Tudi v tokratni izvedbi bodo zbrana sredstva namenjena osnovnošolcem po Sloveniji, ki se soočajo z omejenimi možnostmi pri izobraževanju in osebnostnem razvoju. Prireditev bosta povezovala Ana Maria Mitić in Ciril Horjak, ki sta se pred koncertom še kako razgovorila.
Kako bosta »orkestrirala« dinamiko Miklavževega večera?
Ciril: Z Ano Mario sva prijatelja, in čeprav sva oba prezaposlena, tu in tam najdeva čas za dragoceno kavico. Rada čvekava. Drug drugega znava nasmejati. Kot voditelja bova pokazala, da je Ana Maria pred kamero profesionalka, jaz, ki sem v tej vlogi novinec, pa bom pokazal, da se znam učiti od najboljših.
Ana Maria: Tu moram takoj vskočiti – Ciril je prav presenetil s svojim voditeljskim pristopom. Čeprav bi težko rekla, da ima ogromno izkušenj s povezovanjem oddaj izpred TV-zaslonov, je prav intuitivno začutil, kako postopati v tej vlogi. Potrudila sem se biti dobra opora med pripravami in v studiu. Verjamem, da je bilo Cirilu sicer težje kot meni, se je pa pohvalno odrezal! Ampak kot rečeno, ker se nisva srečala prvič, in ker med nama velja vzajemno spoštovanje, je bilo delo zelo prijetno.
Kaj občudujeta drug pri drugem?
Ciril: Z Ano Mario je užitek delati. Je izjemno profesionalna. Z nasveti pri izgovorjavi, naglaševanju in gestah mi je prijazno pomagala preživeti nepozabno izkušnjo. Njen iskrivi humor je ne zapusti tudi, ko se snemanje zavleče. Celo, ko se zavleče zaradi mojih napak, ne. Občudujem njeno ustvarjalnost in neizčrpno energijo. Rad jo imam, ker je strašno kolegialna. Je zvezda, a se ne obnaša prav nič zvezdniško.
Ana Maria: Ciril je pa tudi v redu. (smeh) No, šalo na stran – saj vidite, da nama ne zmanjka hvalnic drug drugemu, pa vendar: Cirila cenim zaradi njegovega ustvarjanja že dolga leta. Zdaj pa še bolj, ko sem videla, kako pogumno in resno se je spopadel z izzivom, ki ga prej še ni srečal. Naj živi!
Je to torej vajino prvo skupno vodenje?
Ciril: Da. Če malce parafraziram Heleno Blagne, ki poje: »Ti boš zame tu vedno prvi«, bo to vedno najino prvo skupno vodenje.
Ana Maria: Saj vidite, kako prijetna in navihana oseba je. (smeh) Drži, tistega »prvič« ne pozabiš nikoli.
Sta imela pri veznem besedilu – ki ga je pripravil Miha Hočevar – morda kakšno sugestijo?
Ana Maria: Rada zaupam sodelavcem, sploh tistim, s katerimi sem že uspešno sodelovala – in to se je spet izkazalo za uporabno taktiko. Povezovalno besedilo je dostojno sestavljeno, tako da smo ga na prvi bralni vaji praktično takoj potrdili, kajne, Ciril?
Ciril: Miha je stari maček. Zelo malo popravkov je bilo potrebnih. Je pa velika čast, da ti besedilo piše taka špica!
Parkeljna, ki zganja hrup, pa ne bo, ali pač?
Ciril: Uradno na koncertu parklja ni. Ampak Ana Maria na skrivaj gotovo misli, da sem parkelj jaz. Toda pred luč žarometov bom stopil z urejeno brado. Celo obrvi, ki so pri meni divje kakor tiste od Fredija Milerja, sem ukrotil s škarjicami in pinceto. Nobenih kosmatih mož ne boste videli!
Ana Maria: Čeprav sem vedno na strani navihanosti, gre tokrat za elegantno prireditev – za pravi televizijski glasbeni večer, ki ponudi vso bleščavo studia, nastopajočih in same vsebine. Lahko vam pa namignem, da bo grandiozna tudi moja obleka.
Ali imata kakšne posebej lepe spomine iz otroštva, povezane z Miklavževim večerom?
Ana Maria: Midva z bratom sva mu vedno pisala pisma, nato pa nastavila sklede. In neki večer jih je vzel! Vsakič znova presenečenje, kot dokaz, da Miklavž obstaja. Pa potem še lepše, ko je sklede vrnil in so bile polne pomaranč, rožičev ter sladkarij.
