Glasbeni projekt Maček Muri in Muca Maca pesnika Kajetana Koviča, skladatelja Jerka Novaka in pevke Nece Falk spada med največje bisere slovenske glasbene produkcije za otroke in tudi odrasle. Letos mineva že 40 let od izida kasete, v tem času pa je bilo prodanih več kot 119 tisoč izvodov kaset in zgoščenk. Njegovo nadaljevanje, album Mačji sejem iz leta 1991, je bil prodan v okoli 12 tisoč izvodih. Zato so v torek v avli Mestnega muzeja Ljubljana Jerku in Neci slavnostno podelili štiri platinaste plošče za projekt Maček Muri in Muca Maca ter dve zlati plošči za projekt Mačji sejem. Mi pa smo ob tej priložnosti protagonista povabili na krajši klepet.
Kaj vam pomenijo priznanja, ki ste jih dobili?
Neca: Jaz že praznim stene s slikami, da bom imela kam to obesiti. Seveda nam je to v veliko čast. Veselo je pogledati nazaj – generacije so šle mimo, Maček pa bo šel naprej.
Jerko: Tudi jaz sem zelo vesel, da je Maček Muri tako uspešen, da je segel do vseh generacij – od otrok do starejših oseb.
Kdaj ste zaslutili, da ste naredili nekaj posebnega?
Jerko: Mislim, da smo to zaslutili takoj po snemanju, ko smo zmiksali stvari, ko sva šla z Ladom do takratnega direktorja ZKP Jureta Robežnika, da mu predstaviva projekt. Vedeli smo, da smo naredili nekaj odličnega, nismo pa seveda pričakovali neverjetnega uspeha.
Neca: Ko smo posneli tega mačka, smo si želeli, da bi imeli vinilno ploščo, ampak v založbi so mečkali, češ da otroci uničijo igle in gramofone. Jaz sem rekla, da kako, če pa so bile vse pravljice na velikih ploščah? No, ampak potem je Maček izšel na kaseti in zdaj, ko so te spet aktualne, so baje zelo drage. Če ima še kdo originalnega Mačka z ovitkom in vsem, bo kar nekaj notri dobil. No, kaseta je šla mimo, desetletja so šla mimo in prišel je CD, nato pa je spet »zakolobaril« nazaj vinil in zdaj smo ga končno dočakali. Zelo smo veseli, da smo dobili to dvojno vinilno ploščo Maček Muri in Muca Maca ter Mačji sejem. Vsak dober zbiratelj plošč bo to imel v svojem arhivu oziroma zbirki.
Kaj dela ta projekt tako poseben? So to besedila, glasba, vse skupaj, je bilo mogoče takrat tudi neko posebno vzdušje? Mislite, da bi se tudi danes tako prijel, če bi bila to zdaj noviteta?
Jerko: Mislim, da bi se. Samo vprašanje je, ali bi ga danes naredili na enak način. Če bi, bi verjetno bil. A ljudje se menjamo skozi čas, tako da mislim, da bi bil drugačen. Takrat je Neca vztrajala, da smo šli snemat, ker sem bil tik pred odhodom na služenje vojaškega roka, sicer bi res bil verjetno precej drugačen. Verjamem, da bi bil tudi zanimiv in dober, bi bil pa verjetno drugačen.
Neca: Jaz pa mislim, da je ta stvar tako dobro narejena, da zato tudi tako dolgo traja.
Jerko: Dodal bi še, da smo imeli srečo, da so nam bile tudi zvezde naklonjene, da smo imeli poleg sijajne pevke Nece sijajno glasbeno zasedbo, odličnega snemalca Petra Grudna in odličen studio. Vse se je poklopilo, tako da je bil izdelek tak, kot je moral biti. Znova in znova se dokazuje, da je to stvar, ki bo zdržala še kar nekaj časa.
Neca, nekaj pesmi je danes zapela tudi vaša vnukinja Amelie Breznik Falk ob spremljavi Igorja Leonardija. Verjetno ste na to zelo ponosni?
Neca: Seveda sem ponosna, mislim pa, da ima pred sabo še veliko dela.
Jerko, znajo tudi vaši potomci vse pesmi na pamet?
Jerko: Vnukov še nimam, hčere in sinovi pa so dali vse to skozi, tako da jih zelo dobro poznajo. Se tudi ukvarjajo z glasbo, tako da vedo, kaj je dobra glasba.
