Na zadnjem sedežu avtobusa je na ovojnico prigrizka koval načrt. Prisegel je, da bo sestavil bend, ki bo Metallico povozil. Da bo hitrejši, bolj tehničen in bolj nevaren.
Rezultat te prisege je Megadeth. Bend, ki je definiral pojem »speed metal«. Kjer je Metallica igrala na moč, so Megadeth igrali na preciznost. So kot kirurgi z motornimi žagami. Vodil jih je (in jih še vedno vodi) Dave Mustaine – general, diktator, genialni kitarist in človek z jezikom, ostrim kot britev. To je zgodba o tem, kako je en sam človek premagal odvisnost, poškodbo živcev, raka in lastni ego, da bi ostal na vrhu.
Avtobusna karta za pekel
Dne 11. aprila 1983 zjutraj v New Yorku se je Dave Mustaine zbudil v nočno moro. Člana Metallice James Hetfield in Lars Ulrich sta stala nad njim, ga brcnila, da se je zbudil, in mu rekla štiri besede: »Zbudi se. Letiš ven.«
Niso mu dali druge priložnosti, niso se hoteli pogovarjati. Dali so mu avtobusno vozovnico in ga poslali nazaj v Los Angeles. To ni bil kratek izlet – to je bila štiridnevna vožnja čez celo celino, polna umazanije, slabega vonja in neskončnega časa za razmišljanje.
Mustaine je bil uničen, a predvsem je bil besen. Medtem ko je strmel skozi okno, je na tleh avtobusa našel letak senatorja Alana Cranstona, ki je opozarjal na nevarnost jedrskega orožja. Na njem je bila beseda »Megadeath«. Definicija: smrt enega milijona ljudi v jedrski eksploziji.
Daveu so se zasvetile oči. Ime je bilo popolno. Predstavljalo je uničenje in moč. Na zadnjo stran ovitka za tortico je začel pisati besedilo za pesem, ki bo kasneje postala Set the World Afire. Njegov cilj je bil jasen: »Želim njihovo kri. Želim biti hitrejši, trši in boljši od njih.«
Ko je prispel v Los Angeles, je iskal somišljenike. Usoda mu je na pot pripeljala mladega basista iz Minnesote, Davida Ellefsona (ki ga je Dave klical Junior). Njuno prvo srečanje je legenda. Mustaine je mačkast ležal v stanovanju, ko je iz spodnjega nadstropja zaslišal bas linijo Van Halenove pesmi Runnin' with the Devil. Ker je bil hrup neznosen, je Dave pograbil cvetlični lonec in ga vrgel skozi okno naravnost na Ellefsonovo klimatsko napravo.
Ko je Ellefson potrkal na njegova vrata, da bi vprašal, kje lahko kupi cigarete (in verjetno preveril, kdo mu uničuje klimo), mu je Dave odprl vrata in rekel: »V tisti trgovini na vogalu. In hej ... a ti igraš bas?«
Dvojec je postal nerazdružljiv. Dave je bil divji vodja, David pa zvest poročnik, ki je držal ritem. Sprva so se imenovali Fallen Angels, a kmalu so spremenili ime v Megadeth (brez drugega a, da bi bilo videti bolj simetrično). Dave je prevzel tudi vlogo pevca, čeprav sprva ni hotel – a ker niso našli nikogar z dovolj karizme (in dovolj poguma, da bi stal ob Mustainu), je stopil pred mikrofon in začel renčati. Megadeth so bili rojeni. In bili so nevarni.
Ubijanje je moj posel
Leta 1985 so Megadeth podpisali pogodbo z neodvisno založbo Combat Records. Dobili so 8.000 dolarjev za snemanje in produkcijo prvenca. To je bil za tiste čase soliden kupček denarja. A bend je imel drugačne prioritete.
Dave Mustaine in ekipa so v nekaj dneh zapravili skoraj polovico proračuna (okoli 4.000 dolarjev) za heroin, kokain, alkohol in hitro hrano. Ko so končno prišli v studio, so morali odpustiti producenta, ker ga niso mogli več plačati in album producirati sami. Rezultat na plošči Killing Is My Business... and Business Is Good! je bil zvočno obupen – surov, hrupen in nerazločen. A glasbeno? Bil je briljanten.
Pesmi so bile hitrejše od vsega, kar je takrat igrala Metallica. Najboljši primer je skladba Mechanix. To pesem je Mustaine napisal še v času Metallice. Metallica jo je upočasnila in spremenila v hit The Four Horsemen. Mustaine pa jo je na svojem prvencu odigral v originalnem, vratolomnem tempu, samo zato, da bi pokazal: »Glejte, jaz sem to napisal in jaz to igram hitreje.«
Na albumu je bila tudi priredba Nancy Sinatra These Boots Are Made for Walkin'. Mustaine je spremenil besedilo v vulgarno psovko, kar je avtorja originala, Leeja Hazlewooda, tako razjezilo, da je zahteval umik pesmi s kasnejših izdaj.
