Ko je leta 1962 v svetovne kinematografe prišel Lawrence Arabski, je bilo jasno, da se je rodil nov obraz filmske mitologije. Peter O’Toole, dotlej komaj opazen mlad britanski igralec z irskimi koreninami, je s svojo visoko postavo, nenavadno aristokratsko držo in tistim skoraj nerealno modrim pogledom postal enigma, ki je v filmski zgodovini ostala neizbrisna. Njegov Lawrence ni bil le vloga, temveč razodetje – preplet hladne inteligence, zamišljenosti, fanatizma in ranljivosti, ki je gledalce očaral do te mere, da je O’Toole največji del kariere preživel v senci tega monumentalnega prvenca.
V času, ko je Hollywood še vedno gojil idejo zvezdniškega glamurja, je O’Toole prinesel nekaj drugega: divjost, boemski duh in neukročenost, ki je bila bolj doma na odru kot v sterilnih studijskih pisarnah.
Njegova filmska pot je zato nekaj izjemno zapletenega. Bliskovit vzpon, neštete pohvale kritikov, osem nominacij za oskarja, a brez nagrade, obdobja, ko je alkohol potiskal kariero v senco in nato spet presenetljive vrnitve, ki so dokazale, da je O’Toole preprosto prevelik, da bi izgubil simbolni status.
Angleški Irec in irski Anglež
Peter O’Toole se je rodil 2. avgusta 1932, v času, ko je bila Evropa še vedno ranjena od velike gospodarske krize. Njegov izvor je ostal deloma zavit v meglo – sam je namreč rad pripovedoval dve različici: da se je rodil na Irskem in da se je rodil v Angliji. Dokumenti nakazujejo, da je bil rojen v Leedsu, a je ohranil je močno irsko identiteto, saj je njegov oče, pobiralec stav in navdušen konjar, izviral iz Connemarea. Življenje v takšni družini je bilo daleč od stabilnega; potovali so med Anglijo in Irsko, pogosto menjavali domove, otroštvo pa je zaznamoval občutek razpetosti med dvema kulturama – angleško strogostjo in irskim boemstvom.
V šoli ga ta nemir ni ravno vodil k odličnosti, ga je pa peljal k radovednosti. Kot deček je delal kot vajenec pri lokalnem časopisu, kjer je prvič okusil svet pripovedovanja zgodb, hkrati pa spoznal, da pisanje ni dovolj – želel je zgodbe tudi živeti. Ravno ta nemir ga je v poznih najstniških letih pripeljal v gledališče, ki ga je posrkalo z močjo, ki jo je znal kasneje opisati samo kot »prvi pravi dom«.
Čisto drugačen študent
Po služenju v kraljevi mornarici se je O’Toole odločil za profesionalno igralsko pot in se vpisal na Kraljevo akademijo dramskih umetnosti (RADA). Sprejem ni bil preprost, toda ko je enkrat prestopil prag akademije, je hitro postalo jasno, da gre za talent, ki je redek. Študij je bil naporen in discipliniran, vendar O’Toola to ni motilo; avanturistični duh, ki ga je vodil kot novinarskega vajenca in popotnika brez jasnega cilja, se je preoblikoval v intenzivno predanost gledališču. Sošolci so ga opisovali kot briljantnega, impulzivnega in nepredvidljivega – kombinacijo, ki je idealna za Shakespearove like in nevarna za vsakdanjik.
Njegovi prvi profesionalni nastopi so prišli kmalu po zaključku študija. Britanska gledališča, zlasti tisto v Bristolu, so hitro prepoznala, da je O’Toole igralec, ki ima tako klasičen občutek za ritem in besedo kot tudi izrazito filmsko prezenco. V železnem obdobju povojnega britanskega teatra je postal del generacije, ki je obudila surovo energijo odrskih besedil in iz njih naredila nekaj sodobnega. O’Toole je izstopal ne le zaradi svoje drznosti, ampak zaradi nečesa, kar so kritiki kasneje poimenovali »čut za tragedijo, skrit v nasmešku«. V vsakem nastopu je bilo nekaj vzvišenega in hkrati nevarnega, kot bi igralec stal na robu prepada in točno vedel, da ga prav tam najbolj občudujejo.
Lawrence Arabski – vloga, ki ga je pognala med bogove
Ko je britanski režiser David Lean začel iskati igralca za naslovno vlogo v svojem ambicioznem zgodovinskem epu Lawrence Arabski (1962), si ni mogel predstavljati, da bo odločitev za razmeroma neznanega Petra O’Toola ustvarila enega najbolj znanih likov v zgodovini filma. O’Toole je v enem samem zamahu prešel iz obetavnega gledališkega igralca v globalno ikono – v človeka, ki je s svojo prezenco, držo in skoraj nadnaravno intenzivnostjo spremenil percepcijo filmskega junaka.
