A zgodba Raya Dorseta in njegove zasedbe se ni ustavila pri enem hitu – bila je del festivalskega duha in britanske boogie-blues scene sedemdesetih let.
Postanimo lik iz pesmi
Skupina Mungo Jerry je nastala leta 1969 v predmestju Londona. Osrednja figura je bil Ray Dorset (roj. 1946), pevec, kitarist in avtor pesmi, ki je že kot najstnik igral v različnih skifflovskih in bluesovskih bendih. Dorset je bil navdušen nad ameriškim bluesom, predvsem nad Muddyjem Watersom in Lead Bellyjem, a hkrati tudi nad akustično, bolj lahkotno glasbo, ki je v Veliki Britaniji imela dolgo tradicijo.
Prvotno postavo so poleg Dorseta sestavljali še Colin Earl na klaviaturah, Mike Cole na basu in Paul King na kitari, bendžu in vokalu. Zasedba se je kmalu razlikovala od tipičnih britanskih rock skupin tistega časa. Medtem ko so številni stremeli k težjemu zvoku, ki je napovedoval hard rock in glam, so Mungo Jerry prisegali na akustične kitare, bendžo, ustno harmoniko in klavir, s čimer so ustvarili zvok, ki je bil preprost, a nalezljiv in primeren za zabave na prostem.
Ime skupine je prišlo iz knjige T. S. Eliota Old Possum’s Book of Practical Cats (1939), kjer se v pesmi Mungojerrie and Rumpleteazer pojavi lik mačka Mungojerriea. Dorset je menil, da je ime hkrati nenavadno in zabavno, predvsem pa zapomnljivo, kar je bilo idealno za bend, ki je ciljal na mladinsko občinstvo.
Prvi večji nastop je skupina doživela maja 1970, ko so povabili Mungo Jerry na Hollywood Music Festival v britanskem Staffordshiru. Festival je bil eden prvih velikih odprtih dogodkov v Angliji, ki je sledil ameriškemu vzoru Woodstocka. Poleg njih so nastopili še Grateful Dead, Black Sabbath, Jose Feliciano in številni drugi. Publiko je navdušil njihov sproščen, akustično obarvan boogie, ki je izstopal iz vrste težjih rock bendov tistega časa. Prav na tem festivalu so opozorili nase širšo javnost in glasbene kritike.
Njihov zvok je združeval blues, folk, rock in skiffle. Bil je preprost in plesno privlačen, namenjen skupnemu prepevanju in zabavi. Ta svežina je prepričala tudi založbo Dawn Records, ki jim je ponudila pogodbo. Snemanje prvih pesmi je sledilo kmalu, rezultat pa je bil singel, ki je spremenil njihovo kariero in jih postavil na svetovni zemljevid.
Preboj z In the Summertime
Ko so Mungo Jerry leta 1970 posneli svojo prvo ploščo pri založbi Dawn Records, si nihče ni predstavljal, da bodo ustvarili eno največjih uspešnic v zgodovini popularne glasbe. Pesem In the Summertime je bila napisana v nekaj minutah – Ray Dorset je pozneje večkrat poudaril, da je skladbo sestavil kar na kitari med improvizacijo. Prav ta spontanost je bila ključna za njen lahkoten, nalezljiv značaj.
Singel je bil izdan maja 1970 in je takoj eksplodiral. In the Summertime je postal svetovni hit, ki je v Veliki Britaniji devet tednov kraljeval na prvem mestu lestvice. Tudi drugod po Evropi je pesem zasedala najvišja mesta, v ZDA pa se je povzpela do tretjega mesta na lestvici Billboard Hot 100. Po ocenah je bilo prodanih več kot 30 milijonov izvodov, kar jo uvršča med najbolj prodajane single vseh časov.
Zakaj je bila pesem tako posebna? Del njenega šarma je bil v enostavni formuli: trije akordi, optimističen refren in igriv ritem, ki je spominjal na skiffle. Poleg tega je imela zvočno podobo, ki je združevala bluesovsko ustno harmoniko in akustične kitare, kar je ustvarilo občutek sproščenega poletnega druženja. Besedilo je bilo preprosto – slavljenje poletja, sonca, deklet in svobode – kar je bilo idealno za generacijo, ki je odraščala v času festivalskega gibanja.
Skladba je postala prava himna poletja. Povsod so jo vrteli radijski programi, od klubov do plaž pa so jo prepevali mladi. V Evropi je sprožila pravo manijo – Mungo Jerry so nastopali na festivalih pred desettisočglavo množico, mediji pa so jih povzdigovali v »nov obraz britanske glasbe«. Posebej odmeven je bil njihov nastop v londonskem Hyde Parku, kjer so igrali pred približno pol milijona ljudi.
