Preživeli so smrt svojega ključnega člana v grozljivi nesreči, izgon ustanovnega kitarista, ki je ustvaril njihovega največjega rivala, tožbe proti lastnim oboževalcem in psihoterapijo pred kamerami. Od pijančevanja v klubih San Francisca do razprodanih aren z simfoničnimi orkestri – to je zgodba o tem, kako je najhitrejši bend na svetu postal največji bend na svetu.
Oglas v časopisu in rojstvo thrasha
Zgodba o Metallici se začne z danskim najstnikom, ki je imel raje bobne kot teniški lopar. Lars Ulrich se je s starši preselil v Los Angeles, da bi postal profesionalni tenisač, a je leta 1981 v časopisu The Recycler objavil oglas: »Bobnar išče druge metal glasbenike za jamanje s Tygers of Pan Tang, Diamond Head in Iron Maiden.«
Na oglas se je javil James Hetfield, sramežljiv, a besen mladenič iz disfunkcionalne družine, ki je iskal izhod v glasbi. Kemična reakcija med njima je bila takojšnja, čeprav sta bila kot noč in dan: Lars je bil klepetav in podjeten, James pa tih in zlovešč. Ime benda je Lars ukradel prijatelju Ronu Quintani, ki je iskal ime za svoj fanzin in omahoval med »MetalMania« in »Metallica«. Lars mu je rekel: »MetalMania je super ime, vzemi tega!«, ime Metallica pa je sunil zase.
Prva leta je zaznamoval divji rdečelasi kitarist Dave Mustaine. Bil je neverjetno talentiran in je prispeval ključne rife za zgodnje pesmi, a njegova narava je bila nepredvidljiva. Kadar je pil, je postal nasilen.
Leta 1982 so slišali za basista v San Franciscu, ki igra bas kot solo kitaro. Ko so Lars in James v klubu videli Cliffa Burtona, kako na basu izvaja solažo z wah-wah pedalom, sta bila osupla. Cliff je postavil pogoj: »Pridružim se vam le, če se preselite v San Francisco.« Metallica je brez oklevanja spakirala kovčke in zapustila LA.
Aprila 1983 so se odpravili v New York na snemanje prvenca. A napetosti z Mustainom so dosegle vrelišče. Nekega jutra so ga preprosto zbudili, mu dali avtobusno vozovnico za 4-dnevno pot nazaj v Kalifornijo in mu rekli: »Vzemi svoje stvari in izgini.« Na tem dolgem potovanju je besni Mustaine prisegel maščevanje in kasneje ustanovil bend Megadeth, da bi bil hitrejši in trši od Metallice.
Še isto popoldne je iz skupine Exodus priletel Kirk Hammett in prevzel mesto solo kitarista.
Z novo zasedbo so posneli album Kill 'Em All. Prvotni naslov albuma bi moral biti Metal Up Your Ass z naslovnico roke, ki moli meč iz straniščne školjke, a založba tega ni dovolila. Ko je Cliff izvedel za cenzuro, je rekel: »Ti založniki ... we should kill 'em all!« (Morali bi jih vse pobiti!). In tako je album dobil naslov.
Plošča je bila revolucija. S pesmimi, kot sta Hit the Lights in Seek & Destroy, so združili hitrost punka s tehniko britanskega heavy metala. Rodil se je thrash metal. Metallica ni prosila za pozornost; vzeli so si jo na silo.
Jahanje strele in Mojster lutk
Če je bil prvenec Kill 'Em All čista agresija, je bil naslednji korak dokaz, da znajo dejansko igrati. Leta 1984 so izdali Ride the Lightning. Naslov je slengovski izraz za smrt na električnem stolu, kar je nakazalo temnejše teme: smrt, vojna in obup.
Ključni vpliv na razvoj zvoka je imel basist Cliff Burton. Jamesa in Larsa je učil o harmonijah, melodijah in klasični glasbi (Bach, Beethoven). To se je najbolj poznalo pri skladbi Fade to Black. To je bila njihova prva balada – začela se je z akustično kitaro in melanholičnim petjem o samomoru. Za trde thrash metalce je bil to šok. Nekateri so jih takoj označili za prodane duše (sellouts), ker so si upali upočasniti tempo. A pesem je postala klasika, ki je dokazala, da je lahko Metallica težka tudi takrat, ko šepeta.
Leta 1986 so dosegli vrhunec. Izdali so Master of Puppets. Danes ta album velja za sveti gral heavy metala. Od uvodnih akordov skladbe Battery do marširajočega ritma naslovne skladbe Master of Puppets (ki govori o tem, kako droge nadzorujejo človeka kot lutko), na albumu ni bilo sekunde odvečnega materiala.