Produkcija filma je bila naporna, dolgotrajna in fizično izčrpavajoča. O’Toole je moral na konju preživeti ure in ure, se boriti s peščenimi viharji, neizprosno vročino in pritiskom, ki je spremljal vsak korak ogromnega projekta. Toda prav to ga je oblikovalo v igralca, kakršnega svet dotlej ni poznal. Njegov Lawrence je bil daleč od klasičnega hollywoodskega heroja; bil je čuden, introspektiven, pretirano ambiciozen, hkrati pa izjemno ranljiv.
Društvo mrtvih igralcev
Film je postal svetovna senzacija, ki je O’Toola katapultirala na sam svetovni vrh. Za vlogo je prejel svojo prvo nominacijo za oskarja in nenadoma se je znašel med največjimi imeni britanske igre. V družbi Richarda Burtona, Richarda Harrisa in Alberta Finneyja je O’Toole postal del tiste »razuzdane generacije«, ki je sredi šestdesetih predrugačila odnos do zvezdništva.
Lawrence Arabski je postal več kot film v njegovi filmografiji; postal je mit. Pogosto so ga po razsežnosti primerjali z Ben-Hur (1959) in V vrtincu (1939), vendar sta O’Toolova prezenca in Leanova režija ustvarila nekaj intimnejšega in kompleksnejšega. Film pa mu jeprinesel tudi nevarno vrzel, ki jo nosi vsak igralec s tako zgodnjo monumentalno vlogo: kako se iztrgati iz sence ikone, ki si jo sam ustvaril. O’Toole se je v naslednjih letih tej nalogi posvetil z redko odločnostjo.
O’Toole in britanska renesansa igralcev šestdesetih
Šestdeseta leta so v britanskem filmu pomenila tektonske premike; kulturni svet je začel rušiti togost povojnega obdobja, nova generacija igralcev pa je prinesla bolj surovo, čustveno neposredno in predvsem avtentično energijo. Peter O’Toole je v tem vzponu stal v prvi vrsti.
V istem krogu so se znašli tudi Richard Burton, Albert Finney, Richard Harris, Alan Bates, Tom Courtenay in Peter Finch. Vsak je imel svoje izrazite posebnosti, toda O’Toole je bil med njimi najprej opazen po aristokratski prezenci, potem po igrivem ekscentrizmu in šele nato po divjosti, ki je bila del njegovega vsakdana. Bil je igralec, ki je znal odigrati kralja, razbojnika, dvornega norčka in tragičnega intelektualca – vse z isto intenzivnostjo.
Njegove vloge po Lawrencuso to jasno dokazale. V filmski priredbi Becket (1964), kjer je stopil ob bok Richardu Burtonu, je odigral kralja Henrika II. kot močnega, impulzivnega vladarja, ki ga razjeda ljubosumno prijateljstvo; vloga mu je prinesla novo nominacijo za oskarja. V Lord Jim (1965), priredbi romana Josepha Conrada, je prikazal kompleksnega junaka, ki ga preganja lastna moralna šibkost. In nato Zima nekega leva (1968), kjer je ponovno postal Henrik II. – tokrat v bolj zreli, cinični, a še vedno silno človeški različici – ter si prislužil še eno nominacijo za oskarja. Ob njem blestela Katharine Hepburn, ki je za vlogo osvojila svojega četrtega oskarja.
Če je Finney predstavljal brezkopromisni realizem, Burton jezikovno virtuoznost in Harris boemsko razpuščenost, je O’Toole združeval vse to – in bil hkrati popoln original.
Vpliv, ki ga je imel na britanski film, je bil izjemen. Prinesel je mednarodni prestiž, dal britanskim igralcem novo samozavest in postal eden prvih, ki je dokazal, da lahko močna gledališka tradicija prepričljivo zaživi tudi v največjih hollywoodskih produkcijah. V času, ko je svet na platnu iskal nove junake, je O’Toole s svojo prezenco in energijo postal igralec, ki ni pripadal le Britaniji, temveč celotni filmski kulturi.
