Zakaj uživate v igranju?
Vprašanje je mogoče enostavno, ampak odgovor nanj ni. Vsaj ne v času, ki ga imava na voljo za ta intervju. Če gledam na igranje kot na svoj poklic, so užitki znotraj tega okvira enaki užitkom, ki ga prinaša katerikoli drugi poklic. Če pa pogledam izven tega okvira, se pravi na igranje kot na področje zanimanja tudi izven poklicnih obveznosti, pa vidim možnosti življenja brez omejitev in to je ultimativni užitek.
Igralsko kariero ste komaj začeli pa s za vami že tri glavne oz. večje filmske vloge (Slovenka, Piran Pirano in Naj stane med nami). Sreča, nadarjenost, prizadevanje ali kaj drugega?
Za svoje izkušnje sem zelo hvaležna ljudem, ki so mi jih omogočili. Je na to vplivala moja nadarjenost in moja prizadevanja? V neki meri zagotovo. Vseeno pa mislim, da je pri vsem skupaj bila najbolj odločilna sreča. Oziroma okus ljudi, ki so bili takrat v vlogi odločanja. Med mano in kolegi s katerimi sem obkrožena namreč ne vidim razlik ne v nadarjenosti ne v prizadevnosti.
Dobili ste tudi kar nekaj nagrad in odličnih kritik, predvsem za Slovenko. Kaj vam pomenijo nagrade, pohvale in kaj je sicer za vas največja nagrada?
Tako zame, kakor tudi za kateregakoli mladega igralca, je največja nagrada za opravljeno delo nova priložnost za delo. Največja pohvala je, da te povabijo k novemu projektu in ti s tem dajejo spet novo priložnost. Seveda je pa vsako festivalsko priznanje, kakor tudi pohvala ali razmislek tudi naključnega gledalca, vsakič znova prijeten. Mislim, da v tem primeru nisem nobena izjema, če rečem, da mi nagrada godi. A komu ne?
Vaše filmske vloge so zelo zanimive: v Slovenki igrate prostitutko, v Naj stane med nami pa imate vročo ljubezensko sceno z Mikijem Manojlovićem. Vas ni strah, da si vas bomo zapomnili kot igralko za »vroče vloge«?
V tem vprašanju se dotikate samo dveh vlog, ki sem jih odigrala v dveh filmih. S tem, da imam pomislek že pri vlogi Aleksandre v filmu Slovenka. Nisem prepričana, da ta vloga v celoti prikazuje to "vročino", na katero namigujete. Druga vloga, vloga Davorke v filmu Naj ostane med nami, je res zaokrožena z erotično sceno, ampak ne verjamem, da je to dovolj za tovrstno etiketo. Kakorkoli, sama pri sebi, zaenkrat ne zaznavam nobenih bojazni.
Ste pred kamero ali na odru za dobro zgodbo pripravljeni narediti vse, ali je kaj, s čimer se nikakor ne bi strinjali?
"Narediti karkoli" je zelo relativno. Se pravi odvisno od vsakega posameznika. Najbrž sem jaz že na svoji kratki poti (ali v gledališču ali na filmu) naredila marsikaj, kar kdo drug mogoče ne bi. Zgodbe, ki jih uprizarjamo so zelo različne in njihove interpretacije še toliko bolj. V vsakem procesu se znajdemo pred potencialnimi odločitvami, s katerimi se, jasno, kdaj strinjam, kdaj sept ne. Ampak, da odgovorim natančnejše, nikoli nisem apriori za in nikoli nisem apriori proti.
Na TVS bodo predvajali Piran – Piran. Zakaj vam je bil scenarij/film všeč in po čem ste si ta film najbolj zapomnili?
Scenarij mi je bil všeč ravno zaradi "dobre zgodbe", ki jo omenjate v prejšnjem vprašanju. Pritegnil me je lik mladega dekleta, ki je izgubljeno v času, v katerem se preskakuje poti po katerih bi se sicer moralo hoditi, če me razumete. Pritegnil me je Goran Vojnović s svojim slogom, s svojim načinom pripovedovanja te dobre zgodbe. Ta film si kot ustvarjalka ne bom zapomnila samo kot izdelek, ampak predvsem kot ustvarjanje izdelka. Zapomnila si ga bom po ekipi, ki ga je ustvarjala, po krasnem in učinkovitem delu celotne ekipe, po dogodivščinah na snemanju ali po snemanju.
Vas ljudje prepoznaj na ulici? Vas to moti?
Mislim, da moja javna prepoznavnost ni moteča ne zame ne za okolico.
Pravite, da imate sicer raje gledališče. V čem je njegov čar?
Med gledališčem in med filmom ne delam razlik, v smislu kaj imam raje. Res je, da je gledališče moje primarno področje zanimanja, v katerem vidim ogromno več možnosti za razvoj novih oblik, kar se tiče mojega igralskega izraza, ampak to samo za to, ker se mi zdi gledališče kot tako, produkcijsko manj zahtevno kot film. Za gledališče potrebuješ samo enega človeka, ki gre čez prizorišče, nekoga, ki se s tem človekom sreča in nekoga, ki to gleda. Se pravi samo tri ljudi in že je tukaj gledališki dogodek. Mogoče je ravno v tem čar gledališča zame. V njegovi enostavnosti.
Vaš prijatelj je igralec Vladimir Vlaškalič. Verjetno igralec lažje živi z igralcem, kajne?
Zmeraj mi je zanimivo, kako se igralce postavlja v pozicijo neke posebne vrste ljudi. Se pravi, da doma prenašati igralca zahteva posebne sposobnosti. Kaj pa vem. Mislim, da je igralstvo poklic, ki ima svoje specifike. Ampak, saj jih ima vsak poklic. Če pa rečemo, da je igralec umetnik, pa ni nič bolj drugačen kot likovnik, plesalec, glasbenik ... Ne vem še pod katerimi pogoji človek lažje živi s sočlovekom. Mislim pa, da sožitje ali simbioza ni odvisna od poklica.
Kakšna je Nina, ko ni pred kamero ali na odru, kaj rada počne, kaj jo zabava, kako se razvaja?
Žal nimam zanimivih hobijev ali razvad, zato na to vprašanje nisem našla zanimivega odgovora.
V Drami vas trenutno lahko gledamo v predstavah Beneški trgovec in Totenbirt. Imate v načrtu v bližnji prihodnosti še kakšne nove projekte? Se obeta še kakšen film?
Kar se gledaliških projektov tiče, je aktualen, še v nastajanju, projekt V postopku. Projekt je v produkciji Anton Podbevšek Teatra v Novem Mestu, v režiji Jane Menger. Premiera je predvidena v sredini maja. Filmski projekti pa še niso pripravljeni za medijsko objavo, tako da ostajam samo pri informaciji, da so v ustvarjalnem predprocesu.
