Ni ga uspešnega benda, ki bi v štirih desetletjih tako trmoglavo vztrajal pri specifični godbi kot AC/DC. Status Quo, Iron Maiden ali The Rolling Stones so v primerjavi z njimi naravnost pisano raznoliki v diskografiji, a zakaj spreminjati zmagovalne formule? Naval na vstopnice, ki ga je jeseni sprožila napoved obsežne evropske turneje, je presenetil še največje optimiste. Mestece na avstrijskem Štajerskem je prejšnji četrtek spominjalo na mravljišče. Nepregledna množica iz regije se je z vražjimi rožički na glavi odpravila na romanje do dirkališča formule 1 v Zeltwegu, da bi se za dve uri predala rokenrolu, ki ga suvereno pelje najbolj znan kratkohlačnik na svetu.
Skupina je lani izdala trinajsto ploščo Rock or Bust in osvojila večino prodajnih lestvic po svetu, a je pred triumfom previharila dve tragediji, ki bi omajali večino drugih zasedb. Najprej je zaradi demence iz skupine izstopil 62-letni ritemkitarist Malcolm Young, Angusov starejši brat, soavtor večine skladb in de facto šef benda. Zamenjal ga je bratranec Stevie, sin njunega najstarejšega brata Stephena, ki se je v enaki vlogi preizkusil že leta 1988, ko se je Malcolm zdravil zaradi alkoholne zasvojenosti. Nato je novozelandska policija novembra aretirala dolgoletnega bobnarja Phila Rudda, ki je držal groovy minimalistični ritem. Na njegov stolček so povabili gologlavega Chrisa Slada, ki je z AC/DC razbijal med letoma 1988 in 1993. Kot po smrti prvega pevca Bona Scotta leta 1980 so stisnili zobe in pogumno marširali naprej. Ne nazadnje so strnili »družinske« vrste in kljub dvema novima obrazoma ostali vsem znan peterček.
Moneytalks bi bila cinična izbira
Kakšen kolos so AC/DC, priča podatek, da je letošnji nastop v Avstriji podrl tamkajšnji koncertni rekord – 107.000 rocka željnih duš (od tega 12.500 iz Slovenije) je generiralo 10,5 milijona evrov prihodka, če k temu dodamo še prihodek od prodanih parkirnin, gostinske ponudbe in prodajo vse mogoče krame z logotipom skupine (majčke, šali, vražji rožički in še kaj), pridemo do blizu dvanajstih milijonov. Za en sam koncert! Nič čudnega, da ne igrajo več uspešnice Moneytalks, ponudila bi preveč materiala za cinične komentarje tistih, ki skupine ne marajo. Množica se je na dirkališče začela zgrinjati v dopoldanskih urah, nekaj tisoč jih je kampiralo že dan prej, nepregledno je bilo število tistih, ki so parkirali deset kilometrov stran in do prizorišča prispeli s posebnimi busi, spet tretji so prišli z avtobusi, ki jih je bilo več kot 650. In AC/DC? Medtem ko so publiko v svetlobi zahajajočega sonca zabavali eksplozivni retro soul rockovski Američani Vintage Trouble, so Avstralci prispeli z vlakom! Po pristanku zasebnega letala na graškem letališču so zaradi fobije neimenovanega člana zavrnili ponujeni prevoz s helikopterjem in se odpravili proti Zeltwegu po tračnicah. Rokenrol vlak? Tudi ta je prišel na vrsto nekoliko pozneje.
Naštudiran šov
Angus in druščina so na oder stopili ob osmih štirideset, deset minut po načrtovanem začetku. Kupolasti oder z dvema štrlečima vražjima rožičkoma, ki sta ga s strani dopolnjevala ogromna visokoresolucijska ekrana in so ga v Zeltwegu sestavljali dober teden pred koncertom, je eden od treh odrov, ki potuje z bendom. Otvoritveni takti Rock or Bust so razsvetlili prizorišče, Angus pa je takoj prevzel vajeti šova v svoje roke. Repertoar, ki se verjetno do konca leta ne bo spremenil, je nabor največjih uspešnic, s tremi skladbami zadnje plošče (Play Ball, Baptism of Fire in naslovno Rock or Bust) in eno raritetno Have a Drink on Me iz 1985, ki so jo po dolgem času potegnili iz naftalina. Sicer pa se je vsaj 99 odstotkov prisotnih zbralo zaradi klasik tipa Back in Black, T.N.T., Thunderstruck, Rock and Roll Train in You Shook Me All Night Long. Zvočna slika je bližje odru butala glasno in razločno, čisto zadaj je bil zvok slabši, navkljub trem vrstam stolpov z ozvočenjem, namenjenim izničenju časovne zakasnitve zvoka. Angus je bil povsod, na enem in drugem koncu odra, na sprehajališču, zarezanem v občinstvo, izvajal znamenito račjo hojo, se tresel, kot da ima epileptični napad, in izvabljal glasen odziv občinstva z vsakim dvigom roke. Brian Johnson sicer nima več tako močnega raskavega glasu, a je idealen partner kitaristu. Ves čas se nasmiha in ob poplesavanju deluje kot rahlo omamljen avtomehanik. Preostali trije ostajajo bolj kot ne silhuete v ozadju. A vse je seveda odlično naštudiran šov, vsi so popolnoma osredotočeni. Ali uživajo, je težko povedati, Johnson je manjkrat nagovarjal občinstvo kot na prejšnjih turnejah, še izjava »uh, bojda smo podrli rekord obiskanosti koncerta v Avstriji, hvala vam«, je delovala kot omemba le še ene stvari, ki so je glede na svojo popularnost vajeni. A da ni samo tolkla glasba, so tu bile še obvezne sestavine vsakega šova AC/DC: zvonjenje velikega cerkvenega zvona pri Hells Bells, na katerem letos Johnson ne visi, kot je včasih, ognjeni zublji pri Highway to Hell, velikanska napihljiva lutka pri Whola Lotta Rosie (ali pa je šlo za odlično 3D-projekcijo) in Angusov obvezen dolg solo na hidravličnem odru pri Let There Be Rock.
Leta bežijo, a za AC/DC počasneje
Ravno slednji dve skladbi sta pokazali, da AC/DC žal več niso najmlajši. Angusovi prsti so še vedno hitri, a nizkorasla ikona rokenrola je bila včasih res nadzvočno hitra na kitari. Če pogledate izvedbo istih skladb v osemdesetih ali devetdesetih, vas bo hitrost osupnila, njegovo igranje je bilo enako pojavi, deloval je kot strela, ujeta v posodo. Toda na svetu verjetno ne boste našli šestdesetletnika, ki tako nažiga kitaro kot Angus Young. Leta bežijo, a pri njem počasneje kot pri drugih. Ko se je zaključevala sklepna For Those About to Rock in je kitarist prepoten (tokrat v majčki, in ne kot običajno brez nje) zmagoslavno dvignil roko vsakič, ko se je razlegel strel iz topov na odru in ob strani, je bilo jasno, da je večera konec. Velik ognjemet, ki je sledil, ko so glasbeniki že pomahali publiki, je občinstvo sprejelo s spoštljivim, a ne ekstatičnim aplavzom. Kot da jih je entuziazem dveh ur popolnoma izžel. AC/DC so že drveli z vlakom proti Gradcu, verjetno osredotočeni na 120.000-glavo publiko, ki jih je čez dva dni čakala v Hockenheim Ringu, mi pa smo se kot mravlje usuli na ulice majhnega mesteca. Rokenrol. Do prihodnjič.
