Najbolj smo ga poznali kot glas in obraz hrvaške skupine Hladno pivo. Potem ko so se poslovili, pa karizmatični pevec in tekstopisec Mile Kekin ni dolgo ostal v senci preteklih uspehov, ampak nadaljuje ustvarjanje na samostojni glasbeni poti. Lani je izdal album v živo Soundtrack za život, ki ga trenutno predstavlja na turneji. V sklopu turneje se bo 14. novembra ustavil tudi v ljubljanskem Orto baru.
»Pričakujete lahko več kot dve uri glasne in manj glasne glasbe – od prvih albumov Hladnega piva do mojih solo albumov. To je mešanica, ki se ves čas spreminja – odvisno od tega, kaj si občinstvo želi slišati. Imamo repertoar, s katerim bi lahko igrali skoraj štiri ure, vendar občinstva nočemo utrujati, zato po navadi traja okoli dve uri – od starih hitov do novih. Lani smo v Orto baru imeli fantastičen koncert, tokrat prihajamo z drugačno set listo. Slišali bodo tudi skladbe, ki jih prejšnje leto niso imeli priložnosti slišati,« je na nedavnem promocijskem dogodku obljubil Kekin in dodal, da pri njem vse poteka po občutku: »Ne maram zabetoniranih set list, kar moj bend včasih spravlja ob živce, saj nikoli ne vedo, katera pesem bo naslednja. Vsem jim sicer razdelim seznam pesmi, ampak ga potem po šesti skladbi vedno zamešam in gre v nepredvidljive smeri. Potem me vsi gledajo, ker nihče ne ve, kaj bo – pogosto niti jaz sam.«
Eno pa drži: zagotovo bodo zaigrali novo pesem Ilica i marica – Hajka za odrasle, ki je nastala po tem, ko so ga v začetku leta aretirali. Kekin, ki je sicer soprog poslanke iz zeleno-leve stranke Zmoremo!, Ivane Kekin, je bil namreč aretiran v okviru preiskave zlorabe položaja in pranja denarja, povezanega z nakupom nepremičnine na Bujah v hrvaški Istri. Tam imata zakonca hišo, ki jo oddajata. Kekin je vse obtožbe zanikal, tisti trenutek, njegove občutke in tisto, kar se mu je pletlo po glavi, ko so ga v policijskem kombiju peljali na sodišče, pa dokumentarno opisuje v Ilici i marici. Nastala je divja in jezna pesem. »Lahko bi rekel, da gre za pripovedno, strogo avtobiografsko, a hkrati introspektivno in refleksivno pesem o tem, skozi kaj sem takrat šel in kaj sem doživljal,« nam je zaupal in razkril še, da je glasba nedvomno njegov ventil: »V kombinaciji z rednim delom, terapijo, psihoterapevti in vsem tem skupaj ... mislim, da če ne bi bilo glasbe, bi bil veliko bolj nesrečen človek. Odkar vem zase, nekaj pojem, žvižgam, sestavljam rime – to je moj način, kako predelujem svet in vse, kar vidim okoli sebe.« Mogoče se tudi kaj lepega z ljubljanskega koncerta kdaj znajde v kakšni pesmi.