A pravi preboj je prišel leto kasneje, 1986. Megadeth so izdali Peace Sells... but Who's Buying?. To je bil album, ki je definiral tehnični thrash metal. Zvok je bil čist, kitare so rezale kot skalpeli, naslovnica pa je predstavila maskoto benda – Vica Rattleheada. Vic je okostnjak s kovinskimi zamaški na ušesih, sponkami na očeh in zašitimi usti, kar simbolizira frazo »ne slišim zla, ne vidim zla, ne govorim zla«.
Naslovna skladba Peace Sells se začne z eno najbolj znanih bas linij v zgodovini, ki jo je odigral David Ellefson. Pesem je bila tako nalezljiva, da jo je MTV News dolga leta uporabljal kot svojo uvodno špico.
Založba Capitol Records je opazila potencial, odkupila pogodbo od Combata in album distribuirala po vsem svetu. Megadeth so postali zvezde. A uspeh je prinesel še več denarja za droge, kar je bend potisnilo na rob prepada.
Anarhija in kaos
Do leta 1988 je Megadeth postal sinonim za nestabilnost. Dave Mustaine je bil paranoičen in globoko v primežu odvisnosti. A ironično je moral odpustiti bobnarja Gara Samuelsona in kitarista Chrisa Polanda, ker sta bila preveč drogirana celo za njegove standarde. Kaplja čez rob je bila, ko je Chris Poland skrivaj prodajal bendovo opremo, da bi si kupil heroin. Mustaine mu tega ni oprostil in mu je posvetil pesem Liar (Lažnivec).
Z novo, a začasno zasedbo (Jeff Young na kitari in Chuck Behler na bobnih) so posneli album So Far, So Good... So What!. Produkcija je bila motna in kaotična, odražala je stanje v bendu. Dave je bil med snemanjem komaj pri sebi. Kljub temu je album prinesel nepričakovano uspešnico – priredbo Sex Pistols Anarchy in the U.K.. Na snemanje so povabili originalnega kitarista Sex Pistolsov, Steva Jonesa. Njegova cena? 100 dolarjev in »nekaj žensk«. Dave je v pesmi nalašč (ali pa zaradi zmedenosti) spremenil besedilo in namesto »UK« pel o drugih državah, kar je punk puriste spravilo ob živce. A srce albuma je bila pesem In My Darkest Hour.
Zgodba za njo je srce parajoča. Dave Mustaine je leta 1986 prejel klic, da je Cliff Burton umrl v nesreči avtobusa Metallice. Ker je bil Dave izobčenec, ga člani Metallice niso obvestili o pogrebu. Za smrt prijatelja je izvedel preko tretjih oseb in ostal sam v Los Angelesu, medtem ko so ostali žalovali na Švedskem. V solzah in besu je v eni sami potezi napisal glasbo za In My Darkest Hour. Pesem je mračna, težka in polna bolečine. Postala je himna za vse zapuščene in osamljene.
Kljub uspehu albuma (dosegel je platinasto naklado) je bend razpadal. Mustaine je bil aretiran zaradi vožnje pod vplivom opiatov in prisiljen v rehabilitacijo. Jeff Young in Chuck Behler sta bila odpuščena.
Dave Mustaine je ostal sam z Davidom Ellefsonom. Bil je na tleh, brez benda in brez drog. Vedel je, da potrebuje čudež, če želi preživeti. In čudež se je pojavil v obliki dveh glasbenikov, ki sta Megadeth spremenila v najpopolnejši metal stroj v zgodovini.
Rjavenje v miru – Zlata doba
Leta 1990 je bil Dave Mustaine trezen (prvič po dolgem času) in na misiji. Potreboval je nove vojake. Najprej je vpoklical bobnarja Nicka Menzo, ki je bil prej tehnik za prejšnjega bobnarja. Nick je udarjal močno in natančno kot stroj.
Težja naloga je bila najti drugega kitarista. Dave je preizkušal mnoge (med njimi celo Dimebaga Darrella iz Pantere, a Dimebag je rekel ne, ker Dave ni hotel vzeti še njegovega brata Vinnieja Paula). Nato se je pojavil Marty Friedman.