Temna plat – alkohol, škandali in zdravje
O’Toole je na odru in pred kamero izžareval aristokratsko eleganco, ostro inteligenco in neizmerno karizmo, toda zasebno je bil ujet v spirale, ki so spremljale številne igralce njegove generacije. Alkohol je postal del njegovega vsakdana veliko prezgodaj, najprej kot del boemskega življenjskega sloga v britanskih gledaliških krogih, nato kot spremljevalec uspeha po Lawrencu, potem pa postopoma kot pogosto nevaren vsakodnevni sopotnik.
Njegova naveza z Burtonom, Harrisom in Finchem – znana kot druščina genialnih samouničevalcev, ki so v šestdesetih veljali za polbogove britanskega igralskega neba – je imela svojo temno plat. Srečanja so se sprevrgla v maratonska popivanja. O’Toole ni skrival, da zna popiti več, kot prenese večina ljudi, toda hkrati je nenehno nihal med ustvarjalno energijo in popolno izčrpanostjo.
Posledice so se začele kazati v sedemdesetih letih. Zdravstvene težave so postale resnejše; leta 1976 je pristal v bolnišnici zaradi življenjsko nevarnih težav z želodcem. Zdravniki so mu morali odstraniti velik del želodca, pozneje pa je sam priznal, da je bil ta trenutek eden od mejnikov, ki bi mu moral spremeniti življenje. A tudi po operaciji se je dolgo boril z odvisnostjo, nihajočo samodisciplino in težavami, ki so občasno ogrozile njegovo kariero.
Oskar za alkohol
Zalotimo ga tudi v obdobjih, ko je zaradi alkohola izgubljal vloge, prihajal nepripravljen ali povsem izčrpan. In vendar se je v njem vedno znova našlo dovolj moči, da je delal naprej. Mnogi režiserji so ga opisovali kot čudovito paradoksalnega: ko je stopil pred kamero, je zmagalo telo profesionalca, ki je znotraj nosil trdno disciplino in hipnotično prezenco.
Nemalokrat so ga imeli za romantično figuro izgubljenega genija, vendar je bila resnica bolj kompleksna. Bil je človek velikega talenta, ki se je boril s svojimi demoni, a ni nikdar povsem izgubil občutka za igro, za dialog in dramatiko. Razumel je, da je umetnost edina stalnica, ki ga lahko drži pokonci.
To spoznanje ga je vodilo v pozna sedemdeseta in osemdeseta, ko je njegova kariera – kljub temu, da je telo nosilo brazgotine – doživela novo življenje.
Čudežna vrnitev
Če bi O’Toolovo življenje teklo po klišejski poti zvezdnikov, bi se njegova kariera po zdravstvenih težavah v sedemdesetih letih morda končala ali vsaj tiho zamrla. A zgodilo se je nasprotno. V osemdesetih letih se je vrnil z novo energijo in z nekaj vlogami, ki so pokazale, da je kljub izčrpanemu telesu ostal igralec izjemne ostrine in igralskega instinkta. Prav zadnji del njegove kariere je postal eden najbolj fascinantnih poglavij njegovega življenja.
V filmu Kaskader (1980) je ustvaril enega svojih najbolj nenavadnih in drznih likov – ekscentričnega režiserja, ki je hkrati tiran in umetnik, manipulator in vizionar. Vloga mu je prinesla novo nominacijo za oskarja in dokazala, da je še vedno sposoben presenetiti. O’Toole je v filmu deloval sproščeno, igrivo in nevarno, kot bi ga prav omejen fizični obseg prisilil, da svojo energijo usmeri še natančneje v psihološko igro.
Leta 1982 je sledil Najboljše leto mojega življenja (1982), v katerem je igral starajočo se filmsko ikono – vlogo, ki je bila ravno prav komična, ravno prav tragična in neizogibno osebna. Marsikdo je videl vzporednice z njegovim zasebnim življenjem, saj je lik alkoholiziranega, razsipniškega veterana nosil očitne sledi O’Toolovega lastnega boja. A prav ta iskrenost in samoironija sta naredili film za eno najbolj toplih mojstrovin njegove pozne kariere; prinesla mu je še eno nominacijo za oskarja in potrdila, da je postal mojster igralske samorefleksije.
Večji kot kadarkoli prej
V poznih letih je razpršeno delal v filmih, televizijskih projektih in gledališču, kljub temu da je bilo njegovo zdravje krhko. Izstopajo vloge v filmih Zadnji kitajski cesar (1987), kralj Ralph (1991) in njegova izjemna kreacija papeža Pavla III. v televizijski seriji Tudorji (2008), kjer je v zreli starosti dokazal, da zna s tremi pogledi ustvariti več napetosti kot večina igralcev s celim monologom.
