Peti kranjski igralski filmski festival Krafft se je sklenil s podelitvijo nagrad zlato jabolko, o katerih je v tekmovalnem programu odločala mednarodna žirija v sestavi Katarina Čas, Primož Pirnat in Maurilio Mangano. Zaključni večer v Layerjevi hiši je bil posvečen igralcem in igralkam, ki s svojo prezenco in predanostjo sooblikujejo filmske svetove.
Zadnja simfonija
Zlato jabolko Grand Prix za izjemen umetniški dosežek je pripadlo igralski zasedbi filma Zadnja simfonija (Dying) režiserja Matthiasa Glasnerja. Film razpira razpoke med člani razsute družine, njegovi igralci pa – kot je zapisala žirija – »ustvarijo izjemno zadržane in niansirane interpretacije, ki z brezhibno umirjenostjo razgrnejo čustveno napetost in razdaljo med liki«. V ospredje stopajo Corinna Harfouch, Hans-Uwe Bauer, Lars Eidinger, Lilith Stangenberg in Robert Gwidsek, nagrada pa je posvečena celotnemu ansamblu. »Igrajo s premolki, s tišino, kjer imajo včasih neizrečene besede še večjo moč,« so dodali žiranti.
Leonie Benesch
Zlato jabolko za posebne igralske dosežke je žirija namenila Leonie Benesch za vlogo nočne medicinske sestre v filmu Junakinja (Late Shift). Njena interpretacija, ki jo zaznamujeta subtilnost in preciznost, po mnenju žirije izstopa kot »ujetje tihe moči, empatije in notranje napetosti negovalke, ki jo sistem potiska na rob, a kljub temu skuša pomagati po svojih močeh«. Leonijina igra je tako iskrena in poglobljena, da – kot piše v obrazložitvi – »zabriše mejo med igralko in vlogo«.
Adam Bessa
Nagrado za posebne igralske dosežke je prejel tudi Adam Bessa za vlogo v filmu Sled duhov (Ghost Trail), v katerem upodobi sirskega moškega, ki sledi sledem svojega mučitelja. Njegova interpretacija je izrisana skozi tišino, napetost in potlačena čustva, ki jih izraža brez besed. Žirijo je prepričala njegova magnetna prisotnost in notranja intenzivnost, ki jo občinstvo začuti, še preden jo razume.
Hao Qin
Tretje zlato jabolko za posebne igralske dosežke si je prislužil Hao Qin za vlogo Jianga Chena v filmu Nedokončan film (An Unfinished Film). Qin z zadržano in resnično igro upodobi znanega igralca, ki v času začetka pandemije znova stopi pred kamero. Njegova prisotnost je tako avtentična, da – kot poudarja žirija – »gledalec ne ve več, ali gleda fikcijo ali dokumentarec«. Njegova kreacija postane univerzalno pričevanje o osamljenosti, zmedenosti in tihem hrepenenju po povezanosti.
Prihodnost slovenskega filma
Poleg štirih nagrad je žirija letos podelila tudi posebno omembo. Prejela jo je debitantka Jara Sofija Ostan za vlogo Lucije v filmu Kaj ti je deklica (Little Trouble Girls) režiserke Urške Djukić. V obrazložitvi je zapisano: »Jara upodobi dekle na pragu ženskosti, ki išče pot skozi megleno pokrajino identitete, želje in potrebe po pripadnosti. Njena igra združuje čustveno inteligenco in zadržanost, čustva se skozi njo gibljejo z graciozno pretočnostjo – včasih jih sproža svet okoli nje, včasih njene notranje spremembe. Igralska kreacija Jare Sofije Ostan spaja čustveno inteligenco in zadržanost obenem ter napoveduje razcvet obetavne mlade igralke.«
Sredi tedna, v torek, pa sta bili na Krafftu podeljeni tudi dve nagradi za izstopajoče dosežke v študentskih igranih filmih. O nagrajencih je odločala tričlanska žirija v sestavi igralcev Saša Tabaković in Primož Bezjak ter lanske nagrajenke Diane Kolenc.
Kaja Petrovič
Nagrado za najboljšo igro v študentskem filmu si je prislužila Kaja Petrovič za vlogo v filmu Črepinje so za srečo režiserja Mihe Dragana. Ustvarila je večplasten in izredno natančno oblikovan lik, ki gledalca pritegne s svojo notranjo napetostjo. Nagrada za najboljšo režijo igralca v študentskem filmu pa je romala v roke Matica Štamcarja za film Trnek.
Žirija je poudarila, da se v njegovem filmu gledalcu zazdi, kot da opazuje resnične ljudi v vsakdanjih poskusih povezovanja, v drobnih gestah bližine in spodletelih trenutkih ljubezni. Štamcar je to nagrado na Krafftu prejel že leta 2023, za režijo igralcev v filmu Drugi so molčali.
O festivalu Krafft
Direktorica festivala Maja Sever je ob zaključku povedala: »Peti Krafft je bil vse prej kot samoumeven. Pripravljali smo ga v razmerah, ki so nam večkrat nastavljale ogledalo – od prostorske stiske do vsakodnevnih organizacijskih izzivov. A prav zato sem še toliko bolj ponosna, da nam je uspelo ohraniti jasen fokus, zgraditi vsebinsko celoto, okrepiti mednarodne povezave in – kar je najpomembnejše – ustvariti prostor, kjer se igralci in igralke resnično srečajo z občinstvom. Jubilej nas ni utrudil, ampak utrdil.« Krafft se s podelitvijo nagrad simbolno zaokrožuje, a njegov utrip ostaja. Zdaj gre le na kratek poletni premor, že konec avgusta in v septembru pa se bo njegov strokovni program nadaljeval v Ljubljani.
