»Jaz se bojim konzervo odpreti, ker bom sebe našla noter. Meni gre ta Svetlana Makarovič tako na živce, da sem zadnjič v hecu pomislila: povsod je polno Svetlane Makarovič, mene pa nihče ne vidi,« si te dni govori Svetlana Makarovič, ki jo v soboto, 23. maja, čaka koncert njenih šansonov Kdor gleda ljudi skozi mačje oči v Kinu Šiška, na katerem bodo med drugim nastopili Janja Majzelj, Aphra Tesla, Ljerka Belak, Andrej Rozman - Roza, pred dnevi pa je v ljubljanski Operi premiero doživela operna predstava Deseta hči po njenem libretu. Pisateljica, pesnica, igralka, zaradi katere so ženske v ljubljanski Drami podivjale, ko je prišla tja kot »mlada igralka, jezikava, predrzna in v ultra minikrilu«, priznava, da jo je, brez dlake na jeziku, kdaj zaneslo tudi predaleč, tako kot tudi to, da samost včasih potegne s sabo osamljenost, vendar pa ji družbo od vedno dela njen mačji kalifat, ki ga zdaj sestavljajo tri muce: Čardaš, velika debela pisana kraljica Frika in Niki Nik, »ki se je najprej delal, da je moški, potem pa je rodil tri mačice«.

Danes sva se dobili zaradi dveh priložnosti, operatorija Deseta hči po vašem libretu v produkciji ljubljanske SNG Opere in zaradi koncerta Kdor gleda ljudi skozi mačje oči ob izidu knjižne zbirke vaših avtorskih šansonov.

In še pesniški album V tem mrazu izide pri Beletrini. Vse na kup. Šansoni, prvi del je baladni, drugi del pa kabaretni, bodo trd oreh. To bo trajalo najmanj tri ure in bo težko.

Sami boste menda zapeli štiri?

Ne vem, koliko, odvisno, kaj bo z glasom. Ker kaditi ne mislim nehati.

Del koncerta bodo tudi songi, v katerih nastopajo živali. Če bi igrali koga, ste rekli, da bi igrali lisico. Lisica je zvita.

Lisica je zvita. Tudi jaz sem zvita. V drugem delu koncerta šansonov imava z Ljerko Belak nekaj songov, takih iz Čuka na palici, in bodo nastopili tudi kokoš, lisica in jež. Jaz bom jež. Ljerka Belak bo pela: Tovarišica lisica, kaj jo pa mahaš s to rdečo zvezdo na repu. In bo šel tekst nekako tako: Lisica, ali je resnica, da si pojedla predsednico kokošje stranke, in jaz bom odkimavala in rekla, ne, to ni res, saj jaz nisem lisica, jaz sem jež.

Kako kot pisateljica gledate na to, da v Sloveniji knjige skoraj več pišemo, kot beremo?

Tako pač je. Mislim, da je bilo vedno tako, ker nismo Islandija. Na Islandiji se bere, od nekdaj. Za Islandijo je knjiga dragocenost, njihove sage so dragocenost, njihovi avtorji so dragocenost. V Sloveniji je pač drugače.

V Islandijo ste šli velikokrat.

Osemkrat, čeprav sem osmič šla samo za tri dni.

Kako pa to?

Tam sem imela eno ljubezen. No, pa je ni več, je hitro izpuhtela.

Ste bili vseh osemkrat tam zaradi te ljubezni?

Ne, ne. Najprej sem šla, ker sem videla nekaj fotografij islandske pokrajine in se mi je zdelo, da je to treba iti pogledat, občutit, slišat, vohat od blizu, in nisem bila razočarana. Mene je Islandija s svojo divjo lepoto prevzela, predvsem z zimsko lepoto, s temo, s severnim sijem, z mrazom, z ledeniki, gejzirji, s polji mahov. Bilo je čudovito.

A so vas v Sloveniji zadržali vaši mački.

Ja, najprej sem že sanjala o tem, da bi se preselila na Islandijo. Tam bi dosti hitro dobila delo in stanovanje, ampak takrat je veljalo, da s sabo ne morem vzeti svojih muc, ker bi morale biti pol leta v karanteni. In sem rekla, to pa ne.

Bi pa verjetno imeli tam manjše agonije s stanovanji, kot ste jih v preteklosti imeli tu, kjer ste se iz takšnih in drugačnih razlogov ves čas selili?

Zdaj je te agonije, upam, konec. Zdaj sem dvoživka. Nekaj dni sem v Ljubljani, bolj poslovno, nekaj pa v Poljanski dolini pri mucah. To je mačji kalifat, ki ne pozna milosti, če me predolgo ni.

