Utrip v ušesih. Panika. Potem pa rešitev. Na poti do šole je v mojem rumenem walkmanu utripala skladba Under the Bridge skupine Red Hot Chili Peppers. Ujela me je. Njen ritem, njena žalost, njena iskrenost. In iz tistega občutka se je rodil moj maturitetni spis, nabit z najstniško osamljenostjo, željo po tem, da pobegnem nekam, kjer bi me mesto požrlo, a hkrati rešilo. In me je, no vsaj spis je bil zelo dobro ocenjen.
Minilo je kup let in še vedno tu in tam iščem navdih v glasbi. Pogosto ga najdem. Tudi za uvodnike. Ta je brez dvoma nastal zaradi neke pesmi. Ne zaradi romantične balade. Ne zaradi uspešne popevke. Zaradi komada, katerega bistvo lahko celo spregledaš, če ne poslušaš s srcem. Klemen Klemen, tista njegova o ljubezni. Če ne verjameš, da rap lahko zatrese dušo, ga še nisi poslušal z odprtim srcem. »Ljubezen, ljubezen, a to si ti? A ti si tista energija, k' svet gor drži?«
Ali je ljubezen res tista energija, ki drži ta planet skupaj, čeprav se vsak dan zdi, kot da se bo razletel? Toliko sovraštva, toliko jeze, toliko vojn … in potem drobceni trenutki nežnosti, ki imajo več moči kot vse bombe skupaj. Mene je vedno držala ljubezen. Ne tista iz filmov. Ne tista z rožami in romantičnimi večerjami. Ampak tista, ki gre globoko. Družinska. Tista, ki je bila tam, ko sem padla. Ko sem zbolela. Ko sem bila v bolnišnici mesece in sta se moja mama in tata vozila iz Gorice v Ljubljano in to vsak dan. Po stari vijugasti cesti. Nosila sta ljubezen. In ta energija me je držala pokonci. Dobesedno. Tudi ko je tata odšel. Nino, moj oče, moj kompas, ljubezen ni šla nikamor. Samo drugače žari. V spominu, v meni, v moji energiji. In ja, če ste pričakovali zgodbo o moškem, ki mi je obrnil svet … je ne bo. Zame je svet vedno obračala družina. Moja mama Lidija; še vedno tu. Moja opora. Moj brat. In potem seveda moj sin. Moj Nikolas. Moje srce. Ko sem ga prvič držala v rokah, sem razumela, zanj bi naredila vse. Tako kot starši, ki ljubijo iz globin, ki jih ni mogoče izmeriti. »Ti si tista, k' odpiraš vse moje poti, mi daješ moč, da v svoje sanje poletim …«
Ljubezen je zrak, ki ga diham. Vse, kar sem, vse, kar pišem, vse, kar dam, pride iz nje. Če jo imaš, si bogat. Če jo daješ, si močan. Če jo čutiš, si živ. In morda res, kot pravi Klemen, ljubezen ni samo občutek. Je pogon. Je stik. Je vez med svetovi. Morda ni naključje, da smo tukaj še vedno, kljub vsemu, kar se ruši. Ker nekdo nekje nekoga ljubi. To svet drži gor. Tako kot ga je držal oče, ki je brez oklevanja stopil med sina in nevarnost. Do konca ljubezen.