Čeprav je bil bend na začetku še brez albuma, jih je en sam singel izstrelil v vrh glasbenega sveta. Vendar pa je imel ta uspeh tudi svojo ceno. Mnogi so jih hitro začeli označevati kot »one-hit wonder«, čeprav so Mungo Jerry v naslednjih letih posneli še več uspešnic. A In the Summertime je ostal njihov zaščitni znak, pesem, ki jih je za vedno zapisala v zgodovino rocka in popa.
Festivalski duh in zlata leta
V letih 1970 in 1971 so Mungo Jerry nanizali nove uspešnice, ki so potrdile, da niso le enohitni čudež. Singel Baby Jump (1971) je presenetljivo dosegel prvo mesto na britanski lestvici, čeprav je bil precej bolj surov in bluesovsko naravnan kot njihov prejšnji hit. Temu je sledila še baladna Lady Rose, ki je prav tako osvojila lestvice in pokazala bolj nežno stran skupine.
Tisti čas so bili Mungo Jerry stalnica na televizijskih oddajah, kot je Top of the Pops, nastopali so na festivalih po Evropi in snemali nove plošče. Leta 1971 je izšel njihov prvi album Mungo Jerry, ki je poleg uspešnic prinesel še vrsto bluesovsko obarvanih skladb. Bend je tako dokazal, da zna kombinirati lahkotne poletne melodije s tršimi, bolj koreninami obarvanimi komadi.
Njihov slog je bil tesno povezan s tradicijo skiffla in britanskega boogieja, kar jih je ločevalo od glam rocka in progresive, ki sta hkrati prevzemala lestvice. Prav ta posebnost jim je zagotavljala zvesto bazo poslušalcev, čeprav so jih kritiki včasih podcenjevali zaradi navidezne preprostosti.
V tem obdobju so Mungo Jerry doživeli največjo priljubljenost. Njihova glasba je postala sinonim za sproščeno zabavo in mladostno svobodo, Ray Dorset pa karizmatični obraz benda s prepoznavnimi lasmi in nasmehom, ki je bil nenehno prisoten v medijih.
Menjave v zasedbi in nadaljnje uspešnice
Čeprav so Mungo Jerry na začetku delovali kot uigrana skupina, so se notranje napetosti hitro začele kazati. Uspeh In the Summertime je prinesel slavo, a tudi pritiske založbe in različne poglede članov na glasbeno smer. Leta 1972 je prišlo do prvih večjih sprememb v postavi, kar je zaznamovalo prihodnost skupine. In nenazadnje, tudi Ray Dorset je začutil, da ga njegova skupina omejuje pri glasbenem izražanju, zato je 1972 že začel tudi s svojimi solo projekti – album Cold Blue Excursion je vseboval njegove pesmi, podkrepljene z godalnim, pihalnim in jazzovskim orkestrom. Kmalu zatem je želel razširiti Mungo Jerry z bobnarjem, čemur sta se uprla King in Earl in zahtevala od menedžmenta, da ga odpustijo. Seveda je bilo vsem, tudi vodilnim, jasno, da je Dorset osrednji obraz skupine, zato sta letela – King in Earl.
Kljub menjavam so v zgodnjih sedemdesetih uspeli ustvariti še nekaj odmevnih hitov. Open Up (1972) in Alright Alright Alright (1973) sta se dobro uvrstili na britanske lestvice, pri čemer je slednja postala ena najbolj značilnih skladb njihovega boogie sloga. Bend je takrat igral bolj energično, s poudarkom na ritmu in plesnosti, kar je bilo prilagojeno živim nastopom, kjer so se odlično znašli.
Že odzačetkov je bilo jasno, da je Ray Dorset edina stalnica skupine. On je bil glavni avtor in gonilna sila, zaradi česar so številni drugi člani odhajali, ker niso imeli dovolj ustvarjalne svobode. Bend je v naslednjih letih doživel številne kadrovske menjave, a Dorset je vztrajal in obdržal ime Mungo Jerry, ki je bilo prepoznavno in povezano z uspehi iz začetka desetletja.
V glasbenem smislu so se Mungo Jerry vse bolj nagibali k boogie-woogie rocku, ki je bil v tistem obdobju priljubljen na klubskih odrih po Veliki Britaniji in Evropi. Čeprav novih svetovnih uspešnic niso več ustvarjali, so ohranjali status koncertne atrakcije. Njihove pesmi so bile vedno namenjene sproščeni zabavi, plesanju in občinstvu, ki je želelo preprosto uživati ob glasbi.
Upad priljubljenosti in nova desetletja
V drugi polovici sedemdesetih let je bilo jasno, da Mungo Jerry ne morejo več ponoviti čarovnije In the Summertime. Čeprav so imeli še nekaj uspešnic na britanskih lestvicah, je njihov slog počasi izgubljal stik z glasbenimi smernicami časa. Glasbo so začeli obvladovati glam rock, disko in kasneje punk, medtem ko je boogie rock, na katerem je temeljil bend, postajal obrobna niša.
