Boštjan Pertinač, kantavtor s Krasa, ki v svojih skladbah združuje intimo, ironijo in poetiko, predstavlja novo avtorsko pesem z naslovom Več kot beseda. Gre za pretanjeno glasbeno pripoved o ljubezni, ki je nekoč bila ... in morda nikoli zares odšla.
Pesem je zasnovana kot nostalgičen spomin na nekdanjo ljubezen, ki še vedno živi v drobnih vsakdanjih stvareh, v verižici na robu ogledala in v tihih pogledih starejšega jaza. V videospotu se prepletata sedanjost in preteklost: mlajša različica Boštjana doživlja ljubezen v vsej njeni razigrani neposrednosti, medtem ko starejši Boštjan sedi sam – z nežnim nasmehom, ki pove več kot tisoč besed. »Včasih ni treba reči ničesar – dovolj je pogled, dotik ali pa spomin, ki se ti prikrade v misli, medtem ko zavezuješ čevlje,« pravi Boštjan, ki v skladbi ostaja zvest svojemu kantavtorskemu izrazu, obenem pa v pesem vnaša sodobno produkcijo in subtilne zvočne plasti, ki jo približajo širšemu občinstvu.
Pesem Več kot beseda je posneta z živo zasedbo, z aranžmajem, ki nežno raste in poslušalca vodi čez emocionalni lok. Posebno mesto ima tudi videospot, v katerem simbolika tišine in izgubljenega časa igra ključno vlogo. Boštjan Pertinač ostaja zvest sebi in občinstvu, ki zna prisluhniti med vrsticami. Več kot beseda ni le pesem. Je povabilo k spominu, hvaležnosti in tistemu, kar ne potrebuje razlage.
Med kamnom, spominom in »biciklom«
»Videospot za pesem Več kot beseda je bil posnet na Krasu – tam, kjer so tišina, kamen in burja najlepša scenografija za zgodbe o izgubljenem in najdenem. Snemali smo v Bunčevi domačiji v Dutovljah ter v vinski vasi Krajna, na posestvu Vina Štoka, kjer je svetloba v zadnjem kadru padla točno tako, kot smo si jo želeli. Zgodbo sva zasnovala skupaj s Tomažem Marcem, ki je videospot tudi režiral, posnel in zmontiral, ob pomoči Nejca Laščaka za dodatno kamero. Produkcijo sva prevzela skupaj s Tomažem, pod vizualno atmosfero pa se je podpisal tudi Matija Keber, ki je s posnetki z dronom ujel dih jemajoče poglede na kraško pokrajino ... V ospredju videospota sem kakopak jaz sam, brez dvojnika, z vsemi svojimi gubami in verižico spominov, ki kot tiha pripoved teče skozi kadre. Vlogo mladenke je nežno in prepričljivo odigrala Ana Zupan, kot mati pa se je s toplino in modrostjo predstavila Gabrijela Golob. Skupaj smo ustvarili zgodbo, v kateri se čas upočasni, besede umaknejo pogledom in trenutki zadihajo,« je vse skupaj v uvodu opisal Boštjan, nato pa je nadaljeval: »Videospot smo – kar je za tako čustveno in vizualno bogato pripoved skoraj čudež – posneli v enem samem dnevu. Smeh in improvizacija sta hitro postala del ustvarjalnega procesa, še posebej ko smo tik pred snemanjem ugotovili, da starinsko kolo, s katerim sem moral v ključnem prizoru zapeljati mimo mladenke, sploh ni vozno. Na koncu smo ga spravili v gibanje na način, da je sicer škripal, a na kameri je deloval brezhibno. Ironično je bilo tudi to, da smo skoraj vse kadre posneli že v prvem poskusu. Ekipa je že skoraj postajala nervozna, ker ni bilo nobene prave drame. »'Tole gre preveč gladko,' je nekdo pripomnil, a izkazalo se je, da sta dobra priprava in pravo vzdušje včasih dovolj. Edina stvar, ki nam jo ni uspelo izpeljati, je bil sprej za enkratno barvanje las – želeli so me še dodatno postarati, da bi bil kontrast med preteklostjo in sedanjostjo še bolj izrazit. A tudi brez tega je spot uspel. Morda celo bolje. Vizualno in čustveno drži zgodbo skupaj ravno zato, ker nič ni odveč – dovolj je resnica, naravna svetloba in ekipa, ki ve, kaj išče.«