Pa ste letos v Centru starejših občanov v Ljubljani kaj izobešali zastavo s peterokrako zvezdo tako kot lani?

Rdeča zvezda mi nenehno visi. Najprej je dolgo visela, potem je levica prišla v parlament in sem rekla v redu, lahko jo snamem, in sem obesila škrata Kuzmo, zdaj ko so nekatere barabe, lopovi, vojni dobičkarji, trgovci s smrtjo, podkupovalci, podkupljenci, skratka ogabe, spet na prostosti, pa sem spet obesila rdečo zvezdo. Moja rdeča zvezda bo visela kar še en čas, ker ima pet ostrih krempljev, in naj se vidi, da zna zbadati.

Pravite, da niste jugonostalgik? Ste nostalgik sploh v kakršnemkoli pomenu besede? In če je za čim nostalgija, za čim je?

Za mojo nono iz rane mladosti. Drugače pa je bilo življenje v Jugoslaviji zadosti trdo. Posebno za tiste, ki niso hoteli stopiti v partijo, je bilo težko in je bilo treba plezati po previsni skali navzgor. Bilo je trdo, mislim pa, da ni bilo tako nesnažno, kakor je danes. Takrat si točno vedel, s čim moraš računati, vedel si, da ima satira svoje meje, da je podvržena cenzuri, zdaj pa ne veš, s katerega konca bo priletela smradna bomba.

Ima satira zdaj popolnoma proste roke?

Ne, popolnoma prostih rok nima, ker jih tudi ne sme imeti. Jaz mislim, da je tisto, kar je nekomu zares sveto, njihov bog, prerok, treba pustiti pri miru. Ne spodobi se norčevati iz tega. Jaz se sicer z veseljem norčujem iz Cerkve, ne norčujem pa se iz Kristusovega evangelija, ker spoštujem Evangeličansko cerkev. Rimskokatoliške pa ne spoštujem.

Včasih se mi zdi, da pri vas pa res ni meje.

Je meja, ampak si jo postavim sama.

Zadnje čase je spet precej žgoča tema povojnih pobojev in nepokopanih kosti …

Vsi pač ne morejo biti pokopani s pogrebom in blagoslovom in spomeniki. Ne morejo biti. Kogar je bomba raznesla na tisoč koščkov, kako ga boš pokopal. Jaz vedno pravim, da je to izkopavanje kosti skrajno nepietetno in neokusno. Grob imaš v srcu ali pa ga nimaš. Če iščeš fizični prostor, kjer boš prižgal svečo, pa je to zelo bedno. Če je ne moreš prižgati v srcu, potem ni treba brskati po grobovih in vlačiti kosti na svetlo. Navsezadnje tudi vsi partizani nimajo svojega groba. Marsikdo ga še nima.

Vsi ljudje smo verjetno sposobni zločinov. Bi se strinjali?

Mislim, da ja. Mislim, da je vojna za človeštvo, žalibog, naravno stanje. Bistvo vojne je pobijanje, mučenje in poniževanje drugih. Eni pobijajo druge, in kdor pač v vojni zmaga, se maščuje nad premaganim. To je človeško pravilo. Gorje premagancem. Premaganci so pač podvrženi maščevanju. Tukaj je seveda tudi ogromno ljudi, ki niso zločinci, ki so res žrtve, ampak kar povprek pa ne moreš reči, da so vsi nedolžni. Enačenje NOB z domobranstvom pa je do skrajnosti nesramno. Navsezadnje je imel vsak možnost, da se odloči. Partizani so v svobodo verjeli, ne vem pa, za koga so se borili domobranci. Jaz pravim, da v bistvu za tretji rajh.

Ste kdaj obžalovali kakšne besede, ki ste jih izrekli?

Ja, seveda sem jih. Včasih, kadar se mi jezik sproži, se sproži malo predaleč. Ko sem bila mlajša, je bilo še hujše, ker je bilo v Jugoslaviji treba biti kar precej pogumen, da ne rečem korajžen, predrzen, da si stegnil jezik proti režimu. Takrat sem imela polna usta totalitarnosti in enostrankarskega režima, mi je šlo fajn na živce. Zdaj mi pa grejo na živce druge stvari. Zdaj sem pa ostrmela, ko je bila ustanovljena kokošja stranka. Ampak naj bo, če je demokracija, naj bo zaradi mene tisoč strank, jaz nikoli nisem bila v nobeni in tudi nikoli ne bom.