Ray Dorset je bend vseeno vztrajno vodil naprej. Njegov prepoznavni glas in energija na odru sta ostala zaščitna znaka Mungo Jerry, a pogoste menjave članov so bendu jemale kontinuiteto. Založbe so jih vse manj podpirale, nove plošče pa so dosegle le omejen uspeh. Do konca sedemdesetih let so tako izginili z vrhov lestvic, čeprav so ostali aktivni kot koncertna atrakcija.
Leta 1975 se je Earl vrnil kot klaviaturist, pridružil se mu je bobnar Peter Sullivan, za nekaj časa pa se je vrnil tudi tolkalec Joe Rush, ki je bil v zgodnjih letih občasni član skupine. Zasedba skupine se je še naprej spreminjala. Med tistimi, ki so igrali z njimi, so bili basist Bob Daisley, bobnarji Dave Bidwell, Paul Hancox in Boris Williams, kitarist Dick Middleton, klaviaturist Sev Lewkowicz ter klaviaturist in harmonikar Steve Jones. Skupina je ostala priljubljena po vsej Evropi. Mungo Jerry so bili prva zahodna skupina, ki je imela televizijske nastope v živo v vseh državah za železno zaveso.
Leta 1980 je še ena Dorsetova pesem Feels Like I'm in Love, prvotno napisana za Elvisa Presleyja in posneta s strani skupine kot B-stran singla, postala britanska uspešnica številka ena za pevko Kelly Marie. Uspešni so ostali tudi s tujimi uspešnicami, kot so On a Night Like This, Knockin' on Heaven's Door (reggae različica Dylanove pesmi) in Sunshine Reggae (britanska različica Mungo Jerry & Horizon).
Leta 1983 je bil Dorset član blues superskupine Katmandu, ki je skupaj s kitaristom Petrom Greenom, nekdanjim članom Fleetwood Mac in klaviaturistom Vincentom Craneom, nekdanjim članom Atomic Rooster in The Crazy World of Arthur Brown, posnela album A Case for the Blues.
Prvotni klaviaturist Colin Earl je po kratki bolezni umrl februarja 2025, star 82 let. Bil je znan po svojem energičnem boogie-woogie klavirskem slogu, ki je bil izrazit v največji uspešnici skupine In the Summertime. Po odhodu iz Mungo Jerry je skupaj z nekdanjim članom Paulom Kingom ustanovil King Earl Boogie Band. Igral je tudi v bratovi skupini Foghat.
V devetdesetih in v prvem desetletju novega tisočletja so Mungo Jerry nastopali predvsem na nostalgičnih turnejah, festivalih in klubskih dogodkih, kjer so občinstva želela slišati njihove stare uspešnice. In the Summertime je obdržala status ene najbolj prepoznavnih poletnih pesmi vseh časov, redno so jo uporabljali v reklamnih kampanjah, filmih in na radijskih postajah. Bend je s tem ohranjal prepoznavnost, četudi niso več izdajali plošč z velikim dosegom.
Ray Dorset je ostal gonilna sila Mungo Jerry tudi v 21. stoletju. Čeprav se je bend neprestano spreminjal, je on nastopal z različnimi zasedbami, ki so vedno nosile isto ime. In ja, četudi je njihov repertoar obsegal več deset pesmi, so povsod po svetu občinstva najbolj čakala na tisto eno – In the Summertime.
Čeprav so Mungo Jerry pogosto označeni kot skupina enega hita, je njihova zgodba precej bogatejša. Res je, da je In the Summertime ostala njihov največji dosežek, a bend je v zgodnjih sedemdesetih ustvaril še vrsto skladb, ki so dosegle visoka mesta na britanskih lestvicah, med njimi Baby Jump, Lady Rose in Alright Alright Alright. Njihova glasba je predstavljala most med britanskim skifflom, bluesom in boogie rockom ter festivalskim duhom časa.
In the Summertime je eden najbolj prodajanih singlov v zgodovini – s 30 milijoni izvodov je postal brezčasna poletna himna, ki jo poznajo generacije po vsem svetu. Njena moč je v preprostosti: nekaj akordov, igriv ritem in sproščeno besedilo o veselju življenja. Skladba je preživela desetletja in se pojavlja v filmih, oglasih in televizijskih oddajah, kar ji zagotavlja stalno prisotnost v popularni kulturi.
Skoraj 60 let pozneje je še vedno poletje, Ray Dorset je, čeprav se je zamenjalo več kot 30 glasbenikov, še vedno osrednji lik Mungo Jerry in še vedno igra. Star je 79 let.