Instrumentalna skladba Orion je bila Cliffova mojstrovina – 8-minutno potovanje, kjer bas kitara poje kot violončelo. Metallica je s tem albumom dokazala nekaj neverjetnega: postali so svetovne zvezde brez radijskega predvajanja in brez enega samega videospota. Zanašali so se le na kasetofone oboževalcev in divje koncerte.
Odšli so na turnejo kot predskupina Ozzyja Osbourna. Vsak večer so stopili na oder pred Ozzyjem in s svojo energijo ukradli šov. Ozzy je kasneje priznal, da je takrat vedel, da gleda bend, ki bo prevzel svet: »Bili so lačni, bili so jezni in bili so prekleto dobri.«
Bili so neustavljivi. Imeli so najboljši album leta, razprodane dvorane in kemijo, ki je bila neuničljiva. Nihče ni slutil, da se bo njihova pot do zvezd ustavila na poledeneli cesti nekje na Švedskem.
Dan, ko je umrla glasba
Septembra 1986 je bila Metallica na samostojni turneji po Skandinaviji. Vzdušje je bilo odlično, Master of Puppets je podiral rekorde. Zvečer 26. septembra so se na avtobusu člani benda in ekipe kratkočasili s kartami. Kirk Hammett in Cliff Burton sta vlekla karte, da bi določila, kdo bo spal na bolj udobnem pogradu ob oknu. Cliff je potegnil pikov as. Pogledal je Kirka in rekel: »Želim tvojo posteljo.« Kirk je zavzdihnil: »V redu, vzemi mojo posteljo, jaz bom spal spredaj.«
Ta nedolžna igra s kartami je odločila o življenju in smrti.
Naslednje jutro, 27. septembra, okoli 6.30 zjutraj, je avtobus na cesti med Stockholmom in Kopenhagnom (blizu mesta Ljungby) nenadoma začel zanašati. Voznik je izgubil nadzor, vozilo je zapeljalo s ceste in se prevrnilo na bok. James, Lars in Kirk so se prestrašeni, a nepoškodovani skobacali iz razbitine v mrzlo jutro. Cliffa ni bilo.
Med prevračanjem je Cliffa vrglo skozi okno – tisto isto okno, ki si ga je priigral prejšnji večer – in avtobus je pristal neposredno na njem.
Ko so prišli reševalci, so poskušali z dvigalom dvigniti avtobus, da bi rešili Cliffa. Bend je v agoniji opazoval. V trenutku groze je jeklenica dvigala počila in avtobus je ponovno padel na tla, na negibno telo. Nihče ne ve, ali je bil Cliff takrat še živ, a po drugem padcu upanja ni bilo več. Star je bil komaj 24 let.
James Hetfield je v šoku in besu v spodnjem perilu tekel po cesti in kričal: »Videl sem led! Kje je ta prekleti led?!« Voznik je trdil, da je zadel črni led, a James ga ni našel. Voznika je želel ubiti na mestu, a so ga zadržali.
Na pogrebu so zavrteli skladbo Orion. Cliffov oče je pristopil do objokanih članov benda in jim dal svoj blagoslov: »Nadaljujte. Cliff bi to želel.«
Bolečino so pretopili v akcijo. Le nekaj tednov kasneje so začeli z avdicijami. Med več kot 40 kandidati so izbrali Jasona Newsteda iz skupine Flotsam and Jetsam. Jason je bil energičen, velik oboževalec Metallice in tehnično podkovan. A vstopil je v pekel.
Člani benda niso predelali žalovanja. Namesto tega so svojo bolečino in jezo usmerili v novega člana. Jasona so psihično trpinčili, ga zmerjali z »Newkid« (novinec) in ga na vsakem koraku poniževali. Jason je vse to prenašal, ker je želel biti v Metallici. A največja žalitev zanj je šele prihajala – na naslednjem albumu.
Pravica za vse in videospot, ki je spremenil vse
Leta 1988 so izdali ...And Justice for All. To je bil album jeze, cinizma in neverjetne tehnične zapletenosti. Pesmi so bile dolge, ritmi so se lomili, besedila so govorila o korupciji in propadu pravice. Zaključna skladba Dyer's Eve je bila tako hitra in zahtevna, da je v živo niso igrali dolga leta.
