Fleetwood Mac je v več kot petih desetletjih preživel vse, kar lahko skupina sploh preživi: menjave članov, osebne zlome, razpade odnosov, odvisnosti, bolezni in neskončne kreativne spore. Kljub temu so ustvarili eno najbolj raznolikih in trajnih opusov v zgodovini rocka – od britanskega bluesa do najbolj ikoničnega kalifornijskega zvoka sedemdesetih.
Britanski blues in Zeleni Peter
Zgodba Fleetwood Mac se začne daleč stran od glamurja kalifornijskih studiev in stadionov, v zakajenih londonskih klubih poznih šestdesetih let. V tistem času je britanski blues doživljal razcvet, mladi kitarski virtuozi pa so se zbirali v zasedbah, ki so poskušale ujeti duh ameriškega juga in ga preoblikovati v nekaj svojega. Med njimi je bil tudi Peter Green, ki so ga mnogi takrat že imenovali naslednik Erica Claptona. Slišen je bil vpliv Johna Mayalla, a Green je imel nekaj dodatnega – mehko melodiko, neopisljivo žalost v tonu in občutek, da vsako noto pove, ne odigra.
Green je po kratkem, a pomembnem obdobju pri Mayallu leta 1967 ustanovil lastno skupino. Zbral je bobnarja Micka Fleetwooda, svojega prijatelja iz prejšnjih projektov ter basista Johna McVieja, ki je sprva okleval. Prav po teh dveh članih je dobila ime nova zasedba – Fleetwood Mac. Ime je Green izbral namenoma; želel je, da ima skupina tudi po njegovem morebitnem odhodu stabilno identiteto, kot bi že takrat slutil nepredvidljivost lastne poti. Kmalu pa se jim je pridružila klaviaturistka in pevka Christine McVie, ki je postala eden ključnih stebrov njihovega zvoka.
En drugačen zvok in slog
Prva leta skupine so bila izjemno uspešna, saj so se hitro uveljavili kot ena vodilnih britanskih blues zasedb. Njihov zvok je bil surov, organski in atmosferičen. Pesmi, kot sta Albatross in Black Magic Woman (Prav ta! Santana je imel priredbo), so pokazale, da skupina ni le posnemala ameriških vzornikov, ampak ustvarjala povsem svoj glasbeni svet. Albatross je postal nenavaden hit – instrumentalna skladba, polna spokojnosti, je na britanski lestvici segla do vrha in odprla vrata popolnoma novemu občinstvu.
A hkrati je Greenova čarobnost nosila tudi temnejšo plat. Bil je občutljiv, intenziven in nagnjen k notranjim bojem, ki so jih dodatno poglobili pritisk, slava in eksperimentiranje z drogami. Njegova psiha je začela popuščati prav v času, ko je bil na vrhuncu ustvarjalne moči. Leta 1970 je po vse bolj nepredvidljivem vedenju nenadoma zapustil skupino.
Kljub temu se je zgodba nadaljevala. Skupina se ni razšla, ampak se je začela spreminjati.
Obdobje kaosa in izgubljena identiteta
Odločitev Petra Greena, da zapusti Fleetwood Mac, je bila šok, ki je skupino silovito potisnil v obdobje negotovosti. Zasedba je v nekaj letih prešla skozi toliko sprememb, sporov in osebnih kriz, da bi lahko postala primer študije o tem, kako blizu je lahko propad tudi najobetavnejše skupine.
Po Greenovem odhodu so vajeti postopoma prevzeli Mick Fleetwood, John McVie in nova kreativna sila v skupini – Danny Kirwan. Kirwan je bil izjemno nadarjen, a prav tako občutljiv. Njegova natančnost in perfekcionizem sta skupini prinesla nekaj izjemnih del, med drugim album Future Games, ki je že nakazoval odmike od strogega bluza. Toda hkrati je Kirwana razjedala notranja napetost. Leta 1972 je po burnem izpadu med turnejo iz skupine izpadel še on.
