The Turtles so ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1965 v Los Angelesu, ki je v drugi polovici šestdesetih dosegla več uspešnic na lestvicah, med njimi It Ain’t Me Babe (1965), You Baby (1966), Happy Together (1967), She’d Rather Be with Me (1967), Elenore (1968) in You Showed Me (1969). Največji hit, Happy Together, je dosegel 1. mesto na Billboard Hot 100.
Kalifornijski Beatli
V začetku leta 1963 sta se Howard Kaylan, rojen v New Yorku, in Mark Volman, domačin iz Kalifornije, srečala na srednji šoli Westchester High v Los Angelesu. Kaylan se je sicer kot otrok z družino preselil iz New Yorka v Kalifornijo. Oba sta pela v šolskem pevskem zboru, kjer je Volman kmalu slišal za Kaylanovo instrumentalno surf skupino The Nightriders. V tej so poleg Kaylana na saksofonu sodelovali še sošolci iz zbora: Al Nichol (solo kitara), Don Murray (bobni) in Chuck Portz (bas). Volman se je kmalu pridružil skupini kot drugi saksofonist, tik preden so si v istem letu nadeli novo ime – The Crossfires. Po maturi so člani banda vztrajali z igranjem, obenem pa obiskovali okoliške kolidže. Med tem obdobjem so dodali še ritem kitarista Jima Tuckerja kot šestega člana.
Še istega leta, 1963, so Crossfires pri lokalni založbi Capco Records izdali svoj prvi single Dr. Jekyll & Mr. Hyde, z B-stranjo Fiberglass Jungle. Z nekaj pomoči vplivnega radijskega didžeja in lastnika kluba Reba Fosterja (KRLA in KFWB) so dobili priložnost pri novo ustanovljeni založbi White Whale Records. V skladu z vse bolj priljubljenim trendom folk rocka se je skupina preimenovala v The Tyrtles – z modno, namerno napačno črkovano obliko, po zgledu skupin The Byrds in The Beatles. A to črkovanje se ni obdržalo in nazadnje so se ustalili pri imenu, ki jih je zaznamovalo: The Turtles.
Svetla pot je pred menoj
Z zamenjavo glasbenega sloga – iz surf rocka v folk rock – sta Kaylan in Volman opustila saksofona in postala glavna vokalista skupine. Kaylan je prevzel glavni vokal in občasno klaviature (čeprav je večino klavirskih del kasneje prevzel Nichol), Volman pa se je osredotočil na harmonije, dodal tretjo kitaro in tolkala, s čimer je prispeval k polnejšemu zvoku zasedbe.
Tako kot The Byrds so tudi Turtles prvi veliki preboj dosegli s priredbo pesmi Boba Dylana. Njihova verzija skladbe It Ain’t Me Babe je konec poletja 1965 dosegla Top 10 na Billboardovi lestvici, pesem pa je postala tudi naslovna skladba njihovega prvenca. Sledil je single Let Me Be, ki je prišel med Top 30, nato pa še You Baby, ki je zgodaj leta 1966 dosegel Top 20.
Pesem You Baby je s svojo kompleksno vokalno harmonijo in živahnim tempom pomembno vplivala na prihodnji zvok skupine, saj se je ta začel oddaljevati od političnega folk rocka v slogu Byrdsov. Zvok Turtlesov se je odtlej začel gibati od komornega popa do bolj čiste pop glasbe, kar jih je uvrstilo med žanrsko raznolike izvajalce tistega časa.
Malo sprememb in še več uspehov
Drugi album skupine, You Baby, kljub naslovni uspešnici ni uspel priti na lestvico Billboardovih albumov. Med več singli, izdanimi leta 1966, sta Grim Reaper of Love in Can I Get to Know You Better dosegla le spodnji rob lestvice Billboard Hot 100, medtem ko je Outside Chance, ki jo je napisal Warren Zevon, povsem zgrešila lestvice. Tistega leta so se Turtlesi pojavili tudi v filmu Universal Pictures – Out of Sight, kjer so izvedli skladbo She'll Come Back.
