Priljubljena pevka se je namreč odločila, da bo dvajset let kariere proslavila kar doma, v domačem kraju, in tja privabila na tisoče in tisoče ljudi iz vse Slovenije.
Ogromen oder in za njim ogromna konstrukcija luči, ki je spominjala na Londonsko oko – Nina in njena ekipa so za častitljivo obletnico poskrbeli, da obiskovalci koncerta še dolgo ne bomo mogli pozabiti in tako še enkrat potrdila, da je ena izmed največjih slovenskih glasbenih ikon današnjega časa. Krog prvih dvajsetih let je zaključila v Ivančni Gorici, kjer se je vse tudi začelo, nadaljevalo pa na Bitki talentov leta 2005 in nato po različnih koncertnih prizoriščih po Sloveniji. Na njeno zgodovinsko praznovanje je prišlo več kot 10 tisoč ljudi, v soju luči in ob zvokih rockerskega aranžmaja pa je Nina na oder stopila s pesmijo Ni ona – skladbo, s katero se je pred dvema desetletjema prvič predstavila širši javnosti.
V naslednjih treh urah je Nina nanizala kar 24 svojih uspešnic, pri tem pa so ji seveda pomagali tudi člani njenega banda, ki pa so bili tokrat okrepljeni z dodatnimi glasbeniki in gosti. Med njimi so bili tudi otroški zbor lokalne šole, Stiški kvartet, ter tolkalka Aleksandra Šuklar in kitarist Alexios Anest, oba člana zasedbe legendarnega Hansa Zimmerja. Za oboževalce je imela tudi presenečenje – premierno je predstavila novo skladbo Nemirna kri. Poskrbela pa je tudi, da je nič ni oviralo pri tem, da v koncertu preprosto ne bi uživala. Zato se je oblekla primerno, tudi nekajkrat zamenjala oprave, in se predvsem primerno obula, da je lahko skakala po odru in po 17 metrov dolgi pisti, ki jo je popeljala med oboževalce. Z Nino smo se pogovarjali tik pred začetkom koncerta.
Kakšni so občutki, ko ste končno, po mesecih priprav, tu, na tem stadionu?
Zelo, zelo lepo se počutim, dobro se počutim. V bistvu se tako zelo veselim tega, da stopim na oder, da ne znam povedati. Že včeraj je bilo prekrasno vzdušje na vaji, na generalki. Mirno, vsi so bili veseli, zadovoljni, nobene gneče, nobenega hitenja, zamujanja in danes je že cel dan tako in jaz verjamem, da bo tudi na koncertu tako – stopiti na oder v objem domačega občinstva in celotne Slovenije, ki je prišla. Lepo je gledati registrske tablice iz različnih koncev Slovenije, tako da lahko samo rečem: hvala, ker ste prišli, da skupaj praznujemo.
Je bil vedno cilj, da nekoč pripravite največji možen koncert, ki ga lahko v svojem domačem kraju?
Ne, ideja o tem koncertu je v bistvu prišla leta 2020. Jaz vsako leto pripravljam tradicionalni koncert v športni dvorani tukaj v Ivančni Gorici, ampak leta 2020, med zaprtjem, med epidemijo, sem srečala dobrega prijatelja pri naši trgovini. Nisva si smela priti blizu, ampak mi je rekel: »Ti punčka – mene v domačem kraju velikokrat ljubkovalno pokličejo punčka – saj potem, ko se bo pa odprlo, boš pa kar na stadion šla, a ne?« Sem rekla: »Na stadion?« Hm, mogoče pa res. Potem sem se odpeljala proti domu in stadion je ravno na poti proti moji domači hiši in sem se res ustavila, bil je tako lep sončen dan, kot je danes, in sem rekla, da, to bi bilo pa res lepo. Potem smo koncert napovedali, zdaj smo pa že tukaj. Saj ne moreš verjeti.
Imate tudi nekaj gostov. Kako ste izbrali, kdo bo del tega monumentalnega trenutka v vašem življenju?
Ne želim, da se neke stvari ponavljajo ali pa, da so predvidljive. Želim si, da se mogoče zgodi nekaj, kar me v tistem trenutku nekako navdihne, in kar se mi zdi, da bi ustrezalo v ta ambient, v ta koncert. Sem si pa zelo želela, da na tem koncertu startamo tako in da je cel koncert v bistvu tak, kakršni so bili moji začetki. Vedno sem si želela imeti ob sebi band, vedno sem si želela imeti dober kitarski solo in vedno sem si želela imeti dobre back vokale. In ta glasba v živo, ta band, energija, mi je bila vedno tako zelo zelo pri srcu. To je moja rokerska duša. Rada imam pa tudi ples. Tako da tudi brez plesalcev danes enostavno nismo mogli, ker so bili z nami že v Stožicah in lansko leto na turneji. So prinesli tako lepo energijo.
So vas med pripravami preplavljali spomini? Česa se najbolj spominjate izpred dvajsetih let?