Marty je bil čudak. Prišel je z dvobarvnimi lasmi in havajsko srajco. Dave ga je skoraj zavrnil, češ »Ne bom imel klovna v bendu.« A ko je Marty prijel kitaro, je Dave utihnil. Marty ni igral kot metalec; igral je eksotične lestvice, ki so zvenele arabsko ali japonsko. Njegov stil je bil popoln kontrapunkt Daveovi agresiji.
Ta zasedba (Mustaine, Ellefson, Friedman, Menza) velja za klasično zasedbo Megadeth. In njihov prvi skupni izdelek? Rust in Peace.
Album je mojstrovina. Vsak ton je na svojem mestu. Uvodna skladba, Holy Wars... The Punishment Due, je nastala zaradi incidenta na Severnem Irskem. Dave je na koncertu v Antrimu nevede izrekel podporo IRA (ker je videl nekoga prodajati majice in mislil, da je to kul), kar je skoraj sprožilo nemire in bend so morali evakuirati v blindiranem vozilu. Iz tega strahu in zmede je nastal eden najboljših metal riffov vseh časov.
Sledila je Hangar 18, pesem o teorijah zarote, nezemljanih in bazi Area 51, ki je polna vratolomnih kitarskih dvobojev med Daveom in Martyjem.
A srce albuma za mnoge kitariste je pesem Tornado of Souls. Martyjeva solaža v tej pesmi velja za eno najbolj čustvenih in tehnično dovršenih v zgodovini električne kitare. Celo Dave Mustaine je priznal: »Ko sem slišal to solažo, sem vedel, da mi je Marty ukradel šov. In bil sem vesel.«
Rust in Peace je Megadeth postavil na prestol. Bili so hitrejši od Metallice in bolj tehnični od Slayerja. Končno so imeli spoštovanje, ki ga je Dave tako obupno iskal. A Dave je želel več. Želel je tisto, kar je imela Metallica z Black Albumom. Želel je radijske hite.
Lovljenje Črnega albuma
Leta 1991 je Metallica izdala svoj Črni album in postala največji bend na planetu. Dave Mustaine je to opazoval z mešanico občudovanja in zavisti. Vedel je, da s tehničnimi vratolomnostmi kot so bile na Rust in Peace, nikoli ne bo prodal 15 milijonov plošč. Zato je sprejel strateško odločitev: »Čas je za pesmi, ne za rif-solato.«
Leta 1992 so izdali Countdown to Extinction. Sprememba je bila očitna. Pesmi so bile krajše, ritmi preprostejši, poudarek je bil na vokalnih melodijah. To je bil Megadethov odgovor na Črni album.
Največji hit plošče, Symphony of Destruction, je nastal po naključju. Dave se je vozil po Los Angelesu in ga je bolela glava. Na armaturni plošči je zagledal letak za suši restavracijo in začel brenkati preprost ritem, samo da bi preveril, ali je pesem, ki si jo je mrmral, sploh kaj vredna. Ta preprost ritem »dun-dun-dun« je postal eden najbolj prepoznavnih uvodov v metalu. Besedilo o »pied piperju«, ki vodi podgane v smrt, je postalo himna.
Album je bil komercialni triumf. Debitiral je na 2. mestu ameriške lestvice Billboard. To je bil neverjeten uspeh za metal bend. A za Davea Mustaina je bil to grenak trenutek. Kdo mu je preprečil skok na 1. mesto? Billy Ray Cyrus s svojim country hitom Achy Breaky Heart. Dave je bil besen, da ga je premagal country šminker, a dejstvo je ostalo: Megadeth so bili zdaj mainstream.
Leta 1994 so nadaljevali v tej smeri z albumom Youthanasia. Bend se je preselil v Phoenix v Arizoni, kjer so v ogromnem skladišču zgradili lasten studio. Naslovnica z dojenčki, ki visijo na vrvi za perilo, je bila provokativna, glasba pa še bolj spolirana in radijska.
Pesem A Tout Le Monde je povzročila manjši škandal. Ker refren vsebuje francoske besede (»A tout le monde, a tout mes amis, je vous aime, je dois partir« – Vsemu svetu, vsem mojim prijateljem, rad vas imam, moram oditi), je MTV sprva prepovedal videospot, češ da pesem spodbuja samomor. Dave je moral pojasnjevati, da gre pravzaprav za pesem o tem, kaj bi rekel svojim bližnjim, če bi imel le še nekaj sekund življenja.
Megadeth so bili na vrhuncu slave. Polnili so dvorane po vsem svetu. Založba in menedžment so pritiskali na Davea: »Če še malo omehčaš zvok, boste večji od Metallice.« In Dave, obseden s tekmovanjem, je naredil usodno napako. Poslušal jih je.
