Prav zato je imel ta koncert zanj poseben čustven naboj. Čeprav narodno-zabavna glasba bolj redko zazveni v Stožicah, je bil koncert razprodan, Ansambel Saša Avsenika pa je poskrbel, da jim niti za sekundo ni bilo dolgčas. Pripeljali so namreč okrepitve, pridružila sta se jim tudi orkester in zbor. Še preden pa so sploh stopili na oder, so na novinarski konferenci razkrili, da je Arena Stožice že rezervirana tudi za prihodnje leto.
Ste kdaj sanjali o koncertu v Areni Stožice ali je tako bolj naneslo?
Jaz sem si vedno predstavljal, da bomo organizatorji koncerta v Stožicah predvsem kot družina, se pravi, da bo to neka revija ansamblov in da bo igrala slovenska vojska. Potem smo pa v bistvu kot ansambel res rasli. Smo šli iz Križank v Cankarjev dom, iz Cankarjevega doma v Tivoli, iz Tivolija … kam naprej? In se je tudi zgodilo – brez nekih dodatnih gostov, programov. To je velik, velik praznik. V bistvu je bil stari ata Slavko eden izmed redkih, ki je koncertno lahko izvajal narodno-zabavno glasbo. Začel je sicer plesno, pa veseliško, ampak so ljudje prepoznali lepe melodije, hoteli so tudi poslušati, ne samo plesati. Zato je začel delati koncerte in tako so zdaj ti koncerti, po teh mnogih, mnogih letih, odkar je on začel ustvarjati, prišli tudi do Stožic.
Ste vedno vedeli, da lahko razprodate dvorano, ali ste vseeno imeli pomisleke, ko ste se lotili tega?
Nam se je zgodilo, da je bila kakšna manjša dvorana včasih težka za prodati, razprodati. Tako da, ko se je Tivoli prvič razprodal, sem dobil upanje, da je možno prodati tudi kaj večjega od navadne telovadnice, za Stožice pa si seveda nisem upal biti preveč drzen. Tako da smo skromni in se veselimo vsega, kar pride takole od našega dela.
Koncert se imenuje Zimska pravljica. Kaj to pomeni?
Zimska pravljica je bila v bistvu za nas predvsem priložnost, da smo zamenjali program – da ni bil tisti program, ki je na veselicah, plesni, ampak da smo lahko zaigrali na primer Otroške želje, to je božična pesem ata Slavka, pa Zvezde na nebu, mogoče Pastirčka. Kakšen valček raje več, kakšno lepo melodijo, ki sicer nikoli ni dobila mesta. Tako da bi lahko rekel, da je to naša zimska preobleka, Zimska pravljica.
Ker je to velika dvorana, ste se morali kaj drugače pripravljati? Ni kot, da bi igrali na veselici.
Mi se bomo obnašali, kot da smo na veselici. Zato, ker ljudje pri nas obožujejo to, da smo sproščeni, da smo zabavni, da ni tistih krčev, čeprav, ko greš v Stožicah na oder, že na tonski vaji čutiš, da je malo drugače, kot če igraš kaj manjšega. Se je pa nabralo izkušenj iz teh dosedanjih Zimskih pravljic, ki smo jih delali, kaj približno je ljudem najbolj všeč. Izogibali smo se angleških tekstov, ker smo hoteli pokazati, da je dosti lepih slovenskih, in je res čisto vse v živo in slovenski program.
Nastopali ste po različnih koncih sveta in imate okoli 170 koncertov na leto. Kje rangirate Stožice? Letos ste v Avstriji igrali tudi pred 25 tisoč ljudmi.
Tisto so festivali ali pa tudi v Planici je bil zame … jaz vedno rečem, da Avstrijcem malo to veselje vzamem, da ni bil Woodstock največji, 25 tisoč ljudi, ampak imamo v Sloveniji večji oder v Planici za smučarske skoke. Tako da sem malce patriot. Ampak dejstvo je, da je to zagotovo največji koncert, ko pride deset tisoč ljudi samo zaradi nas nekam, se pravi, da se je taka vsota ljudi premaknila in to je za nas res, res veliko veselje in velik uspeh.