V začetku leta 1966 sta skupino zapustila bobnar Don Murray in basist Chuck Portz. Murrayja je za nekaj mesecev nadomestil Joel Larson, nato pa je v drugi polovici leta 1966 mesto bobnarja prevzel John Barbata. Portza je na basu zamenjal Chip Douglas, ki bo imel v nadaljevanju pomembno vlogo pri največjem uspehu skupine.
Srečni skupaj
Happy Together, prva izmed več pomembnih uspešnic skupine, ki sta jo napisala Garry Bonner in Alan Gordon, so sprva zavrnili številni drugi izvajalci, a pod Turtlesi je postala njihov največji hit in zaščitni znak Turtlesov, je pomenila prelomnico tako za skupino kot za Chipa Douglasa, ki je pripravil aranžma. Spomladi 1967 je skladba na vrhu lestvice Billboard Hot 100 zamenjala celo Penny Lane skupine Beatles in tam ostala tri tedne. Istoimenski album je dosegel 25. mesto, singel pa je dosegel tudi 12. mesto na britanski lestvici. V istem letu so Turtles posneli tudi naslovno skladbo za filmsko komedijo Vodič za poročenega moškega.
Uspešnost Douglasovih studijskih produkcij ni ostala neopažena – Michael Nesmith iz Monkeesov ga je po koncertu Turtlesov v Whisky a Go Go povabil za producenta njihove glasbe, saj so si Monkeesi želeli izstopiti iz podobe umetne skupine. Douglas je sprejel povabilo, zapustil Turtlese in produciral njihove naslednje tri albume, Turtlesi pa so medtem nadaljevali z novim basistom Jimom Ponsom.
Želve na vrhu
Leto 1967 je bilo za skupino izjemno plodno. Uspešnici She’d Rather Be with Me (št. 3 v ZDA, št. 4 v Veliki Britaniji), You Know What I Mean in She’s My Girl so se zvrstile ena za drugo – vse s podpisom Gordona in Bonnerja. Slednji dve sta že kazali rahlo psihedelično noto v zvoku skupine. Tega leta sta izšla tudi albuma Happy Together (Top 30) in Golden Hits (Top 10), slednjemu pa je leta 1970 sledil še More Golden Hits. Obe naslovnici je oblikoval Dean Torrence iz dua Jan & Dean.
Ob koncu leta 1967 je zapustil skupino zaradi utrujenosti od turnej in snemanj zapustil tudi ritem kitarist Jim Tucker, preselil se je v Grass Valley v Kaliforniji, kjer je postal elektroinštalater. Kasneje je zanikal govorice, da naj bi skupino zapustil zaradi domnevne nesramnosti Johna Lennona, kot je kasneje trdil Kaylan, ki naj bi bil do Tuckerja nesramen in pokroviteljski.
Še en zadnji zamah
Prvi dve skladbi, izdani leta 1968, Sound Asleep in The Story of Rock and Roll, sta na Billboardu obstali nekje sredi lestvice in nista dosegli večjega uspeha. Preobrat je prišel z vrnitvijo Chipa Douglasa, ki je znova prevzel produkcijo. Ob koncu leta je skupina izdala svoj konceptualni album z naslovom The Turtles Present the Battle of the Bands, na katerem so se »preobrazili« v 11 izmišljenih skupin z domiselnimi imeni, kot so The Bigg Brothers, Nature’s Children, The US Teens featuring Raoul in The Fabulous Dawgs. Vsaka skupina je izvajala pesem v svojem žanru.
Z albuma sta izšli uspešni skladbi Elenore in You Showed Me, obe sta v ZDA dosegli 6. mesto, Elenore pa tudi 7. mesto na britanski lestvici. Kljub uspehu singlov album ni doživel večjega komercialnega preboja, saj se je na lestvici Billboard Pop Albums povzpel le do 128. mesta. Pesem You Showed Me sta sicer napisala člana skupine Byrds, Gene Clark in Roger McGuinn, že leta 1964 – šele z verzijo Turtlesov pa je postala uspešnica. To je bila tudi zadnja skladba skupine, ki je dosegla Top 10.
Skupina je v tem obdobju večkrat nastopila tudi na televiziji, med drugim februarja 1968 in znova aprila 1969 v oddaji The Mike Douglas Show. V istem letu so se zgodile nove kadrovske spremembe, saj je bobnarja Johna Barbato zamenjal John Seiter.
