V tem industrijskem peklu se je rodil zvok, ki je bil glasnejši od tovarn in ostrejši od staljenega železa. Če so Black Sabbath težki metal izumili, so ga Judas Priest definirali. Odvzeli so mu bluesovske korenine, dodali hitrost, dve kitari in – kar je morda najpomembneje – oblekli so ga v usnje in nete.
To je zgodba o skupini, ki je preživela vse: revščino, menjave članov, absurdne sodne procese, bolezni in menjave generacij. Z Robom Halfordom, »bogom metala« na čelu, so Judas Priest več kot le bend. So institucija, ki že več kot pol stoletja brani vero v težki metal.
Iz dima in jekla v Birminghamu
Zgodba o skupini Judas Priest se ne začne na bleščečih odrih, ampak v gostem smogu Birminghama v Angliji konec šestdesetih let. To je bilo mesto tovarn, železarn in težke industrije. Ritem življenja je narekovalo udarjanje kladiv in brnenje strojev – zvoki, ki so se neizbrisno vtisnili v DNK nove glasbene zvrsti.
Skupina je nastala leta 1969, ime pa so si sposodili iz pesmi Boba Dylana The Ballad of Frankie Lee and Judas Priest. Začetki so bili kaotični in zaznamovani z revščino. Člani so prihajali in odhajali, originalni pevec Al Atkins je odšel, ker ni mogel preživljati družine in bend je bil tik pred razpadom. Vztrajala sta le kitarist K.K. Downing in basist Ian Hill.
Prelomnica se je zgodila leta 1973, ko je v sliko vstopil Rob Halford. Nekdanji gledališki lučkar ni bil tipičen rock pevec. Na avdicijo je prišel v stanovanje K.K. Downinga in ko je zapel, so vedeli, da imajo nekaj posebnega. Njegov glas je bil sirena, ki je lahko parala steklo, njegov razpon pa je segal od nizkega renčanja do opernih višin. Kmalu za njim se je pridružil še drugi kitarist, Glenn Tipton, in s tem se je rodila legendarna formula dveh kitar (twin-guitar attack), ki je postala zvočni podpis skupine.
A pot do slave je bila še dolga. Bili so tako revni, da so pogosto jedli le enkrat na dan in na turnejah spali v kombiju na svoji opremi, saj si niso mogli privoščiti hotelov. Leta 1974 so končno izdali prvenec Rocka Rolla. Album je bil zanje veliko razočaranje. Producent Rodger Bain (ki je produciral prve albume Black Sabbath) je iz njihovega zvoka izčrpal vso agresivnost, naslovnica pa je krasila absurdna slika zamaška steklenice, ki ni imela nobene zveze z njihovo glasbo. Zveneli so bolj kot progresivni blues-rock bend kot pa bodoči bogovi metala. Kljub medlemu začetku pa je bilo seme posajeno. Vedeli so, da morajo postati trši, hitrejši in glasnejši.
Rojstvo usnja in definiranje zvoka
Če je bil prvenec Rocka Rolla iskanje identitete, je bil njihov drugi album, Sad Wings of Destiny (1976), trenutek, ko so jo našli. Kljub temu, da so bili finančno na dnu – člani so morali delati priložnostna dela, da so preživeli – so ustvarili mojstrovino. Pesem Victim of Changes je postala prototip za celoten žanr: dramatičen uvod, težki kitarski rifi, Halfordov neverjeten vokalni razpon in epska struktura.
Zaradi umetniškega uspeha (čeprav še ne komercialnega) jih je opazila založba CBS. To jim je dalo sredstva, da so svoj zvok še bolj izpilili na albumih Sin After Sin (1977) in Stained Class (1978). S slednjim so postavili temelje za speed metal. Pesmi, kot je Exciter, so bile hitrejše in agresivnejše od česarkoli, kar se je takrat vrtelo na radiu.