Tega, kar še danes traja – da sem res, res rada pela! Vedno! Samo, da si mi dal, da nekaj pojem in sem bila najbolj vesela na tem svetu. Ni bilo važno, kateri žanr. In ker sem danes v džinsu … Zapomnila sem si tudi, da me nikakor niso mogli spraviti iz džinsa, pa tudi iz superg, da so me potem za televizijo komaj prepričali, da sem obula kake petke. Danes sem se odločila, da bom v nizkih čevljih, ker imam 17 metrov dolgo pisto. Tako da bom v nizkih čevljih, bosa, da me nič ne bo oviralo in da bi morala na kaj paziti, da ne bi mogla uživati vsak trenutek. V teh letih sem zelo veliko raziskovala, ampak koncerti v živo, band, spremljevalna zasedba, ti dajejo svobodo, da si lahko na koncertu privoščiš takšne in drugačne različne izvedbe svojih pesmi. Recimo danes za stadionski koncert smo spet naredili nove, malo drugačne priredbe za nekatere pesmi, malo bolj rokersko, kar si seveda stadion zasluži. Celotna ekipa, ki je dihala z menoj od prvega trenutka, moram se jim res zahvaliti, ker so naredili nekaj tako posebnega, nekaj tako unikatnega, nekaj kar jaz še nisem imela na svojih koncertih in to bo res spomin za vse življenje. In ne boste verjeli, mi smo se šele pred enim tednom odločili, da bomo ta koncert posneli. To sploh ni bilo v načrtu, ampak smo rekli, ali smo čisto zmešani, da tega ne bi posneli? Seveda, da bomo.
Vas je za kaj še posebej skrbelo pri pripravah? Pa ste si danes oddahnili? Ali pa si še niste?
Včeraj sem si oddahnila, ko smo naredili generalko. Vedno, ko imamo te koncerte, kjer je veliko ljudi in je posebna priložnost, je malo drugače in mene vedno skrbi, ali se bodo ljudje tukaj počutili dobro, ali bo vse v redu. Jaz si predstavljam, da grem sama na ta koncert in potem težim vsem. Meni je pomembno, da naredimo prijetno okolje in to sem tudi tu na stadionu želela dati občinstvu – da se počutijo sprejeto, da se počutijo domače, prijetno, da jim je lepo, da jim to ostane v lepem spominu. Mogoče me je bilo tega najbolj strah.
20 let je kar lepa doba. Kateri pa so za vas vrhunci vaše kariere?
Nedvomno moji začetki. Najbolj intenzivne občutke in spomine imam iz začetkov, ker je bila to tako velika sprememba. Stara sem bila 16 let in kar naenkrat sem bila v studiu televizije – prvi nastopi pred kamero, cela Slovenija te gleda, nastopaš, potem pa kar zmagaš. Potem pa seveda vse prelomnice, posebne obletnice, koncertna prizorišča, albumi. Albumi so seveda zaznamovali moja življenjska obdobja. Čeprav vsi pravijo, da to nima več nekega smisla, a jaz še vedno rada izdam album na CD-ju, tudi na vinilni plošči. Da ga imam fizično in da tudi nekdo lahko nekaj odnese s seboj domov po koncertu, skupaj s spominom. Tako da te prelomnice, albumi in ta podpora družine, prijateljev, domačega okolja. To je res nekaj lepega in ti tradicionalni koncerti v domačem kraju so vsako leto nekaj res posebnega.
Zanimivosti s koncerta
Posebna gostja na koncertu je bila mednarodno priznana tolkalka Aleksandra Šuklar: »Prvi kontakt je nekako šel preko Instagrama in Nina je iskala pravo priložnost za sodelovanje. Potem me je vprašala, ali bi lahko sodelovala pri 20. obletnici njenega umetniškega dela in res mi je velika čast in veliko veselje, da lahko praznujem z njo. Nina je umetnica in profesionalka. Vse je tako zelo sproščeno, vse zelo gladko teče in je res en velik užitek, da vidim nekoga, ki dela šov take kapacitete – s toliko ljudmi vključenimi, s toliko opreme, od postavitve odra, luči, vseh nastopajočih, celotne organizacije, celotne ekipe. In kako ona to vse spelje, s tako lahkoto in eleganco, je res samo občudovanja vredno.«
Med obiskovalci je bilo tudi nekaj znanih obrazov, med njimi Rebeka Dremelj, ki Nino občuduje: »Nino sem spremljala že, ko je sodelovala v oddaji Bitka talentov. Ona je tako neškandalozno bitje, ona je tako prijazna, tako lepa, tako nežna, ona je tako prizemljena, da to je tisto, kar ji jaz res rečem vsaka čast. En primer, ki se je meni neverjetno lepo zdel … Nina še ni bila tako zelo popularna in je sredi Ljubljane zbirala neke donacije. Nekaj znanim je poslala vabilo, če jo pridemo pozdravit. Jaz sem jo prišla pozdravit in pač tudi nekaj donirala in ona tega ne bo pozabila. Zadnjič je prišla k meni na predstavo Jamska ženska, kupila karto in me potem na parkirišču čakala, da me je pred avtom pozdravila. Je rekla: jaz ne bom pozabila, kaj si ti za mene naredila. Tako da se mi zdi prav, da to vrnem in da jo podprem. To je tisto, kar jo dela dejansko res človeka. Vidi se, da je res človek z veliko začetnico in jaz ji res vse privoščim.«
