To poučno predavanje vas zna nasmejati do solz, a nauk parodije o slovenski glasbi ni ta, da je slaba, temveč zabavna.

A KOT AVSENIKI

Začeli smo na začetku, kot se za slovensko glasbeno abecedo spodobi – pri Avsenikih, ter nadaljevali z balkansko, ki je po Ladovih besedah v vsakem Slovencu. Ob spremstvu Balkan Boy's smo slišali pesem "Daleč je za naju pomlad" v izvedbi "Adisa Molarja". Nato smo izvedeli, da je "vrhovni čuk" Jože Potrebuješ slovenski glasbeni in televizijski tajkun, takoj za Čuki pa je Lado največ pozornosti posvetil Janu Plestenjaku (videli smo, kako bi bile slišati njegove pesmi, če bi jih priredili za gluhoneme) in Tomiju Megliču (katerega nihče ne razume, kaj govori, kaj šele poje). Slišali smo, kako bi svoje hite zapakirali Kreslin, Predin in Lovšin, če bi se združili v boy band, pojasnil pa nam je tudi, zakaj je Magnificov glas seksi, četudi poje o čisto vsakdanjih stvareh. Prepričali smo se tudi, da skladba "Ne grem na kolena" Saše Lendero ne bi bila tako slaba, če ne bi ušla iz grškega sintetizatorja, ter da tudi Werner in Sebastian veliko bolje zvenita ob spremljavi orkestra.

SMEŠNO, A NE ŽALJIVO

Jagodni izbor slovenske glasbene scene je predstavo nagradil z bučnim aplavzom in stoječimi ovacijami, ki jih je sprožil Plestenjak. Glede na odziv Potrebuješa, ki je bil počaščen, da so bili Čuki tako pomemben del predstave, zamer ne bo kuhal nihče, na zabavi po predstavi pa je Jože Ladu v šali izročil vizitko svojega odvetnika. Bolj zaskrbljen je bil po predstavi Jure Karas, ki je posumil, da bo Lado vso krivdo zvalil nanj, saj je veliko časa namenil kramljanju z Jožetom, Janom, Tomijem in ostalimi. Spraševal se je, ali ga ni Lado k sodelovanju povabil samo za to, da bi vse zamere zvalil nanj.