Kriza identitete in tveganje
Vse se je začelo s komentarjem Larsa Ulricha. V nekem intervjuju je bobnar Metallice mimogrede navrgel, da bi moral Dave Mustaine v svoji glasbi »več tvegati«. Za Davea, ki je vsako besedo iz tabora Metallice vzel smrtno resno, je bil to izziv.
Leta 1999 so izdali album z naslovom Risk. Že naslov je bil odgovor Larsu. A vsebina je bila katastrofa za stare fane. Megadeth, kralji hitrosti, so nenadoma zveneli kot radijski pop-rock bend. Pesem Crush 'Em je imela disko ritem in so jo vrteli na hokejskih tekmah in rokoborskih dvobojih. Dave je kasneje priznal, da so ga menedžerji prepričali, naj napiše športno himno.
Fani so se počutili izdane. Kje so rifi? Kje je hitrost? Kje je jeza? Album je bil komercialni polom. Dave je spoznal, da v bitki za pop lestvice ne more zmagati.
To obdobje je prineslo tudi konec klasične zasedbe. Kitarist Marty Friedman je želel iti še dlje v pop vode. Zaljubil se je v japonsko pop glasbo (J-Pop) in želel, da Megadeth zvenijo še bolj lahkotno. Ko mu je Dave rekel, da morajo na naslednjem albumu spet igrati metal, je Marty rekel: »To me ne zanima več.« Odšel je na Japonsko, se naučil tekoče japonsko in tam postal ogromna televizijska zvezda in ikona J-Popa.
Dave je ostal sam z Davidom Ellefsonom in bobnarjem Jimmyjem DeGrassom (ki je zamenjal Menzo). Na mesto kitarista je prišel Al Pitrelli. Leta 2001 so poskusili popraviti škodo z albumom The World Needs a Hero. Bil je soliden poskus vrnitve k metalu, a mu je manjkala tista magija.
Še huje, leto 2001 je bilo za bend usodno zaradi zunanjih okoliščin. Medtem ko je Metallica razpadala pred kamerami, so Megadeth posneli koncertni DVD Rude Awakening. Posneli so ga le dva dni po terorističnih napadih 11. septembra. Zaradi dima in prahu v New Yorku in splošnega strahu je bila turneja skrajšana, bend pa je ostal v negotovosti.
Dave Mustaine je bil utrujen. Boril se je z bolečinami zaradi ledvičnih kamnov in ponovnim zdrsom v odvisnost od protibolečinskih tablet. Mislil je, da je dosegel dno. A pravo dno ga je čakalo na stolu v čakalnici zdravnika v Teksasu.
Roka, ki je zaspala
Januarja 2002 je bil Dave Mustaine v rehabilitacijskem centru v Teksasu. Tja ni šel zaradi heroina, ampak zaradi odvisnosti od protibolečinskih tablet, ki jih je jemal zaradi ledvičnih kamnov. Nekega popoldneva je zaspal na stolu, z levo roko nerodno obešeno čez naslonjalo.
Ko se je zbudil, leve roke ni čutil. Mislil je, da mu je le »zaspala«, a občutek se ni vrnil. Diagnoza zdravnikov je bila šokantna: radialna nevropatija, znana tudi kot »paraliza sobotne noči«. Pritisk na živec je bil tako dolgotrajen in močan, da je živec odmrl. Zdravnik mu je pogledal v oči in rekel: »Gospod Mustaine, morda boste lahko spet premikali roko, a kitare ne boste igrali nikoli več.«
Dave je bil strt. Roka, ki je pisala zgodovino metala, je bila neuporabna. Aprila 2002 je uradno oznanil svetu: »Megadeth ne obstaja več.«
Začelo se je mučno obdobje. Dave ni sprejel diagnoze. Začel je z brutalno fizioterapijo. Dvigoval je uteži, stiskal žogice in se učil osnovnih gibov. Ko je končno lahko spet prijel kitaro, se je moral učiti igrati od začetka. Človek, ki je napisal Holy Wars, se je pri 40 letih ponovno učil igrati G-akord.
Do leta 2004 je bila njegova roka spet pripravljena. Dave je želel posneti solo album, da bi se otresel bremena preteklosti. A založba EMI ga je opomnila na drobni tisk v pogodbi: dolžan jim je bil še en album pod imenom Megadeth.
Dave ni imel izbire, moral je obuditi ime. A tokrat je bil popolnoma sam. Njegov dolgoletni partner in prijatelj, basist David Ellefson, ga je tožil za 18,5 milijona dolarjev zaradi neizplačanih dobičkov. To je bil grd javni spor, v katerem sta prala umazano perilo. Ellefson je izgubil tožbo, a prijateljstvo je bilo uničeno (vsaj za nekaj časa).