A največja revolucija se ni zgodila v studiu, ampak v garderobi. Do leta 1978 so metal skupine (tudi Black Sabbath in Deep Purple) izgledale kot ostanki hipijevske dobe – nosili so srajce s cvetličnimi vzorci, satenaste hlače in platforme. Robu Halfordu se je to zdelo napačno. Čutil je, da njihova težka, agresivna glasba potrebuje temu primerno podobo.
Hja, usnje kot referenca na…
Navdih je našel na nepričakovanem mestu: v trgovini s fetiš opremo Mr. S v Londonu. Kupil je usnjeno jakno z neti, kapo in bič. Ko je prvič stopil na oder v tej opravi, so bili preostali člani banda šokirani, a ko so videli reakcijo občinstva, so vedeli: to je to. Kmalu so vsi člani nosili usnje in kovino. Halford je na oder pripeljal še motor Harley-Davidson. S tem so Judas Priest definiral vizualno podobo heavy metala. Če si danes predstavljate metalca, si predstavljate to, kar je leta 1978 ustvaril Rob Halford.
Obdobje so kronali z albumom Killing Machine (v ZDA preimenovanim v Hell Bent for Leather), kjer so pesmi postale krajše in bolj udarne. Desetletje so zaključili z Unleashed in the East (1979), enim najboljših koncertnih albumov vseh časov, posnetim na Japonskem.
Britansko jeklo in svetovna dominacija
Leto 1980 je prineslo album, ki je definiral novo desetletje: British Steel. Z naslovnico, na kateri roka drži ogromno britvico, je bend poslal jasno sporočilo – oster, nevaren in bleščeč metal. Glasbeno so naredili zavesten premik k poenostavitvi. Pesmi so postale bolj himnične, strukture manj zapletene, refreni pa nalezljivi. Pomemben del te nove formule je bil bobnar Dave Holland, ki se je skupini pridružil leta 1979. Njegov stil je bil manj kompleksen od predhodnika Lesa Binksa, a ravno ta preprost, 'strojni' ritem je omogočil, da so nove himne dobile svojo neustavljivo radijsko moč.
Rezultat sta bili dve klasiki: Breaking the Law in Living After Midnight. Ti skladbi sta jih izstrelili na radijske postaje po vsem svetu in postali himni uporniške mladine. Zanimivo je, da so zvoke razbijanja stekla in policijskih siren v Breaking the Law posneli z uporabo pravih steklenic mleka in avtomobilskih ključev pred studiem, saj takrat še niso imeli semplov.
Kralji na vrhu
S tem albumom so se postavili na čelo gibanja, imenovanega Novi val britanskega Heavy Metala (NWOBHM), čeprav so bili v resnici starejši bratje bendom, kot sta Iron Maiden in Saxon. Po nekoliko bolj komercialnem in radijsko usmerjenem albumu Point of Entry (1981) so leta 1982 udarili z vso silo.
Izdali so Screaming for Vengeance, album, ki je postal njihova največja prodajna uspešnica v ZDA. Naslovna skladba in predvsem You've Got Another Thing Comin' sta povzročili pravo evforijo. Nenadoma so Judas Priest polnili največje dvorane in stadione v Ameriki. Rob Halford je na odru kraljeval kot usnjeni diktator, Tipton in Downing pa sta sinhrono mahala z glavami in kitarami – koreografija, ki jo danes oponašajo metalci po vsem svetu.
Obdobje so zaključili leta 1984 z albumom Defenders of the Faith. Ta ni prinesel radikalnih sprememb, ampak je potrdil njihov status: zvenel je hitro, težko in brezkompromisno. Pesmi Freewheel Burning in The Sentinel sta pokazali, da kljub slavi niso izgubili ostrine. Bili so na vrhu sveta, nedotakljivi »Branilci vere«. V ozadju pa se je že pripravljala sprememba, ki bo razdelila fane in osebna tragedija, ki bo pripeljala do sodišča.
Eksperimenti in kontroverznosti
Sredi osemdesetih je bil metal na vrhuncu popularnosti, a se je spreminjal. Vladal je glam metal s svojimi natupiranimi pričeskami in pop refreni. Judas Priest so se leta 1986 odločili, da bodo zaplavali s tokom, a na svoj način. Izdali so album Turbo.