A album je imel eno veliko zvočno napako: basa ni bilo slišati. James in Lars sta med miksanjem albuma namerno ukazala zmanjšati glasnost bas kitare Jasona Newsteda skoraj na ničlo. To je bilo zadnje dejanje trpinčenja novinca – zvočno so ga izbrisali. Kljub temu, da je album zvenel suho in tanko, je postal uspešnica. Jason je molčal in trpel, čeprav so ga fani spraševali: »Ej, a si ti sploh igral na plošči?«
Kljub produkcijski sabotaži pa je album prinesel prelomnico, ki je Metallico izstrelila v mainstream. Pesem One.
Skladba pripoveduje grozljivo zgodbo vojaka (po romanu Daltona Trumba Johnny je vzel puško), ki je v eksploziji izgubil roke, noge, vid, sluh in govor, a njegovi možgani še vedno delujejo. Ujet je v lastnem telesu in prosi boga za smrt. Za to pesem so prekršili svojo sveto zaprisego: »Nikoli ne bomo snemali videospotov.«
Januarja 1989 se je na MTV-ju premierno zavrtel videospot za One. Bil je črno-bel, mračen, prepleten s prizori iz filma in zvoki dialogov. Učinek je bil šokanten. Namesto da bi se prodali, so na MTV prinesli temo in grozo. Videospot se je vrtel noč in dan.
Istega leta so bili nominirani za prvo nagrado Grammy v kategoriji Hard Rock/Metal. Vsi so pričakovali zmago Metallice. Celo člani benda Jethro Tull (ki igrajo folk rock s flavto) niso prišli na podelitev, ker so vedeli, da nimajo možnosti. A ko je Alice Cooper odprl kuverto, je zmeden prebral: »In zmagovalec je ... Jethro Tull!« Dvorana je obnemela, fani so bili besni. To velja za eno največjih sramot v zgodovini Grammyjev.
Metallica se je na to odzvala s humorjem (na naslednje albume so lepili nalepke »Grammy loser«), a v resnici so vedeli, da so prerasli svojo nišo. Na turneji Damaged Justice so opazili, da so pesmi z novega albuma preveč zapletene in da fani med 10-minutnimi instrumentalnimi deli zehajo. Lars in James sta se spogledala in sprejela odločitev: »Naslednjič bomo naredili nekaj preprostega. In velikega.«
Črni album in svetovna prevlada
Po zapletenem prejšnjem albumu so želeli spremembo. Najeli so producenta Boba Rocka, ki je zaslovel z delom za Mötley Crüe in Bon Jovi. To je bila tvegana poteza. Bob Rock ni bil kimavec, bil je brutalno iskren. Jamesu je rekel, da njegova besedila niso dovolj osebna, Larsa je silil, da je poenostavil bobnanje in bendu naravnost povedal: »V živo ste odlični, na ploščah pa tega niste nikoli ujeli.«
Snemanje je bilo mučno. Trajalo je devet mesecev in stalo milijon dolarjev. Napetosti so bile tako hude, da so se člani in producent skoraj pobili. Bob Rock je kasneje dejal: »Ko smo končali, sem jim rekel, da ne želim nikoli več delati z njimi. Oni pa so rekli isto meni.«
A ko je avgusta 1991 album izšel, je bilo trpljenje poplačano. Album, uradno naslovljen Metallica (zaradi črnega ovitka z bledo kačo znan kot The Black Album), je bil potres.
Prvi singel, Enter Sandman, se je začel z enim najbolj prepoznavnih kitarskih rifov v zgodovini. Bil je težek, a nalezljiv. Še večji šok je bila Nothing Else Matters. James Hetfield jo je napisal med telefonskim pogovorom z dekletom in je sprva sploh ni želel pokazati bendu, ker se mu je zdela preveč ranljiva in nemetalska. Lars ga je prepričal v nasprotno. Balada z orkestracijo je postala globalni hit, ki so ga vrteli celo na pop radijskih postajah.
Stari thrash metal fani so bili zgroženi. Kričali so: »Prodali so se!« Obtoževali so jih, da so izdali svoje korenine za denar. A številke niso lagale. Album je debitiral na 1. mestu v desetih državah. Samo v ZDA so prodali 16 milijonov izvodov. Metallica ni bila več le bend za dolgolasce v usnjenih jaknah; poslušali so jih vsi, od gospodinj do poslovnežev.
Sledila je maratonska turneja, ki je trajala skoraj tri leta. Igrali so povsod. V Moskvi so leta 1991, tik po razpadu Sovjetske zveze, na letališču Tušino igrali pred 1,6 milijona ljudmi. To je bil eden največjih koncertov v zgodovini človeštva.
