Pesem je že dostopna na vseh pretočnih platformah in deluje kot kratko nočno pismo, ki je napisano z malo besedami, a z veliko prostora za interpretacijo.
Berlin v tej zgodbi ni le mesto, temveč prispodoba sveta, prostora ali trenutka, ki ostaja nedosegljiv. Gre za intimno pripoved o srečanju, ki se v resnici nikoli ne zgodi, temveč obstaja le še v vzporednem vesolju ... v glasbi, v poeziji in v odmevu dveh glasov, ki se v refrenu iščeta, a se ne ujameta. Romanca tako dobi zvočni spomenik in postane nesmrtna.
Po večletnem ustvarjalnem premoru se Izak Košir vrača z avtorsko skladbo, pri kateri se je zavestno odpovedal vokalnim akrobacijam in v ospredje postavil senzibilnost ter emocijo. Prav zato je k sodelovanju povabil Katarino Čas, ki se je vlogi približala z igralsko tankočutnostjo in ji vdihnila prepričljivo čustveno globino.
Koširja glasbena javnost pozna kot nekdanjega frontmana mednarodne zasedbe The Toronto Drug Bust, ki je nastopala na največjih evropskih festivalih in jo je predvajal tudi BBC. Njegova nova pot je bolj intimna, a nič manj ambiciozna.
Katarina Čas, ki že vrsto let uspešno gradi mednarodno igralsko kariero, med drugim v filmih Volk z Wall Streeta in Danny Collins ter v številnih britanskih in ameriških serijah, občasno poseže tudi v glasbene vode. Berlin je eden tistih projektov, kjer se igralska izkušnja naravno prelije v glasbeni izraz.
Estetika vzhodnoevrošskega duha
Pesem spremlja črno-beli videospot, posnet v estetiki vzhodnoevropskega urbanega melanhoničnega duha. Prikazuje stičišče dveh svetov, svetlega in temnega. Podnevi sta protagonista izgubljena na mestnih ulicah, ponoči ujeta v zadimljenem betonskem podzemlju. Čeprav sta ves čas na istih krajih, se nikoli ne srečata ... ostaneta le šepet.