V tem času sta v skupino vstopila in iz nje izstopila še dva ključna glasbenika: Jeremy Spencer in Bob Welch. Spencer je po nenavadnem duhovnem razsvetljenju med turnejo preprosto izginil in se pridružil verski skupnosti, Welch pa je postal prva izrazito ameriška komponenta v zasedbi. S svojim mehkejšim, bolj kalifornijskim pristopom je skupino vodil v smer bolj melodičnega rocka. Kot da menjave članov ne bi bile dovolj, so se v ozadju kopičile še druge težave. John in Christine McVie sta se oddaljevala, Christine pa se je vse težje spopadala s turnejami. Mnogi člani so imeli težave z alkoholom ali drogami, finančne razmere so bile napete, menedžerske odločitve pa ne vedno srečne. Fleetwood Mac je v teh letih obstajal skoraj iz trme – iz vztrajnosti Micka Fleetwooda in Johna McVieja, ki sta bila odločena, da ime, ki ga je po njima poimenoval Peter Green, ne bo izginilo.
Do leta 1974 je bilo jasno, da potrebujejo novo smer. Manjkala jim je močna avtorska os, glasbeni vizionar – nekdo, ki bi zasedbo usmeril v prihodnost. Prav to iskanje jih je pripeljalo do življenjske prelomnice, ki je Fleetwood Mac postavila na pot največjih uspehov. In to prelomnico je prinesel nenavaden oglas, klic in naključje, ki se danes zdi skoraj usodno.
Prihod Lindseyja Buckinghama in Stevie Nicks
Mick Fleetwood je decembra 1974 iskal studio za snemanje novega albuma. Med ogledom studia Sound City v Kaliforniji mu je producent predvajal demo posnetek mladega glasbenega para, ki ga je tam ravno snemal – Lindseyja Buckinghama in Stevie Nicks. Njuna harmonija, energija in jasno izrisan kalifornijski rock zvok sta Fleetwooda presenetila. Niso iskal še dveh novih članov, a glasba je bila preveč prepričljiva, da bi jo ignorirali.
Buckingham je bil sprva povabljen kot novi kitarist. A pogoj je bil jasen: če pride on, pride tudi Stevie. Bila sta ustvarjalni paket. Fleetwood se je strinjal, čeprav ni vedel, da s tem ne dobiva le novega glasbenega para, ampak popolno preobrazbo skupine. Tako sta se Buckingham in Nicks januarja 1975 pridružila Fleetwood Macu.
Njuna vključitev je spremenila vse. Lindsey Buckingham je s svojo izjemno natančno kitaro prinesel nov zvočni jezik. Bil je neizprosen perfekcionist, ki je znal iz skupine izvleči več, kot so si upali pričakovati. Stevie Nicks je prinesla mistiko, poezijo, neponovljivo temno barvo glasu in tisti kalifornijski šarm, ki je postal zaščitni znak zasedbe. Christine McVie, že uveljavljena članica, je s svojimi soul-pop melodijami ustvarila tretji steber, ki je popolno dopolnil nova prihoda.
Trije skregani, trije genialni
Os – Buckingham, Nicks in Christine McVie – je bila eksplozivna kombinacija, a obenem tudi neverjetno produktivna. Sprostila je val energije, ki je skupino katapultiral v komercialne višave. Leta 1975 so izdali album Fleetwood Mac, prvi z novo zasedbo, ki je postal uspešnica. Pesmi kot Rhiannon, Landslide, Say You Love Me in Over My Head so pokazale, da se je svet Fleetwood Maca iz bluza preselil v topel, bogato aranžiran rock s pop senzibilnostjo.
Ustvarjalni trikotnik treh močnih piscev, harmonično sodelovanje, novo občinstvo in kalifornijski zvok so ustvarili pogoje za to, kar bo sledilo. A hkrati so se pod površjem že začele kopičiti razpoke – osebni odnosi so se lomili, romantika se je mešala z egom, alkoholom in drogami.
Toda vse to je bilo še pred vrhuncem. Fleetwood Mac je vstopal v obdobje, v katerem bo ustvaril enega najpomembnejših albumov v zgodovini glasbe. Album, ki je nastal iz bolečine in razpada, a se bo prodal v več kot 40 milijonih izvodov. Album, ki je pisal zgodovino. Album Rumours.