Za mnoge puriste je bil to šok. Kitarista Tipton in Downing sta uporabila kitarske sintetizatorje, kar je zvoku dalo futurističen, a precej bolj pop pridih. Pesmi, kot je Turbo Lover, so bile ogromne uspešnice na MTV-ju, a stari fani, vajeni surovega jekla, so zmajevali z glavami. Bend je bil obtožen, da se je prodal komerciali. Leta 1988 so poskusili popraviti vtis z albumom Ram It Down, ki je bil trši, a je zvenel nekoliko zmedeno in prisiljeno.
Nato pa se je leta 1990 zgodila prava nočna mora. Skupina se je znašla na sodišču v Renu v Nevadi. Starši dveh najstnikov, ki sta leta 1985 sklenila samomorilski pakt (eden je umrl takoj, drugi je preživel s hudimi poškodbami obraza, a umrl tri leta kasneje), so tožili bend. Trdili so, da pesem Better By You, Better Than Me z albuma Stained Class vsebuje podzavestna sporočila, ki pravijo »Do it« (»Stori to«).
Cirkus in šarada
Sojenje je bilo cirkus, ki so ga spremljali mediji po vsem svetu. Rob Halford je moral na klopi za priče prepevati pesmi in razlagati besedila. Ironija je bila, da je bila sporna pesem pravzaprav priredba skupine Spooky Tooth. Halford je sodniku duhovito dejal: »Če bi že vstavljali podzavestna sporočila, bi rekli 'Kupite več naših plošč', ne pa 'Ubijte se'.« Sodnik je na koncu razsodil v korist skupine, saj ni bilo dokazov, da bi domnevna sporočila povzročila tragedijo.
Po oprostilni sodbi so bili Judas Priest besni in polni energije. Želeli so dokazati, da so še vedno kralji. Zamenjali so bobnarja (prišel je Scott Travis z nečloveško hitrimi nogami) in leta 1990 izdali Painkiller.
To ni bil le album, to je bila zvočna bomba. Uvodni bobnarski solo v naslovni skladbi in Halfordov krik sta pometla z vsemi dvomi. Painkiller je bil hitrejši, trši in bolj agresiven od česarkoli prej. Bil je popoln odgovor kritikom in sodiščem. Judas Priest so se vrnili na prestol, močnejši kot kdajkoli prej. A nihče ni slutil, da bo to zadnji album z Robom Halfordom za več kot desetletje.
Odhod Boga in leta tišine
Po izjemnem uspehu albuma Painkiller in razprodani svetovni turneji se je zdelo, da so Judas Priest neustavljivi. Ponovno so definirali metal in dokazali, da so še vedno alfa samci v tropu. A v zakulisju je vrelo. Rob Halford, glas in obraz skupine, je bil nemiren.
Leta 1991 je Halford izrazil željo, da bi posnel solo projekt. Želel je raziskovati novejše, bolj moderne zvoke metala, ki so jih takrat popularizirali bendi, kot je Pantera. Preostali člani benda niso bili navdušeni, a pravi šok je sledil maja 1992. Zaradi komunikacijskega šuma, napihnjenega ega in pravnih zapletov z založbo je Halford uradno naznanil, da zapušča Judas Priest.
Svet težkega metala je obnemel. To ni bil le odhod pevca; bilo je, kot bi papež zapustil Vatikan. Judas Priest brez Roba Halforda so se zdeli nepredstavljivi. Halford je ustanovil skupino Fight, s katero je ustvarjal trši metal, kasneje pa se je podal celo v industrijske vode s projektom 2wo (v sodelovanju s Trentom Reznorjem iz Nine Inch Nails).
In kaj bomo zdaj?
Za preostale člane – Glenna Tiptona, K.K. Downinga in Iana Hilla – so sledila leta teme. Bili so jezni, razočarani in brez krmarja. To je bil tudi čas, ko je glasbeno industrijo preplavil grunge. Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden so čez noč spremenili glasbeno krajino. Klasični heavy metal je nenadoma veljal za zastarelega, smešnega in nepomembnega.