Eden vrhuncev njegove poznejše poti je bil Venera (2006), pretresljiva pripoved o ostarelem igralcu, ki se zaljubi v mlado žensko – film je skoraj boleče odražal realnost staranja, telesne šibkosti in minljivosti, a je bil igralno tako močan, da je O’Toolu prinesel svojo osmo, zadnjo nominacijo za oskarja. Ta dosežek ga je postavil v vrh igralcev z največ nominacijami brez zmage, a je prejel vsaj častnega oskarja za življenjsko delo.
V vseh teh poznih letih je O’Toole ohranil svojo značilno prisotnost – eleganten, izobražen, duhovit in pogosto nevarno nenavaden. Bil je eden zadnjih velikih igralcev stare šole, človek, ki je prišel iz gledališča, a je na filmu pustil pečat, ki ga ne more izbrisati nobena generacija za njim. Njegova vitalnost ni bila v zdravju, temveč v volji – v notranjem žaru, ki ga je spremljal do konca kariere.
Zasebno življenje in odnosi
O’Toole se je leta 1959 poročil z igralko Sian Phillips, s katero je imel hčerki Kate in Patricio. Njun zakon je bil sprva harmoničen, poln ustvarjalnosti in intelektualne bližine, vendar ga je v sedemdesetih letih začel razjedati njegov boj z alkoholom, agresivna nihanja v razpoloženju in dolgotrajne odsotnosti zaradi snemanj. Phillipsova je kasneje opisala njuno življenje kot mešanico izjemne ljubezni in hkratne popolne nepredvidljivosti; leta 1979 sta se ločila, a sta kljub zapletom ohranila poseben odnos.
Nekaj let kasneje je bil O’Toole v zvezi z manekenko Karen Brown, ki mu je rodila sina Lorcana, rojenega leta 1983. Lorcan, ki je odraščal ob očetu v poznejših in bolj mirnih letih, je kasneje postal eden njegovih najbližjih spremljevalcev in je stal ob njem tudi v zadnjih dneh. O’Toole je bil kot oče pogosto odsoten, a je bil v pozni starosti do otrok zmeren, hvaležen in neizmerno navezan.
Čeprav je živel burno življenje, je imel O’Toole nekaj starih navad, ki so ga spremljale vse življenje: ljubezen do literature, fascinacijo nad zgodovino, strast do gledališča in globoko radovednost do ljudi. Bil je eden tistih umetnikov, ki so kljub turbulentnosti ostali radovedni, nežni in sposobni iskrene bližine.
V medijih je bil pogosto prikazan kot razuzdani ekscentrik, toda tisti, ki so bili bližje, so vedeli, da je bil to le delna resnica. Bolj natančno bi ga opisali kot občutljivega človeka, ki je večino življenja iskal ravnotežje med umetnostjo in samouničenjem, med odgovornostjo in svobodo, med bližino in pobegom. Znotraj njega sta vedno živela dva človeka – bleščeča zvezda svetovnega filma in tihi, introvertirani opazovalec, ki je svet razumel bolj čustveno kot intelektualno. In prav v tej dvojnosti je O’Toole ostal zanimiv vse do zadnjega dne.
Smrt in zapuščina – kako je ostal nepogrešljiva ikona
Peter O’Toole je umrl 14. decembra 2013 v 82. letu starosti, v londonski bolnišnici, po dolgotrajnih zdravstvenih težavah, ki so bile posledica izčrpavajočih bolezni in operacij. Njegova smrt ni bila presenečenje – že več let je živel umaknjen od javnosti, s kratkimi, redkimi nastopi – toda občutek izgube je bil takojšen. Svet filma je ostal brez ene največjih osebnosti britanskega in svetovnega igralstva, brez človeka, ki je s svojo pojavnostjo zaznamoval vsaj tri generacije občinstva.
Tudi kot kulturna figura je presegel okvire svojega časa. Postal je simbol britanske renesanse igralcev, predstavnik generacije, ki je združila gledališko tradicijo in filmsko drznost. Podobno kot Burton, Finney ali Finch je dokazal, da lahko nekdanji gledališki levi postanejo globalne filmske ikone, ne da bi izgubili svojo notranjo umetniško integriteto.
Toda njegova največja zapuščina je morda nekaj nenavadno preprostega: bil je igralec, ki je znal biti nepozaben. Ne zaradi posebnih efektov, ne zaradi spektaklov, temveč zaradi svoje čiste, neponarejene navzočnosti. O’Toole je bil eden redkih, ki je znal stati mirno, gledati in z enim samim gibom ustvariti svet.