V življenju ste vedno iz nečesa izstopali ali zavračali. Nova revija, Društvo slovenskih pisateljev, Prešernova nagrada … Sploh iz česa niste izstopili?

V Društvu se nikoli nisem počutila dobro. Nikoli se nisem počutila, da sem čisto med svojimi. Jaz se zraven nekoga, ki piše kičaste kmečke povesti, ne morem počutiti kot zraven kolega. Saj mu želim vse najboljše, ampak bolj od daleč.

Zavrnili ste tudi, da bi vas uvrstili v Antologijo slovenskih pesnic 2.

Ker ne maram, da moje delo kdorkoli sodi skozi to, katerega spola sem. Tega ne prenesem, tako kot recimo ne maram, če bi se delala antologija homoerotične poezije ali samo moške poezije. To se mi zdi prostovoljna diskriminacija.

So se ženske zaradi vas kdaj bale za svoje moške?

Seveda. Moram priznati, da sem bila, ko sem bila mlada, koketna, rada sem nosila dolge lase, tudi takrat, ko niso bili moderni. Takrat sem imela rada, da je moški česal moje dolge lase, zelo hitro pa sem opravila s poročenimi moškimi. Samo enkrat in nikoli več.

Zaradi sebe?

Zaradi sebe, ker mislim, da zakonski trikotniki ponižujejo vse tri. Je poniževalno in boleče in vedno mora biti tu en kup laži in izmikanj. Če je laž edini izhod, je treba razmisliti, da je treba živeti drugače. Res pa je, da sem, če sem živela s kakšnim moškim in je spoznal kakšno drugo, seveda pač računala s tem, da je, dokler je pri meni, pri meni, če bi ga vleklo k drugi, pa naj gre k drugi, in sem to vedno poskušala opraviti brez scen, ker najbolj pa sovražim ljubosumne scene in očitke.

Zaljubljenost vedno preide v neko prijateljstvo. Si tega niste želeli?

Ja, se mi je zgodilo. Zaljubljenost je pri Gregorju Strniši prešla v prijateljstvo. No, potem pa so se pojavile druge osebe in so to prijateljstvo razbile. In bilo mi je žal. Škoda. On je potem ubral drugo pot, hotel je imeti družino, jaz sem pa izrazito samski človek in eno z drugim ne gre dobro skupaj.

Je bila pri vas vedno samo samost ali je bila kdaj tudi osamljenost?

Oboje. Samost potegne osamljenost za seboj. Na momente sem seveda tudi osamljena in tako je tudi prav. Samost, jaz temu pravim bolj samosvojost, je to, da je moja odločitev samo moja odločitev in ne odločitev mene in mojih prijateljev ali mene in moje družine ali mene in mojega ljubimca. Kolektivne odgovornosti ne priznam, priznam samo svojo, osebno odgovornost. In samo osebno krivdo, kadar naredim kaj narobe. Ne poskušam se izgovarjati na druge. Tako poskušam živeti sama s seboj, ker ne bi rada živela v večnem prepiru sama s sabo. V resnem prepiru. Te male prepire sama s seboj imam pa vsak dan. Vsak dan si rečem: Misliš pomiti posodo ali ne misliš. In potem si odgovorim: Pa saj bom, no. In potem si rečem: Zdaj, ta hip jo pomij, ker veš, da se bo zasušilo in bo težje pomiti. Ja, no, prav, rečem in pomijem posodo. Ali pa tudi ne. Če se razbije krožnik, dokler še ni pomit, sem pa vesela.

Jure Souček vam je med vašim potepanjem po Dalmaciji rekel, da pojdite na igralsko akademijo. In ste šli. Kako je bilo na avdiciji?

Jaz sem takrat visela v zraku, preživljala sem se z igranjem klavirja in petjem po obmorskih hotelih in nisem čisto dobro vedela, kam sama s sabo, potem pa sem na morju, ko sem se potepala po otoku Ilovik, srečala Jurija Součka, ki mi je rekel, zakaj ne grem na igralsko akademijo. Na avdiciji sem se skoraj polulala od treme, ker nikoli prej nisem nastopala. Na pamet sem se naučila Tatjanino pismo iz Ivana Onjegina in mi je, ko sem to začela govoriti, šlo že kar na jok od strahu, komisijo pa je to ganilo, prepričalo in so me sprejeli.

Ruščina je bila vedno ljubezen vašega življenja, kajne?