Ciril: Pri nas Miklavža nismo praznovali, spomnim pa se slikovitega pripovedovanja sošolcev na koroški Osnovni šoli Prežihovega Voranca, ki so govorili o darilih in parklju. Naslikali so prizore kosmatega bitja, ki rožlja z verigami, in obe podobi sta me vznemirjali: svetli Miklavž in kosmati, temni parkelj.
Ampak vendarle ste imeli zanimivo srečanje z njim?
Ciril: Moje najbolj zanimivo srečanje z Miklavžem je pripovedovanje legende svetega Nikolaja iz Mire množici otrok. Darilo zame je, da sem se lahko bolj podrobno srečal z legendo iz tretjega stoletja. Lepo je, kot tudi to, da sem jaz z nastopom darilo drugim.
Menita, da je pomembno ohranjati običaje in jih prenašati na mlajše generacije?
Ciril: Vse bolj pomembno je, da ohranjamo tradicije – te, ki nas določajo že stoletja, in take, ki jih na novo tkemo. Predvsem pa je pomembno, da si ljudje vzamemo čas drug za drugega in da se znamo skupaj tudi zabavati. Oboje je del naše identitete.
Ana Maria: Je še kaj dodati? Zelo lepo je, kadar uspemo tradicijo posodobiti, tako da služi namenu – ogreti srce.
Kaj vama sicer pomeni praznični čas, ki ga veliko več preživimo po trgovinah kot z najbližjimi?!
Ciril: Nam doma kar uspeva preskočiti trgovinske maratone. Nismo strašni nakupovalci daril. Najini otroci sicer poznajo Miklavža – za to poskrbi Mojca z malimi darili, ki jih ne dobijo le otroci, ampak vsi stanovalci našega bloka. Darila sinovi in hči privežejo na kljuke stanovanjskih vrat.
Ana Maria: Jaz od mladih nog bolj kot zapravljanje cenim obdarovanje: že dolgo vem, da je najbolj dragoceno darilo čas, ki si ga posvetimo, in temu primerno ravnam. Poskrbim pa seveda tudi za mala presenečenja vsem svojim najljubšim.
Te dni mesta dobivajo praznično podobo. Kdaj pa vajin dom dobi praznično okrasitev?
Ana Maria: Oh, tale odgovor pa predajam kar Cirilu, kajti jaz bi bila od vseh poklicev verjetno najslabša notranja dekoraterka – in tako je tudi v prazničnih dneh. Namesto da bi imela dom okrašen z žarečimi okraski, usklajenimi z barvo zaves, in z lučkami v isti barvi, raje odpeljem Leva v kakšno butično kavarno, kjer skupaj občudujeva ambient.
Ciril: Doma kuhinjo čudovito okrasi moja žena Mojca. Ko prižge lučke, prostor zasije v čarobni svetlobi. Tudi zato jo imam rad. Jaz pa v decembru poskrbim, da prižigamo svečke na hanukiji – judovskem svečniku, ki je pomemben del praznika, ki mu pravijo tudi praznik svetlobe.
Se kdaj naveličata prazničnih skladb, ki decembra buhtijo iz radijskih postaj?
Ciril: Jaz sem se že rodil naveličan sentimentalnih skladbic. Nikoli jih nisem maral, toda to se zdaj spreminja. Starejši ko sem, bolj sem naklonjen sentimentom in celo kakšen narodnozabavni komad rad slišim.
Ana Maria: No, jaz sem pa čisto nasprotje – prazničnih skladb se nikoli ne naveličam. Kadar gre za tiste z lepimi aranžmaji, kakršne znajo igrati naši big bandi in simfoniki, mi pogosto pritečejo solze v oči.
Če potegnemo črto pod letom 2025, kakšno je bilo in kaj pričakujeta od novega leta 2026?
Ciril: Leto, ko so moji otroci postali veliki, najmlajša hči ima 13, starejši sin pa skoraj 23 let. Z ženo imava več časa drug za drugega. Kaj prinaša prihodnje leto, ne vem. Vem pa, živimo v svetu, ki sanja o tem, da se bo zdaj zdaj končal. Midva pa sanjava o začetkih.
Ana Maria: In sanjati je najlepše! Moje sanje so med drugim, da zaživimo v svetu, kjer bi imel vsak otrok vsaj osnovne pogoje za neobremenjen vstop v življenje. Tudi zato smo se potrudili, da bo Miklavžev večer lep – in naj odzvanja v še lepše leto 2026!