Judas Priest so preživeli skoraj pet let v popolni tišini. Niso nastopali, niso snemali. Mnogi so bili prepričani, da je skupina mrtva in da je Painkiller njihov zadnji spomenik. Pravne bitke so se vlekle, prihodnost je bila negotova. A Tipton in Downing nista bila pripravljena vreči puške v koruzo. Vedela sta, da blagovna znamka Judas Priest in njuna glasba pomenita preveč, da bi kar izginila. Začela se je ena najtežjih iskalnih akcij v zgodovini rocka: iskanje nekoga, ki bi lahko stopil v čevlje boga metala.
Ko pride Ripper
Sredi devetdesetih so Judas Priest potrebovali čudež. In našli so ga na videokaseti. Bobnar Scott Travis je prinesel posnetek pevca iz Ohia, ki je prepeval njihove pesmi v tribute skupini z imenom British Steel. Ime mu je bilo Tim Owens. Bil je prodajalec pisarniškega materiala in fanatičen oboževalec Priestov. Ko so ga povabili na avdicijo v Anglijo, je zapel prvo vrstico pesmi The Ripper in bend je vedel - našli so ga. Zaradi te pesmi je dobil tudi vzdevek »Ripper«.
Zgodba Tima »Ripperja« Owensa je bila prava pravljica o Pepelki. Navaden fant iz občinstva je čez noč postal pevec svojega najljubšega benda na svetu. Zgodba je bila tako neverjetna, da je navdihnila hollywoodski film Rock Star (2001) z Markom Wahlbergom v glavni vlogi (čeprav so se Priest kasneje od filma distancirali).
Z Owensom so leta 1997 izdali album Jugulator. To je bil najtrši in najtemnejši album v njihovi karieri. Kitare so bile uglašene nizko, zvok je bil brutalen in blizu takratnemu groove metalu. Ripperjev vokal je bil tehnično popoln – zadel je vsako visoko noto, ki jo je Halford v živo morda že opuščal. A kljub tehnični brezhibnosti in epski skladbi Cathedral Spires so bili odzivi mešani. Mnogi fani so pogrešali Halfordovo karizmo in melodičnost. Naslednji album, Demolition (2001), je bil sprejet še bolj mlačno. Kljub Ripperjevemu talentu je postajalo jasno: Judas Priest so brez Roba Halforda kot telo brez duše.
Vrnitev kralja
Leta 2003 se je zgodilo neizogibno. Člani benda in Rob Halford so se sestali v hiši Glena Tiptona, da bi se pogovorili o izdaji zbirke Metalogy. Stare zamere so ob skodelici čaja (zelo britansko!) hitro zbledele. Kemija je bila še vedno tam. Tim Owens je gospodsko odstopil in dal prostor Bogu metala, da se vrne domov.
Vrnitev so leta 2005 kronali z albumom Angel of Retribution. Že prva pesem, Judas Rising, je z mogočnim krikom naznanila, da je red v vesolju ponovno vzpostavljen. Album je bil vrnitev h klasičnemu zvoku – melodičen, a težak, poln epskih refrenov. Svetovna turneja je bila zmagoslavje nostalgije in moči.
Menjava straže in neuničljivost
Po evforiji ob vrnitvi so se 2008 lotili svojega najbolj ambicioznega projekta, Nostradamus. To ni bil le album, ampak dvojna konceptualna simfonična opera o slavnem preroku. Bil je tvegan korak. Medtem ko so nekateri hvalili umetniški pogum, so bili mnogi fani zmedeni – kje so hitrost, usnje in motorji? Album je bil počasen, atmosferičen in kompleksen.
Leta 2010 so napovedali svetovno turnejo Epitaph, ki naj bi bila njihova zadnja velika svetovna turneja. A tik pred začetkom, aprila 2011, je svet metala pretresel nov šok: K.K. Downing, ustanovni član in polovica legendarnega kitarskega dvojca, je zapustil skupino. Razlogi so bili zapleteni – od nestrinjanja z menedžmentom do utrujenosti. Zdelo se je, da je to konec. Kako lahko Judas Priest obstajajo brez svetlolasega kitarista, ki je bil tam od prvega dne?
