Po upokojitvi Petre Majdič so si primat domačega nordijskega smučanja spet povrnili visokoleteči fantje. 31-letni Robert Kranjec je z državnim rekordom in zlato kolajno v Vikersundu postavil piko na i odličnim predstavam, ki jih slovenski skakalci kažejo vso sezono. Zimo si bomo zapomnili tudi po prvi ekipni zmagi skakalcev v svetovnem pokalu in bronasti moštveni kolajni s svetovnega prvenstva, obeta se nam tudi spektakularen konec sezone v Planici.
Natanko pred desetletjem ste osvojili prve stopničke. Je bilo težje priti do prve zmage v svetovnem pokalu ali na velikih tekmovanjih – imate bron z OI in ekipni bron s SP?
Prve stopničke si zapomniš za vse življenje. Imel sem vse najdaljše skoke, le v prvi seriji sem bil četrti, to mi je prineslo tretje mesto. Seveda sem bil vesel, spomnim se tudi, da je bil takrat pomočnik trenerja Matjaža Zupana sedanji selektor Goran Janus. Vseeno pa je težje priti do medalje na velikih tekmovanjih, saj je prvenstvo le eno na dve leti, olimpijske igre pa na štiri leta, medtem ko je pokal vsak konec tedna.
Zdi se, da se znate dobro pripraviti prav za velike tekme. Kako vam uspeva?
Cilje si postavim pred sezono. Osredotočim se na najpomembnejšo tekmo, misli so stalno usmerjene v cilj. Temu podredim režim treningov, ko pa se ta tekma bliža, moram poskrbeti, da zaupam vase in naredim vse, kot je treba. Zadnje leto in pol sodelujem s psihologom Alešem Vičičem, s katerim sva postavila nov sistem dela, v meni je odkril nekaj novega. Pogovarjava se, kolikor je pač časa, daje mi tudi naloge, tehnike umirjanja in sproščanja pa poznam že od prej. On pripravi sistem dela, jaz pa ga moram čim bolje izvesti.
Vam je kaj žal, da slovenskega rekorda niste dosegli v Planici, ali bo prav to motivacija, da rezultat presežete doma?
Na tej skakalnici je to nemogoče. Upam, da Planico čim prej prenovijo in da bom vztrajal toliko časa, da bom lahko poizkusil daljavo izboljšati doma. Bo pa letos zagotovo prišlo navijat še nekaj več ljudi. Doma je vedno užitek nastopati, izpolniti pa moram še en cilj: osvojiti mali kristalni globus za najboljšega letalca. Ne bo lahko, a cilj je dosegljiv.
Pravite, da v življenju štejejo le zmage, pogojno medalje, ker te sicer ne opazijo. Velja to le za šport ali bi si na sploh v življenju morali postavljati le najvišje cilje?
Športniki si vedno zastavljamo visoke cilje. Dejstvo je, da na velikih tekmovanjih štejejo le medalje. Da sem bil na olimpijadi šesti, ne ve nihče. Vsak med nami mora imeti sanje, čeprav jih ne dosežemo. Kako hitro si zadovoljen, je odvisno od vsakega posameznika. Nekateri se hitro zadovoljijo s povprečjem, drugi so bolj ambiciozni in si cilje postavljajo višje. Tega bi lahko bilo več, saj je veliko Slovencev, tudi takih, ki jih doma ne poznamo, v tujini zelo uspešnih.
Intervju z Robijem Kranjcem lahko v celoti preberete v reviji Stop št. 10