Ko se je turneja leta 1994 končala, so bili člani fizično in psihično uničeni. Bili so najbogatejši in največji bend na svetu, a med njimi je zevala praznina. Niso vedeli, kdo sploh so, če ne stojijo na odru. Da bi preživeli naslednje obdobje, so se odločili za radikalno spremembo imidža – in s tem skoraj uničili svojo zapuščino.
Striženje las in vojna z Napsterjem
Leta 1996 se je Metallica vrnila s petletnega premora, a fani so bili šokirani. Štirje metalci, znani po dolgih grivah in jeansu, so se pojavili postriženi na kratko, v dizajnerskih oblekah in z eyelinerjem okoli oči. To ni bila več thrash metal banda; izgledali so kot umetniški alter-rock bend.
Album Load (1996) in njegovo nadaljevanje Reload (1997) sta prinesla popolnoma drugačen zvok: mešanico bluesa, countryja in alternativnega rocka. Pesmi, kot sta Until It Sleeps in Mama Said (ki je praktično country balada), so bile daleč od divjanja preteklih let. Čeprav so se albumi dobro prodajali, so die-hard fani besneli. Naslovnica albuma Load (umetniška fotografija krvi in sperme Andresa Serrana) jim tudi ni pomagala. James Hetfield je kasneje priznal, da s to podobo in glasbeno smerjo ni bil zadovoljen, a je popustil Larsu in Kirku, ki sta želela eksperimentirati.
Leta 1999 so si povrnili nekaj ugleda z albumom S&M (Symphony and Metallica), kjer so nastopili s simfoničnim orkestrom iz San Francisca pod vodstvom Michaela Kamena. To je bil dokaz, da je njihova glasba dovolj mogočna, da zdrži ob boku klasičnih inštrumentov.
A prava katastrofa za njihov imidž je prišla leta 2000. In ni imela zveze z glasbo, ampak s tehnologijo.
Metallica je snemala pesem I Disappear za film Misija: Nemogoče 2. Še preden je bila pesem končana, jo je Lars Ulrich slišal na radiu. Odkril je, da je pesem ušla na novo storitev za deljenje datotek – Napster. Ko je pogledal na Napster, je našel celotno diskografijo Metallice, ki si jo je lahko vsak brezplačno prenesel.
Lars je ponorel. Tožil je Napster in dostavil seznam z imeni 300.000 uporabnikov, ki so prenašali njihovo glasbo, ter zahteval, da se jim onemogoči dostop. Pravno je imel prav – šlo je za krajo avtorskih pravic. A PR-ovsko je bil to samomor.
Metallica, bend, ki je zrasel na izmenjavi kaset med fani, je zdaj tožil lastne oboževalce. Lars je postal obraz pohlepa v glasbeni industriji, »najbolj osovražen človek v rocku«. Ljudje so na ulicah sežigali njihove CD-je. Čeprav je zgodovina kasneje pokazala, da je imel Lars glede uničenja glasbene industrije prav, se madež »bogatih rock zvezd, ki tožijo otroke«, nikoli ni povsem spral.
Pod pritiskom javnega mnenja in notranjih sporov je bend začel pokati po šivih. Bili so bogati, jezni in na robu razpada.
Nekakšna pošast na robu razpada
Januarja 2001 je počilo. Basist Jason Newsted, ki je 14 let prenašal zaničevanje, je sklical sestanek. Želel je izdati album s svojim stranskim projektom Echobrain. James Hetfield, ki je verjel, da mora biti Metallica edina prioriteta, mu je to prepovedal. Jasonu je bilo dovolj. Rekel je: »Grem.« Njegov odhod je bil šok, ki je zamajal temelje skupine.
Namesto da bi našli zamenjavo, so najeli »terapevta za izboljšanje učinkovitosti«, Phila Towla. Mesečna plača: 40.000 dolarjev. Njegova naloga je bila, da jih nauči komunicirati. V studio so pripeljali kamere, da bi posneli nastajanje novega albuma, a so namesto tega posneli razpad benda.
Julija 2001 je sredi snemanja izginil še James Hetfield. Leta alkoholizma in nepredelanih travm so ga zlomila. Odšel je na zdravljenje odvisnosti in se ni vrnil skoraj eno leto. Lars in Kirk nista vedela, ali bend sploh še obstaja.
