Pred prihodom na komercialno televizijo, je Jerca Zajc Šušteršič enajst let delala na TV Slovenija kot novinarka in voditeljica Poročil, največ prahu pa je dvignila, ko ji je leta 2010 uspelo dobiti intervju s kontroverznim venezuelskim voditeljem Hugom Chavezom, kar še danes šteje za svoj največji karierni dosežek. Čeprav takšnih daljših, poglobljenih informativnih oddaj na Planetu (še) ne more delati, prestopa ne obžaluje. Voditeljsko delo ji omogoča predvsem urejen urnik, kar kot mamica dveh malih deklic nadvse ceni. Kljub usklajevanju družine in službe pa energična Ljubljančanka vedno najde čas za svoj sprostitveni ventil: tek.

Oddaja Danes se po novem začenja uro pozneje, ob dvajsetih, uvedli pa ste tudi Večerni Planet Danes.

Zdi se mi absolutno pametna poteza, da smo premaknili uro oddaje, da se približamo gledalcem. Poletje je, dnevi najdaljši in ljudje so zvečer še zunaj, zalivajo vrt, so na plaži … Poleti niti sama ne morem ujeti informativnih oddaj ob sedmih, pa čeprav sem poklicno deformirana, sem velik informacijski frik in rada gledam televizijske informativne oddaje. Sama sem zagovarjala še poznejšo uro. Nekatere države imajo dnevnik ob enaindvajsetih, na primer Španija.

Za vami sta sicer šele dve oddaji ob dvajsetih, ampak vseeno: kako se premik kaže v gledanosti?

Prve številke so zelo spodbudne, gledanost je skoraj enkrat višja, kot je bila teden pred tem, ko je bila oddaja na sporedu ob devetnajstih.

Jeseni pa se menda Danes vrača nazaj na devetnajsto uro, kajne?

Kolikor vem, že 17. avgusta, takrat se spet začnejo Debate z Mirkom Mayerjem in Blažem Jarcem.

Kako pravilna se je izkazala vaša odločitev za prestop na Planet TV?

Sem že velikokrat povedala, čeprav mi marsikdo ne verjame, da mi nikoli ni bilo žal. Še vedno spremljam, kaj počnejo na nacionalki, imajo določene vsebine, pri katerih se druge televizije ne morejo kosati z njimi. Navsezadnje je tudi poslanstvo RTV-ja drugačno. Če sem konkretna: še vedno sem povsem pod vtisom dokumentarca ob 20. obletnici Srebrenice (Mednarodna obzorja: Kruta smrt avtorja Valentina Areha, op. p.). Absolutno pa si po drugi strani ne znam predstavljati, da bi vse življenje delala v istem podjetju z istimi ljudmi. Sploh ko padeš v sistem RTV-ja, težko iz njega greš. Kot vidim, se še ni našel nekdo, ki bi lahko korenito presekal s tamkajšnjim načinom dela. Sem vesela, da sem se odločila za Planet, čeprav sem se zavedala, da ne bo vsa Slovenija čez noč začela gledati Danes. Mislim, da je bilo na Planetu tudi preveč sprememb in menjav, zaradi tega so se ljudje težje navadili in nas redno spremljali, ker gledalec potrebuje rutino. Ko smo začeli delati, ni bilo slabo, ampak ker ni bilo takojšnjega odziva gledalcev, smo bili razočarani in smo se spraševali, kaj lahko naredimo drugače, tako da smo v nekih trenutkih preveč skrenili s poti informativnega programa. A mislim, da smo zdaj na pravi poti, številke gredo navzgor, predvsem pa se je treba zdaj dane poti nekaj časa držati, le tako bomo lahko ugotovili, ali smo na pravi poti ali ne. Iz osebne izkušnje lahko povem, da toliko ljudi, kot me zdaj ustavlja in prepoznava, me ni še nikoli, kar je zagotovo dober znak. Veliko ljudi me sprašuje tudi o drugih vsebinah naše televizije, na primer o Baru. Vem, da takšne vsebine, čeprav niso moje priljubljene, pritegnejo množice, kar je navsezadnje glavni cilj komercialnih televizij. Po drugi strani pa imamo na primer tudi oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem, ki ji trenutno v Sloveniji ni para; če malo spremljaš politično sceno, vidiš, da je Juretova satira fenomenalna. Imamo res nekaj takih zelo pozitivnih točk, ki lahko držijo celo televizijo.

Vas frustrira, da imajo resničnosti šovi višjo gledanost kot informativne oddaje?

Ne! Včasih se mi zdi to žalostno, ker se vprašam, kam gre ta družba, a se zavedam, da je povsod po svetu enako. Si pa želim, da moji otroci ne bi preživljali večerov ob takih vsebinah.

Pravite, da vas zdaj zelo prepoznavajo. Morda kakšne zabavne prigode?

(premišljuje) Čeprav sem že tri leta na Planetu, še kar odmeva moj pogovor z nekdanjim venezuelskim predsednikom Hugom Chavezom (oddaja Mednarodna obzorja: Latinska Amerika, op. p.). Ali pa je hecno, ko te s kom zamenjajo, na primer s Petro Kerčmar, Jerico Zupan …

S Petro Kerčmar vas zamenjujejo?

No, to se je zgodilo samo enkrat. Večkrat so me pa res zamenjali s Katjo Šeruga. Sploh ne vem, zakaj, čeprav sva res imeli neko obdobje enako pričesko in enaka očala. Sva ugotovili, da hodiva k istemu optiku. (smeh)

Zdi se nam, da je splošni trend, da gledalce novice vse manj zanimajo. Se motimo?

