dosegle vrhunec leta 1976, ko je Gregg pričal proti roadieju skupine v primeru, povezanem z drogami, kar so nekateri člani, zlasti Betts, videli kot izdajo. To je privedlo do prvega razpada skupine, saj so člani začeli delovati na solo projektih ali v drugih zasedbah.
Ponovne združitve in novi začetki
Po razpadu leta 1976 so člani skupine sledili solo projektom, a privlačnost skupnega ustvarjanja je ostala močna. Prva večja združitev se je zgodila leta 1979, ko so izdali album Enlightened Rogues. Album je bil soliden, z uspešnicama Crazy Love in Pegasus, a ni dosegel prejšnjih višav. Notranji konflikti in nadaljevanje osebnih težav, zlasti Gregga Allmana z odvisnostjo, so privedli do drugega razpada leta 1982.
Naslednja prelomnica je prišla leta 1989, ob 20. obletnici skupine, ko so se ponovno združili z novo energijo. V zasedbo so se vrnili Gregg Allman, Dickey Betts, Butch Trucks in Jaimoe, pridružila pa sta se kitarist Warren Haynes in basist Allen Woody. Album Seven Turns (1990) je bil kritično cenjen, saj je vrnil skupino k njihovim bluesovskim in južnjaškim koreninam. V devetdesetih so izdali še albume, kot sta Shades of Two Worlds (1991) in Where It All Begins (1994), ter redno nastopali na turnejah, ki so privabljale tako stare kot nove oboževalce. V tem obdobju so postali znani po svojih letnih rezidencah v newyorškem Beacon Theatru, kjer so odigrali več kot 200 koncertov.
Leta 2001 je prišlo do novih napetosti, ko je bil Dickey Betts izključen iz skupine zaradi osebnih in glasbenih nesoglasij. Zamenjal ga je Derek Trucks, nečak bobnarja Butcha Trucksa, ki je s svojo virtuozno slide kitaro prinesel svežino, hkrati pa spoštoval Duanovo zapuščino. Skupina je nadaljevala z nastopi do leta 2014, ko so po zadnjem koncertu v Beacon Theatru oznanili dokončno upokojitev. Kljub temu so posamezni člani, kot sta Haynes in Derek Trucks, nadaljevali z delom na projektih, ki črpajo iz zvoka Allmanov.
Ikona južnjaškega rocka
Ena najbolj prepoznavnih skladb skupine je instrumentalna pesem Jessica, ki jo je napisal Dickey Betts in je izšla na albumu Brothers and Sisters (1973). Navdih za pesem je Betts našel v svoji hčerki Jessici, saj je ustvaril veselo, optimistično melodijo, ki je odražala njeno igrivost. Skladba, dolga skoraj sedem minut, je znana po svojih tekočih kitarskih linijah, energičnem klavirskem delu Chucka Leavella in nalezljivem ritmu, ki združuje elemente rocka, countryja in jazza. Jessica je postala stalnica na koncertih skupine, pogosto raztegnjena v dolge improvizacijske različice, in je pridobila širšo prepoznavnost kot tematska glasba britanske oddaje Top Gear. Danes velja za eno največjih instrumentalnih rock skladb vseh časov.
Vpliv na južnjaški rock in širše
The Allman Brothers Band je z njihovim inovativnim pristopom definirala južnjaški rock, ki je postal pomemben del ameriške glasbene kulture. Njihova uporaba dvojnih kitar (Duane Allman in Dickey Betts) in dvojnih bobnov (Butch Trucks in Jaimoe) je postavila standard za žanr, ki so ga kasneje posnemali bendi, kot so Lynyrd Skynyrd, The Marshall Tucker Band in ZZ Top. Njihovi dolgi, improvizirani koncertni nastopi so vplivali na jam band gibanje, ki ga danes predstavljajo skupine, kot so Phish in Widespread Panic.
Poleg glasbenega vpliva so Allmanovi prispevali k rušenju rasnih ovir v glasbi. V času, ko je bil ameriški jug še vedno razdeljen zaradi rasnih napetosti, je bil temnopolti Jaimoe ključni član skupine. Njihova glasba, ki je črpala iz bluesa in soula, je prav tako združevala različne kulture in občinstva.
Allman Brothers za vedno!
Zapuščina The Allman Brothers Band je ogromna. Njihovi albumi, zlasti At Fillmore East, Eat a Peach in Brothers and Sisters, so še vedno med najbolje ocenjenimi v rock zgodovini. Leta 1995 so bili sprejeti v Dvorano slavnih rock and rolla, kar je potrdilo njihov vpliv. Njihova glasba je navdihnila nešteto glasbenikov, od country in blues izvajalcev do sodobnih rock bendov.
Allman brothers so eden za drugim odšli v zgodovino: Butch Trucks je umrl leta 2017, Gregg Allman pa istega leta zaradi raka na jetrih. Potem, ko je lani umrl še Dickey Betts, je bobnar Jai Jaimoe Johanson še edini živeči originalni član skupine. Živi v neposredni bližini Macona in star 80 let igra v svoji jazz rock skupini in pri Friends of the Brothers, tribute bandu Allman Brothers Band. Preostali člani, ki so sodelovali v poznejših združitvah, imajo svoje kariere, a redno izvajajo tudi glasbo legendarne južnjaške rock skupine.