Ko se je James vrnil, čist, a krhek, so lahko delali le po štiri ure na dan. Vse to je surovo dokumentirano v filmu Some Kind of Monster. Film je prikazal legende metala kot negotove milijonarje, ki se prepirajo o urnikih in čustvih, medtem ko terapevt v pletenih puloverjih analizira njihove misli. Za metalce je bilo to težko gledati, a hkrati fascinantno.
Rezultat te terapije je bil album St. Anger (2003). To je najbolj sovražen album v njihovi diskografiji. Da bi ujeli garažni zvok, je Lars svoj boben (snare) nastavil tako, da je zvenel kot udarjanje po prazni pločevinki. Na albumu ni bilo niti ene kitarske solaže, kar je za Metallico nezaslišano. Pesmi so bile surove, razvlečene in polne Jamesovega katarzičnega kričanja. Čeprav so dobili grammyja, fani albuma niso sprejeli.
A sredi tega kaosa so našli rešitev za bas kitaro. Na avdicijo je prišel Robert Trujillo (prej pri Suicidal Tendencies in Ozzyju Osbournu). S svojim agresivnim igranjem s prsti in račjo hojo je navdušil bend. Da bi pokazali resnost, so mu ponudili milijon dolarjev predujma samo za podpis pogodbe. Z Robertom je Metallica končno spet dobila stabilnost. Zaenkrat so preživeli, a morali so dokazati, da znajo spet napisati pravo pesem.
Vrnitev k koreninam in 72 letnih časov
Po polomu s St. Anger so vedeli, da potrebujejo spremembo. Odpustili so Boba Rocka in najeli legendarnega Ricka Rubina (ki je produciral Slayer, System of a Down in Johnnyja Casha). Rubin jim je dal preprosto navodilo: »Ne poskušajte biti moderni' Pojdite nazaj in poslušajte Master of Puppets. Bodite spet Metallica.«
Leta 2008 je izšel Death Magnetic. Bil je balzam za ušesa starih fanov. Pesmi so bile dolge, kompleksne, in kar je najpomembneje – Kirk Hammett je spet igral solaže. Zvok je bil glasen (morda celo preglasen, kar je sprožilo kritike avdiofilov), a energija je bila prava. Pesmi, kot sta All Nightmare Long in instrumental Suicide & Redemption, so dokazale, da thrash metal še teče po njihovih žilah.
Sledilo je osem let diskografske tišine (če odštejemo bizaren in slabo sprejet eksperiment Lulu z Loujem Reedom leta 2011 in koncertni film Through the Never).
Leta 2016 so udarili z dvojnim albumom Hardwired... to Self-Destruct. Album je bil mešanica vsega, kar so se naučili: hitrosti zgodnjih let in melodičnosti Črnega albuma. Zaključna pesem Spit Out the Bone je postala takojšnja klasika – hitra, agresivna in tehnično zahtevna, s katero so utišali vse, ki so trdili, da so za tak tempo prestari.
Toda največji hit tega obdobja ni prišel z novega albuma. Leta 2022 se je zgodil nepričakovan pop-kulturni fenomen. V finalu 4. sezone serije Stranger Things je lik Eddie Munson v »Upside Down« svetu na kitaro zaigral Master of Puppets, da bi pritegnil demonske netopirje. Prizor je postal viralen. Pesem iz leta 1986 je nenadoma skočila na vrhove svetovnih lestvic. Metallica je novo generacijo oboževalcev sprejela z odprtimi rokami in celo posnela duet s prizorom na TikToku. James Hetfield je bil ganjen: »Lepo je videti, da naša glasba še vedno nagovarja ljudi, ki se takrat sploh še niso rodili.«
Leta 2023 so izdali 72 Seasons. Naslov se nanaša na prvih 18 let življenja (72 letnih časov), ki nas oblikujejo. Besedila so globoko osebna, saj se James ponovno sooča s svojimi demoni iz otroštva in nedavno ločitvijo.
Danes je Metallica korporacija, ki deluje brezhibno. Na turneji M72 World Tour igrajo na ogromnem okroglem odru sredi stadiona (t. i. »Snake Pit« v sredini je namenjen najbolj zagretim fanom). Uvedli so koncept »No Repeat Weekend« – v vsakem mestu igrajo dva večera, z dvema popolnoma različnima setlistama. In kjerkoli so, se potrudijo zaigrati eno od lokalnih skladb – pri nas je bila to – uganili ste – avsenikova Na golico.
Od garaže v Los Angelesu do največjih stadionov sveta – Metallica je preživela vse. Trende, tragedije, alkohol in celo sami sebe. So dokaz, da tisto, kar te ne ubije, te dejansko naredi močnejšega. In glasnejšega.