Tako ste bili navdušeni, da ste že kar napovedali presenečenje za prihodnje leto – še enkrat prihajate v Stožice.
Raje zdaj, ko še ni konec koncerta, da si ne bomo potem mogli več premisliti.
Ampak potem boste morali še nadgraditi koncept.
Mi imamo to radi, zato smo tudi zmanjšali nastope, ker smo si rekli, da bi raje vedeli, da ni samo tekoči trak, ampak da lahko ustvarjamo tudi neko dodano vrednost. Sicer bi ostali v dvoranah za 200 ljudi in bi vedno igrali enako. Tudi v Nemčiji smo začeli spreminjati in začeli z nekoliko bolj aktualnim programom, socialne mreže in vse skupaj, ravno v tej želji, da malo manj igramo, da imamo vmes več časa za ustvariti kaj novega.
70 let tradicije peljete naprej na vedno večje odre. Kaj bi stari ata Slavko porekel na to danes?
Mislim, da bi on že pred desetimi leti rekel: čudež! On je točno pred desetimi leti umrl, pet let pred tem pa nas je spremljal. Vse, kar se je dogajalo, je bilo zanj neverjetno, ker je velika poplava ansamblov in glasbe, pa tudi na splošno, da se harmonika ni izgubila v svetovni glasbi, ki jo imamo danes na vseh radijih, medijih. Zanj je bil že to en čudež, zdaj pa, da bi slišal, da gre vnuk v Stožice, pa po mojem tudi – tako da se jaz z njim veselim tam gor.
Letos ste postali tudi očka tretje hčerke. Glede na to, da je to družinska tradicija – ste že mogoče začeli prenašati znanje na novo, četrto generacijo Avsenikov?
Glasbo sem jim nekako podtaknil, kakor so jo meni – med igrače. Imajo majhne inštrumente. Ampak mislim, da je najlepše, kar sem jim lahko z ženo omogočil, to, da imamo vso širino glasbe – torej pri nas poznamo od klasike, rocka, tuje, domače glasbe, ker nočem, da bi jih silil. Vedno rečem, da ne moreš vsak dan jesti dunajskega zrezka in z glasbo je podobno, tako da sem vesel, da imata lahko širši okus, da nista omejeni.
Na odru Stožic bosta tudi vaš oče in sestra. Kaj so pa mogoče dobre in slabe strani takšnega družinskega »biznisa«?
Dobra plat tega je, da nisi sam na odru, se pravi, z očetom se lahko razbremenim. Ko sem imel situacijo z boleznijo, je on, če pride z nami na koncerte, še vedno en Avsenik, ki še vedno konkretno igra, tako da je to zame velika dodana vrednost. Monika pa je oblekla narodno nošo in ker je številnim mladim puncam vzor, sem zelo, zelo vesel. Onadva nagovarjata tudi drugačno publiko, kot jo jaz sam. Slabost je pa včasih to, da nas je doma pet otrok in da ostale bremenimo z našimi temami, ker se drugi ne morejo pogovarjati, kako je bilo v Nemčiji, kako je bilo v Stožicah, kako smo se skregali tam zato, ker en kabel ni delal, in drugi ne vedo, o čem govorimo.
Omenili ste bolezen. Kako se počutite? Februarja se odpravljate v Barcelono na terapijo.
Najprej sem imel veliko krizo v sebi in je nisem niti znal pokazati navzven, ker nisem tak človek, ampak ko sem izvedel, da obstaja neko upanje, sem se zelo razveselil, ker v prvi vrsti nisem hotel sprejeti novih služb, ki so mi jih ljudje ponujali. Ker sem si rekel, da bi rad ostal glasbenik in bi ta izziv rad sprejel. Rad sem v pustolovščinah, obožujem pustolovske filme, zato sem si rekel, da bo moja pustolovščina zdaj – da pridem do tega mojega zaklada, da bom to nazaj lahko sprožil.