Mojstrovina, nastala iz razpada
Ko je Fleetwood Mac leta 1976 vstopil v studio, je bila skupina na vrhuncu ustvarjalne moči, a hkrati na robu osebnega zloma. Vsi trije pari v zasedbi so razpadali hkrati: Stevie Nicks in Lindsey Buckingham sta se po večletni vezi razšla, Christine in John McVie sta zaključila svoj zakon, Mick Fleetwood pa je preživljal lastno družinsko krizo in hkrati odgrnil odejo prav Nicksovi. Studio ni bil kraj skupnega ustvarjanja, temveč prostor, kjer so se člani srečevali kot tujci, vsak z dodatno mero bolečine, jeze in neizrečenih očitkov.
Vsak član je prispeval svojo zgodbo. Lindsey Buckingham je pisal ostro, skoraj mrzlično, s pesmimi, kot sta Go Your Own Way in Second Hand News, kjer ni skrival bolečine in jeze do Stevie. Nicksova je odgovorila s sanjavimi, mističnimi pokrajinami, kot sta Dreams in Gold Dust Woman, ki sta razkrivali njen pogum in krhkost. Christine McVie je bila tihi čustveni steber albuma – njene pesmi, kot Don’t Stop in Songbird, so prinesle toplino in upanje, čeprav je v ozadju sama preživljala razpad zakona.
Snemanje je potekalo počasi, intenzivno in pogosto v popolni izolaciji. Čas so preživljali v ločenih prostorih, govorili so le toliko, kolikor je bilo potrebno za delo. Kljub temu ali pa prav zaradi tega je glasba postala hipnotična. Produkcija je izpopolnila kalifornijski rock zvok, harmonije so bile kot iz drugega sveta, besedila pa presenetljivo neposredna. Za album, nastal v studiu, kjer so si člani komaj še znali pogledati v oči, je vse zvenelo neverjetno harmonično.
Ko je Rumours izšel leta 1977, je postal več kot uspešnica. Postal je fenomen. Album se je prodal v več kot štiridesetih milijonih izvodov, tri pesmi so postale klasike za več generacij, kritiki pa ga še danes uvrščajo med najpomembnejša glasbena dela vseh časov. Album je dobil tudi Grammyja za album leta.
Tusk in 80-a
Po nepredstavljivem uspehu Rumours so se Fleetwood Mac znašli pred vprašanjem: kako se sploh nadaljuje po takšni mojstrovini? Pričakovalo se je, da bodo posneli nekaj podobnega, morda bolj izpopolnjenega, a še vedno v okviru preizkušenega kalifornijskega zvoka. Toda Lindsey Buckingham je imel drugačne načrte. Bil je prepričan, da se ponavljanje formule ne sme zgoditi, če želi skupina ostati ustvarjalno živa.
Rezultat je bil Tusk (1979), ambiciozen, eksperimentalen in nenavadno raznolik album. Buckingham se je poglobil v avantgardni rock, nenavadne ritme, improvizacije in skoraj punkovsko surovost. Pesmi, kot sta Tusk in The Ledge, so imele rob, ki je bil daleč od melodične uglajenosti Rumours. Christine McVie je ostala zvesta mehkejšim, bolj klasičnim melodijam, Stevie Nicks pa je dodala svoj sanjavi mistični pečat.
Vstop v 80-a je bil turbulenten. Člani so bili izčrpani. Med njimi je bilo vse manj komunikacije, vse več samostojnih ambicij. Stevie Nicks je uspešno gradila solo kariero s ploščama Bella Donna in The Wild Heart, Christine McVie je izdala svojo solo ploščo, Lindsey Buckingham pa je postal vedno bolj obseden s produkcijskimi eksperimenti. Vsak je vlekel v svojo smer, kar je na skupino vplivalo kot počasna erozija.
Kljub napetostim so leta 1982 izdali album Mirage, ki je prinesel bolj klasičen, umirjen zvok in postal komercialna uspešnica, s prvim mestom v ZDA.