Gledalci so zaradi vsega dogajanja v Sloveniji, Evropi, politiki nasploh siti vsakdanjih novic. Ko sem začela pri devetnajstih delati na RTV-ju, potem brati Poročila, je bil to prestiž, danes pa je novinarstvo velikokrat omalovaževano na vsakem koraku, velikokrat tudi neupravičeno. Ne pravijo zaman, da je novinarstvo četrta veja oblasti: mediji sokreiramo družbo, čeprav tako v preteklosti kot zdaj marsikaj ni bilo najboljše narejeno – saj vemo, da medijska scena še zdaleč ni popolna.

Mediji kot četrta veja oblasti – prej slišimo, da smo mediji podložniki tistih na oblasti.

Seveda. Čeprav se mi zdi, da je to trenutno bolj težava tiskanih medijev. Dejstvo pa je, da je vse manj raziskovalnega novinarstva, kar je v prvi vrsti povezano s pomanjkanjem denarja, pa tudi s tem, da ljudi to vse manj zanima. Verjetno del krivde nosimo sami. Zdi se mi neverjetno, da kakšna novica, ki lahko usodno vpliva na naša življenja, gre čisto mimo nas, ne odmeva v javnosti.

Na gledanost televizijskih novic zagotovo vpliva tudi to, da so novice danes dostopne z enim klikom, kadar koli, kjer koli. Kako pritegniti gledalce?

Mislim, da je to največja težava tiskanih medijev, prihodnost časopisov vidim v poglobljenih, analitičnih, avtorskih člankih. Televizija pa ima prednost slike – ob na primer kaki naravni katastrofi slika pove več kot besede. Televizija je še vseeno tako močan medij, da se večina ljudi vsaj enkrat na dan usede in pogleda nekaj izbranega. Mislim, da televizijske novice imajo prihodnost, a treba se je ves čas boriti, iskati in se prilagajati gledalcem. Več kot očitno gledalce trenutno bolj pritegnejo lahkotnejše oddaje: resničnostni šovi, kuharske oddaje … Za novice pa še vedno mislim, da je najpomembnejša slika in razlage na konkretnih primerih. Zadovoljiti vse okuse in pritegniti vse tipe gledalcev pa je tako in tako iluzija.

Ste zadovoljni kot voditeljica, pogrešate novinarsko delo in teren?

Delo voditeljice mi trenutno ustreza, ker je načrtovano, natančno vem, kdaj bom delala, če si novinar, delaš ob vseh mogočih urah, noč in dan, česar si kot mama ne morem privoščiti. Samega terena niti ne pogrešam, bi si pa želela – in verjamem, da čez pet, deset let tudi bom –, da dobim priložnost tudi na Planetu delati kakšne daljše, poglobljene informativne zgodbe, dokumentarce.

Torej se čez pet, deset let še vedno vidite na Planetu?

Predvsem se vidim v medijih, to najbolj znam. No, mogoče pa me bo kdaj imelo, da bi šla stran od njih. Če bi bila kakšna dobra priložnost … Človek vsake toliko časa potrebuje spremembe. Ob družinskem življenju je z malimi otroki zelo napeto in je prav fino, da imam ustaljen ritem in si ne želim večjih pretresov, kot je menjava službe. Ampak svet se danes tako hitro spreminja, kdo ve, kaj bo čez deset let. Boljše, da poskusim maksimalno uživati v trenutkih zdaj. (smeh)

Diplomirali ste iz španščine in sociologije kulture, magistrirali iz mednarodnih odnosov. Kako ste od teh študijev prišli do novinarstva?

Bilo mi je dolgčas in zdelo se mi je brez zveze, da samo študiram. Neki kolega, ki je imel prijateljico na RTV-ju, mi je rekel, da me lahko priporoči, če bi želela. In se mi je zdelo, da bi v novinarstvu tudi jaz lahko delala. Dobro, malo sem imela to tudi v krvi, ko sem bila majhna, smo vedno gledali Dnevnik, novice so bile del mojega vsakdana, še danes se spomnim na primer poročanja o iransko-iraški vojni, pa voditeljev Janeza Čučka in Tomaža Terčka. Ko so na televiziji potem res potrebovali ljudi, me je poklicala Blanka Doberšek in rekla, naj kar pridem in začnem. Vzelo mi je sapo, sploh ko sem potem v redakciji srečala Lidijo Hren, Boštjana Anžina … Vse, ki sem jih občudovala na televiziji. (smeh) Meni se je to zdelo res nekaj, zdaj ko gledam mlajše kolege, pa vidim, da izkušnje starejših vse manj cenijo, so vse večji individualisti, prepričani o svojem prav, in da vse zmorejo sami. To je problem celotne družbe. Ne vem, kako bom to uredila doma, da me bosta hčerki poslušali. (smeh)

Se individualizem že kaj nakazuje pri njiju, sploh pri starejši Viktorii Ani, ki ima štiri leta (Gloria Paulina pa ima šele eno leto)?

Se mi zdi, da jo kar preveč informiramo o vsem, preveč spremlja, je vpeta v dogajanje, saj midva z možem nisva kaj dosti spreminjala življenja, nisva se vsemu odpovedala in otroci to vpijajo vase. Pri štirih letih mi mala zna že zažugati: »Pa, mami, ne, to se ne naredi tako!« ali »Mami, ti nič ne veš, to je tako!« (smeh) Trenutno smo v fazi oponašanja, vse ponavlja za menoj.

Se igra tudi televizijo?

Ne, ona pravi, da bo zdravnica. Meni se zdi super. (smeh)