Ja, seveda, že od leta '45, ko sem bila zaljubljena v Stalina. Stalin mi je bil všeč, ker je bil na slikah, fotografijah lep. Takrat nisem vedela, da je čisto navaden škis. In sem se učila ruščino prav pridno, ker sem rekla, mogoče pa se bom, ko bom zrasla, poročila s Stalinom. Potem je pa kar izginil. Ampak jaz sem se še kar naprej učila ruščino in mi je še zdaj zelo blizu. Zelo rada pojem ruske pesmi, ruska glasba mi je všeč, literatura mi je všeč, obožujem Čehova in ga berem kar naprej.

Kdo je izbral vaše ime Svetlana?

Papa, ker je bil rusofil.

Je bilo kaj shizofreno imeti liberalnega očeta in klerikalno mamo?

Ja, bilo je zelo neprijetno živeti med tema dvema človekoma, ker sta stalno napadala drug drugega. Ko sem se prvič odločila, da ne bom šla k maši, je bil spet špetir, ker je bil moj papa ateist in je imel boga samo zato, da ga je preklinjal. In je potem on boga preklinjal, mati pa je jokala in poskušala prepovedati takšno govorjenje. Toliko, da se nista pobila. Na vso srečo sta se potem ločila in je papa začel živeti z drugo ženo, ki pa je bila mirna in ni delala nobenih scen, jaz pa sem od matere pobegnila, brž ko se je le dalo. Potem sem bila pa smetiščna mačka.

Imate sploh kakšno neizpolnjeno željo, glede na to, kaj vse ste dosegli, doživeli.

Ja, no, ampak so že zdavnaj pokopane. Kako sem si želela, da bi imela lep glas, pa da bi bila pevka, operna pevka. In sem se celo prijavila v graški operi, da bi bila angažirana v opernem zboru, in šla na avdicijo. Zapela sem dva samospeva od Schuberta, potem pa me je impresarij samo vprašal, ali bom sama našla ven.

Zdaj ste za ljubljansko Opero napisali libreto za operatorij Milka Lazarja Deseta hči. Gre za motiv desetnice?

Ja, a sem tukaj vključila zraven motiv grajskega norca, ki je pravzaprav glavna vloga. On ima funkcijo opazovalca, kritika in pooseblja svobodo. Če hočem, grem, če hočem, ostanem, če hočem, jočem, če hočem, se krohočem. Ta vloga mi je pravzaprav najbolj blizu. Na neki način me spominja – zdaj bom rekla nekaj, nad čimer se marsikdo zgraža – na lik iz nadaljevanke Sulejman Veličastni, ki jo gledam. Saj to je en ogromen kičeraj, a je v ta kičeraj vtihotapljenih nekaj umetniških prizorov in tudi tekstov. Vrhunsko stransko vlogo ima haremski evnuh Zumbul aga, ki je obenem komična in tragična vloga, in njega strašno rada gledam čisto profesionalno. Tako da se ni treba nič norca delati iz takšne nadaljevanke. Zumbul aga je fantastičen in je obenem karikatura. Na neki način tudi moj grajski norec spominja na tak lik, ker o njem ne vemo zadosti, ker je večplasten, ker je tudi predrzen, tragičen, ker tudi izziva.

Kakšen pa je lik desetnice?

Je otrok in je ženska in je tudi starka. Kaj pa vem. Išče dom, išče cilj, kamor nikoli ne pride, in njena pot se konča v simbolu, simbolu robidovega cveta, za katerega tudi ne vemo, ali pomeni smrt, novo življenje, pesem ali molk.

V Pionirskem domu je na ogled tudi Show strahov, prav tako po vašem tekstu. Kamorkoli se obrnem, povsod Svetlana Makarovič.

Jaz se bojim konzervo odpreti, ker bom sebe našla noter. Meni gre ta Svetlana Makarovič tako na živce, da sem zadnjič v hecu pomislila: povsod je polno Svetlane Makarovič, mene pa nihče ne vidi. Vsi imate radi to ikono Svetlano Makarovič, kdo bo imel pa mene rad. Kdo bo pa mene pokril s toplo odejo, ko bom šla spat, pa me bo zeblo. A to je sentimentalnost.

IZJAVE

»Kako sem si želela, da bi imela lep glas, pa da bi bila pevka, operna pevka. In sem se celo prijavila v graški operi, da bi bila angažirana v opernem zboru, in šla na avdicijo. Zapela sem dva samospeva od Schuberta, potem pa me je impresarij samo vprašal, ali bom sama našla ven.«

»Stalin mi je bil všeč, ker je bil na slikah, fotografijah lep. Takrat nisem vedela, da je čisto navaden škis. In sem se učila ruščino prav pridno, ker sem rekla, mogoče pa se bom, ko bom zrasla, poročila s Stalinom.«