Dave je za snemanje albuma The System Has Failed (2004) najel studijske glasbenike. Za največje presenečenje pa je poskrbel, ko je za snemanje kitarskih solaž poklical Chrisa Polanda – tistega istega kitarista, ki ga je v 80-ih odpustil in mu posvetil pesem Liar. Dave se mu je opravičil, Chris je sprejel in skupaj sta ustvarila magijo.
Album je bil triumfalna vrnitev. Naslovnica, na kateri Vic Rattlehead prodaja obsodbe skorumpiranim politikom (vključno z Bushem in Clintonom), je nakazala vrnitev k političnim temam. Rifi so bili spet ostri, Daveov glas pa je zvenel bolj strupeno kot kdajkoli prej. Dave Mustaine je dokazal nemogoče: premagal je paralizo in se vrnil od mrtvih. A njegova največja zmaga je šele prihajala.
Velika četverica in Grammy
Leta 2010 se je zgodilo nekaj, kar so fani čakali desetletje. Dave Mustaine in David Ellefson sta zakopala bojno sekiro. Ellefson se je vrnil v bend in klasična ritem sekcija je bila spet skupaj. To je odprlo vrata za zgodovinski dogodek: The Big 4.
Metallica, Slayer, Megadeth in Anthrax – štirje stebri thrash metala – so prvič v zgodovini nastopili na istem odru. Vrhunec se je zgodil v Sofiji v Bolgariji, kjer so vsi člani vseh štirih bendov skupaj zaigrali pesem Diamond Head Am I Evil?. Prizor, ko se Dave Mustaine objame z Jamesom Hetfieldom in Larsom Ulrichom, je bil simboličen konec tridesetletne vojne. Mustaine je kasneje dejal: »Končno sem se počutil, da spet pripadam.«
A glasbeno je Megadeth doživel nov preporod leta 2015, ko se jim je pridružil brazilski kitarski virtuoz Kiko Loureiro (iz skupine Angra). Z njim so posneli album Dystopia (2016). Album je bil agresiven, mračen in tehnično briljanten.
Januarja 2017 so bili Megadeth (po dvanajstih neuspešnih nominacijah v preteklosti) ponovno nominirani za nagrado Grammy za naslovno skladbo Dystopia. Ko so razglasili zmagovalca – Megadeth! – je Dave Mustaine končno dobil svoje priznanje.
A trenutek ne bi bil pravi, če se ne bi zgodil kozmični kiks. Ko je bend hodil na oder po nagrado, je hišni orkester namesto pesmi Megadeth začel igrati ... Metallicino Master of Puppets. Večina bi bila užaljena, a Dave je z nasmeškom odigral zračna kitaro in kasneje komentiral: »Ne moreš jih kriviti, da ne znajo igrati Megadeth.«
Zdelo se je, da nič ne more ustaviti tega stroja. Nato pa je junija 2019 Dave Mustaine objavil šokantno novico: diagnosticirali so mu raka na grlu. Za pevca je to najhujša možna diagnoza. Turneja je bila odpovedana. Fani so trepetali. Je to konec Generala?
Dave je napadel raka z enako agresijo kot svoje rife. Po mesecih obsevanj in kemoterapij je oktobra 2019 sporočil: »Sem 100-odstotno brez raka.« Vrnil se je na oder v Evropi, videti je bil starejši in bolj suh, a njegov glas in prsti so delovali.
Zadnja drama se je zgodila leta 2021, ko so na splet pricurljali sporni posnetki Davida Ellefsona. Mustaine, ki je v zrelih letih postal globoko veren kristjan in zagovornik družinskih vrednot, ni imel milosti. Svojega dolgoletnega prijatelja je ponovno (in tokrat verjetno dokončno) odpustil. Njegove bas linije na novem albumu je izbrisal in jih dal na novo posneti basistu Stevu DiGiorgiu.
Leta 2022 so izdali album The Sick, the Dying... and the Dead!. Naslov je brutalen, glasba pa še bolj. Pri svojih 60+ letih Dave Mustaine še vedno renči, še vedno igra z vratolomno hitrostjo in še vedno vodi svoj bataljon.
Njegova zgodba je unikatna. Bil je na vrhu, bil je na dnu, bil je mrtev (klinično, po prevelikem odmerku leta 1993), bil je paraliziran in imel je raka. A Dave Mustaine je preživel vse. In kar je najpomembneje – ustvaril je zapuščino, ki stoji enakopravno ob boku tistim, ki so ga nekoč vrgli z avtobusa.
