Avantgardey je ena takšnih skupin. Japonske plesalke, ki nastopajo z enakimi kratkimi črnimi lasuljami in modrimi uniformami, so s popolno sinhronizacijo, robotskim humorjem in vizualno doslednostjo ustvarile pojav, kakršnega plesni svet še ni videl. Njihovi videi na TikToku in YouTubu dosegajo milijone ogledov, njihov nastop v Amerika ima talent pa je skupino iz statusa internetne senzacije dvignil med globalne zvezde. Avantgardey ni le še ena plesna zasedba – postala je estetski fenomen, ki prepleta japonsko dramaturgijo, natančnost in pop-absurdnost v nekaj edinstvenega.
Avantgardey (na japonskem znane tudi kot Akanekikaku) se je rodil iz ideje, ki jo je zasnovala koreografinja Memorable El (Eri Kijama), ko je v Tokiu začela zbirati plesalke z izrazitim občutkom za natančnost, humor in odrsko disciplino. Želela je ustvariti skupino, ki ne bi sledila tipični J-pop estetiki, temveč bi jo presegla z izrazito gledališkim, skoraj kabuki pristopom. Po njenih besedah je želela združiti strogo sinhronizacijo, nenavadno stilizacijo in subtilni komični podton, ki je globoko zakoreninjen v japonski kulturi nastopanja.
Prve vaje skupine so potekale v majhnem plesnem studiu v Osaki, kjer so članice na začetku še imele raznolike frizure in oblačila. Toda hitro se je pokazalo, da vse skupaj deluje le, če skupina deluje kot ena entiteta – kot koreografski mehanizem, ki diha in se giblje v popolnem zlitju. Tako je nastala prepoznavna uniformiranost: kratke črne lasulje, modre obleke in poudarjeno resna mimika, ki služi kot kontrapunkt nepričakovanim plesnim preobratom.
Ko je zasedba v tej podobi posnela prve koreografije in jih objavila na TikToku, se je zgodil preboj. Platforma je z algoritmom hitro pograbila njihov anahronistični, komično-robotski slog in začela se je globalna viralnost.
Ena največjih skrivnosti uspeha skupine Avantgardey je njihova prepoznavnost. Že na prvi pogled je jasno, da gre za zasedbo, ki je estetiko dvignila na raven blagovne znamke. Njihove enotne kratke črne lasulje, nežno zavihane navznoter, ustvarjajo iluzijo popolne uniformiranosti – kot da bi plesali kloni. Za lasuljami se skriva koncept: občinstvo naj se ne osredotoča na posameznico, temveč na kolektivni gib, na sinhroniziran »organizem«.
Enako velja za njihove modre uniforme (ali občasno kak drugi odtenek), ki z retro krojem spominjajo na japonske šolske obleke, hkrati pa imajo nekaj vojaško discipliniranega. Pri Avantgardey je prav vsak detajl – od identičnih ličil do stroge mimike – del dramaturgije, ki gledalca najprej preseneti, nato pa popolnoma prevzame.
Njihove formacije niso le plesne postavitve, temveč geometrijski vzorci, ki se hipno spreminjajo in ustvarjajo optične učinke. Ko na odru stoji 16 enakih figur, ki se hkrati zavrtijo, zamrznejo ali trznejo v ritmu, nastane prizor, ki prilepi oči.
Poseben element je humor, ki se pojavlja v kratkih vizualnih presenečenjih: nenadnih spremembah ritma, pretiranih gestah, sinhronih pomežikih ali na videz absurdnih prehodih. To ni slapstick humor, temveč zelo premišljena komična koreografija, ki deluje zaradi popolne resnosti, s katero jo izvajajo. Prav ta kontrast – stroga mimika proti igrivim gibom – je postal eden najmočnejših delov njihove formule.
V nekaj mesecih so njihove kratke koreografije postale prepoznavne po vsem svetu, kar je skupino pripeljalo do pravega globalnega preboja: nastopa na Ameriškem izboru talentov. Tam so gledalce in žirijo presenetile z viharno kombinacijo humorja, zračnih rezov z rokami, ostrih kot metronom, in skupinskega gibanja, ki deluje skoraj nadčloveško usklajeno. Z posebnim povabilom so punce prišle vse do finala.
Po Talentih so sledili nastopi v Aziji, ZDA in Evropi, povabila na televizijske oddaje, reklamne kampanje in sodelovanja z glasbeniki. Avantgardey je postal globalno prepoznaven simbol japonske kulturne estetike 21. stoletja.