Tango in the Night – zadnji veliki vrh
Po prehodnem in nežnejšem Mirage je bilo jasno, da se bo skupina počasi morala znova zbrati, če želi ustvariti nekaj večjega. Solo projekti so se množili, napetosti niso izginile, a prav ta razpršenost je leta 1987 nenadoma eksplodirala v album, ki ga mnogi vidijo kot zadnjo resnično mojstrovino klasične zasedbe Fleetwood Mac. Tango in the Night je nastal skoraj po naključju, kot Lindsey Buckinghamov solo projekt, ki so ga člani eden za drugim začeli spreminjati v album celotne skupine.
Buckingham je nosil večino produkcijskega bremena – v studiu je delal noč in dan. Rezultat je bil bogat, plasten in izredno radijski album, poln hitov, ki še danes veljajo za klasike: Little Lies, Big Love, Everywhere, Seven Wonders, Family Man in Isn’t It Midnight. Christine McVie je spet blestela s prepoznavno toplino, Stevie Nicks pa je albumu dodala svojo eterično, a bolj odmaknjeno prisotnost – snemala je manj, ker se je v tistem času spopadala z osebnimi težavami in rehabilitacijo. Kljub temu je prispevala dve veliki skladbi, tudi Seven Wonders, ki je postala eden njenih največjih hitov iz osemdesetih.
Tango in the Night je postal ogromen komercialni uspeh, eden najbolje prodajanih albumov skupine po Rumours. Toda za bleščečo fasado se je skupina lomila. Buckingham, izčrpan od produkcije, pritiska in naraščajočih konfliktov s Stevie Nicks, se je po končanem snemanju odločil, da zapusti skupino. Njegov odhod je bil dramatičen – prišlo je do ostrih sporov, vpleteni so si še leta metali očitke, razhajanje pa je pustilo globoko rano, iz katere se zasedba nikoli ni povsem pobrala.
Veliki povratek odpisanih
Začetek 90-ih je prinesel več vprašanj kot odgovorov. Fleetwood Mac je še obstajal, vendar v obliki, ki je bila le bleda senca svoje najslavnejše postave. Lindsey Buckingham je zapustil skupino, ni bil le kitarist, bil je arhitekt zvoka, človek, ki je držal ustvarjalno nit v rokah. Brez njega je skupina sicer nadaljevala, a brez pravega kompasa.
Sestava v zgodnjih devetdesetih je bila fluidna. Christine McVie, Stevie Nicks, Mick Fleetwood in John McVie so bili še prisotni, a izgubili so magični trojček avtorjev, ki je oblikoval identiteto njihove zlate ere. Albumi in turneje so se dogajali, vendar iskre, Menjave kitaristov, omejena ustvarjalna motivacija in splošna utrujenost so nakazovali, da se počasi bliža konec.
A potem je 1997 je MTV izrazil željo po posebnem koncertu – akustičnem, intimnem nastopu v slogu MTV Unplugged. Takrat še nihče ni vedel, ali je povabilo sploh izvedljivo. Stevens Nicks in Lindsey Buckingham nista govorila, odnosi med člani so bili načeti, vse skupaj pa je prežemala zgodovina bolečine in neizrečenih stvari.
V vseh svojih razpokah, zamerah in zgodovini so se člani klasične zasedbe znova združili: Nicks, Buckingham, Christine McVie, John McVie in Mick Fleetwood. Repeticija nekega čudeža iz sedemdesetih se ni mogla zgoditi, a energija, ki je nastala, je bila čisto nekaj svojega.
Koncert so posneli v Kaliforniji pod naslovom The Dance in to ni bil le koncert – to je bil trenutek kolektivne katarze. Ko so na odru zazveneli The Chain, Rhiannon, Landslide, Go Your Own Way in Silver Springs, je bilo jasno, da glasbena kemija, ki je preživela desetletja, ni izginila. The Dance je postal globalna uspešnica, prodal se je v milijonih izvodov, skupino vrnil na stadione in postal njihov najljubši živi album.