Mlada kri
Rešitev je prišla v obliki mladega, 31-letnega kitarista Richieja Faulknerja. Richie ni bil le zamenjava; bil je injekcija adrenalina. S svojo neverjetno tehniko in energijo na odru je poživil »stare prdce«. Namesto da bi se upokojili, so z njim dobili nov zagon. Kemija med njim in Tiptonom je bila takojšnja.
Leta 2014 so izdali Redeemer of Souls, ki je bil jasen odgovor na kritike Nostradamusa – čistokrvni, direktni heavy metal. Album je bil v ZDA komercialno celo uspešnejši od klasik iz osemdesetih.
Nato pa je leta 2018 sledil album Firepower. Zanj so ponovno angažirali producenta Toma Alloma (ki je produciral njihove hite v 80-ih) in Andyja Sneapa. Rezultat je bil osupljiv. Firepower so kritiki in fani označili za njihov najboljši album po Painkillerju. Bil je hiter, močan in neverjetno svež.
A uspeh je imel grenak priokus. Tik pred izidom albuma je Glenn Tipton sporočil, da se že deset let bori s Parkinsonovo boleznijo. Stanje se je poslabšalo do točke, ko ni mogel več odigrati zahtevnih delov na celotni turneji. Kljub temu se ni predal. Pri snemanju albuma je še vedno sodeloval, na turneji pa ga je zamenjal producent Andy Sneap. Glenn se je kljub bolezni občasno pojavil na odru za dodatke in odigral Metal Gods ali Breaking the Law, kar je vedno sprožilo solze in ovacije občinstva.
Večna zapuščina
Ko so leta 2019 praznovali 50. obletnico, so bili Judas Priest že institucija. A v zraku je visela ena velika krivica – Dvorana slavnih. Kljub temu, da so bili drugi najbolj vpliven metal bend v zgodovini (takoj za Black Sabbath), so jih vratarji dvorane slavnih desetletja ignorirali. Rob Halford je bil glede tega vedno diplomatski, a fani so bili besni.
Leta 2022 je pravica končno zmagala. Judas Priest so prejeli nagrado za glasbeno odličnost in bili sprejeti v Dvorano slavnih. Tisti večer v Los Angelesu se je zgodilo nekaj, kar se je zdelo nemogoče: na odru so zakopali bojne sekire. Nekdanji kitarist K.K. Downing in bobnar Les Binks sta se pridružila trenutni zasedbi. Za nekaj minut so Judas Priest postali sedemglava pošast s tremi kitarami (Tipton, Faulkner, Downing), ki je grmela Breaking the Law.
Konec bomo prestavili nekam v prihodost
A namesto da bi po tem priznanju zaspali na lovorikah, so leta 2024 izdali album Invincible Shield. Pri bendih, ki obstajajo več kot pol stoletja, so novi albumi pogosto le izgovor za turnejo, a Invincible Shield je presenetil z energijo, ki bi jo zavidali pol mlajši bend. Pesem Panic Attack je pokazala, da imajo še vedno tisti prepoznavni žolč in ostrino.
Danes, leta 2025, so Judas Priest fenomen. Rob Halford, ki je zakorakal globoko v sedemdeseta leta, s svojo belo brado in usnjenim plaščem izgleda kot metalski Gandalf, njegov glas pa ostaja čudež narave. Glenn Tipton se kljub napredovanju bolezni še vedno bori in ostaja duhovni vodja benda.
Kaj je torej zapuščina Judas Priest? Niso le ustvarili nekaterih najboljših pesmi v zgodovini težke glasbe. Metalu so dali njegov obraz – usnje, nete in motorje. Dali so mu dve kitari. In predvsem, dali so mu ponos. Kot pojejo v eni svojih himen, We are defenders of the faith. In po več kot 50 letih to vero branijo bolje kot kdorkoli drug.