Nenadni konec pred nadaljevanjem
Z začetkom sedemdesetih se je skupina Turtles znašla v težavah. Uspehi so začeli plahneti, pojavile so se pravne in finančne težave, predvsem zaradi sporov z založbo White Whale Records, ki je hotela, da postanejo bolj komercialni in poslušni, sploh ker so tudi sami globoko zabredli med rdeče številke. Člani skupine so želeli umetniško svobodo, založba pa jih je začela siliti v snemanje materiala, ki jim ni bil niti malo blizu.
Zgodba pesmi Elenore iz leta 1968 je še posebej značilna – bila je sarkastičen odziv na zahteve založbe, naj napišejo še en Happy Together. Kaylan in Volman sta napisala absurdno preprosto pesem, skoraj parodijo, založba pa je ni razumela in jo je kljub temu izdala. In pesem je – ironično – postala velik hit.
Napetosti so na koncu pripeljale do razpada skupine leta 1970. Howard Kaylan in Mark Volman sta se takoj po tem pridružila Franku Zappi in njegovim Mothers of Invention, kjer sta nastopala pod imeni Flo & Eddie (zaradi pogodbenih omejitev nista smela uporabljati imena Turtles). Z Zappo sta sodelovala do konca leta 1971, nato pa sta šla na svoje.
Vse se enkrat vrne
Po sodelovanju z Zappo sta Kaylan in Volman z imenom Flo & Eddie zgradila svojo novo identiteto. V sedemdesetih letih sta postala cenjena studijska glasbenika in vokalna spremljevalca – s svojo značilno harmonijo sta sodelovala z velikimi imeni, kot so John Lennon, Bruce Springsteen, T. Rex, Alice Cooper, Stephen Stills, Marc Bolan in številni drugi.
Poleg nastopov in snemanj sta Flo & Eddie postala znana po humornih in satiričnih nastopih, ki so mešali rock, komedijo in burlesko – pogosto z absurdom, podobnim tistemu, kar sta vnesla že v pozna dela Turtlesov. Izdala sta več albumov, sodelovala pri radijskih oddajah in tudi prispevala glasove za risanke (npr. Frank Zappa’s 200 Motels, The Adventures of the American Rabbit).
Leta 1983 sta začela znova nastopati kot The Turtles featuring Flo & Eddie, kar je pomenilo delno obuditev skupine z novimi spremljevalnimi glasbeniki. V tej zasedbi sta gostovala po ZDA vse do 2018, ko se je Kaylan zaradi zdravstvenih in operaciji srca težav umaknil s turnej. Njegovo vlogo je prevzel Ron Dante (poznan kot vokalist skupine The Archies). Volman pa še vedno nastopa, kljub diagnosticirani demenci, kar pomeni, da je The Turtles v neki obliki aktivna tudi več kot 50 let po vrhuncu slave.
Originalni ritem kitarist Jim Tucker je umrl novembra 2020, star 74 let, bobnar John Barbata pa lanskega maja, star 79 let, prvi bobnar Don Murray pa že 1996.
Tako … in drugače
The Turtles so bili morda manj kultni kot Beach Boys ali Byrds, a njihov vpliv je še kako prisoten. V 80-ih so jih ponovno odkrile neopsihedelične skupine, v 90-ih so bili vključeni v filmske in TV soundtracke, danes pa jih pogosto navajajo kot enega najbolj spregledanih pop draguljev 60-ih.
Njihove vokalne harmonije, pametna uporaba ironije in drznost v igranju z žanri jih postavljajo med najbolj samosvoje skupine svojega časa. Danes se Happy Together uporablja v oglasih, filmih in celo grozljivkah, kjer ironično pomeni kontrast nasilju.
The Turtles so bili več kot »enohitni čudež« – bili so odsev svojega časa in hkrati njegova kritika. Znali so se poigravati s pričakovanji, ironizirati lastno slavo in ustvarjati pop glasbo, ki je preživela svojo generacijo. Čeprav jim pravice dolgo niso pripadale, so njihovi komadi ostali – kot dokazi, da pod plastjo optimističnih refrenov leži veliko več.