Odnosi so ostali krhki, a The Dance je pokazal, da Fleetwood Mac v klasični zasedbi še vedno predstavlja nekaj, česar ni mogoče ponoviti ali nadomestiti. To je bil povratek, ki je postal je simbol sprave in ponovnega rojstva.
Turneje, odhodi in smrt
Po veličastnem povratku z The Dance je skupina vstopila v zadnje dolgo poglavje svoje zgodovine. Leta po letu 2000 so prinesla uspešne turneje, nove projekte in hkrati naraščajočo utrujenost med člani, ki so se kot veterani rocka znašli pred neizogibnimi spremembami. Christine McVie se je kmalu po izdaji albuma Say You Will (2003) umaknila iz glasbenega sveta, saj je želela mirnejše življenje in se umaknila v angleško podeželje, kjer je pisala knjige in vrtnarila. Skupina je nekaj časa delovala brez nje, vendar je bilo jasno, da brez njenega glasu in melodij manjka ključen del identitete.
Potem pa je leta 2014 prišlo novo presenečenje: Christine se je vrnila in turneja, ki je sledila, je bila polna nostalgije in pozitivnega duha. A v zakulisju so spet bile težave, ki so vodile do enega najbolj kontroverznih trenutkov.
Pred turnejo leta 2018 je prišlo do ostrega razhoda med Lindseyjem Buckinghamom in preostankom skupine. Zgodba je imela več različic, odvisno od tega, koga si poslušal, toda bistvo ostaja isto: Buckingham je bil iz zasedbe dejansko odstranjen. Očitki so leteli na njegovo nepopustljivost, zahteve, zamude in napete odnose, še posebej s Stevie Nicks. Med Buckinghamom in Nicksovo so že desetletja tleli neporavnani računi, nove napetosti so bile le kaplja čez rob.
Ko brkati orjak potegne potezo
Konflikt je prišel na dan po snemanju nagradne oddaje MusiCares, kjer naj bi Buckingham kritiziral Nicksovo in po njenem mnenju »ponižal« skupino. Mick Fleetwood, ki je bil vedno mediator v konfliktih, se je odločil drugače: Buckingham je moral ven. Skupina je njegov odhod razglasila kot »nezdružljive ustvarjalne razlike«, toda resnica je bila bolj osebna kot profesionalna.
Nadomestila sta ga Mike Campbell (Tom Petty & The Heartbreakers) in Neil Finn (Crowded House), kar je sicer omogočilo izvedbo turneje, a za mnoge oboževalce je bil to konec klasične postave.
V naslednjih letih so člani počasi opuščali turneje. Stevie Nicks se je spet posvetila solo karieri, Mick Fleetwood je začel ustvarjati projekte in jih posvetil Petru Greenu, Christine McVie pa je živela mirnejše življenje, daleč od žarometov. Nato je leta 2022 prišla žalostna novica: Christine McVie je umrla zaradi bolezni, stara 79 let. Njena smrt je bila velik udarec — ne le za skupino, ampak za celotno glasbeno skupnost. Po njenem odhodu je postalo jasno, da se klasična zgodba Fleetwood Maca ne bo več ponovila. Člani so to tudi priznali — brez Christine ni več pravega jedra, ni več kemije, ki bi jih lahko spet združila na odru.
Zapuščina velikih
Po smrti Christine McVie in odhodih, ki so razbili klasično postavo, je jasno, da Fleetwood Mac v nekdanji obliki ne bo več nastopal. Toda to ni zmanjšalo njihove teže. Ostali so simbol nepopolne, človeške, a briljantne skupine – umetnikov, ki so ustvarjali največje mojstrovine prav takrat, ko so se med seboj najbolj lomili.
V Sloveniji so navdušili mnogo glasbenikov in ena od skupin, katere člani so bili njihovi vrstniki, je bila skupina Albatros bratov Praper, kjer so koncerte (seveda je od tu tudi ime) začenjali prav z Greenovim Albatrosom.
Fleetwood Mac trenutno ne igrajo, vendar je pred nekaj tedni odjeknila novica, da se pripravlja turneja ob 50-letnici Rumours in da naj bi Buckingham in Nicks končno rešila vse stare zamere. Bomo videli.
