Jurij Zrnec je na letošnjem Festivalu slovenskega filma dobil nagrado za najboljšega igralca, in sicer za vlogo taborniškega vodnika v mladinski komediji Gremo mi po svoje. "Ravno zato, ker je to mladinski film, nagrade nisem pričakoval; ponavadi gredo v resnejše vode," pravi in doda, da je je zato toliko bolj vesel. Pravo vrednost tega projekta pa vidi v tem, da si bo lahko nekoč film ogledala njegova danes dveletna hči Leni.
Vam zato, ker ste jo dobili za vlogo v mladinskem filmu, ta nagrada pomeni kaj več?
Jaz jo jemljem kot nagrado – to se bo sicer slišalo klišejsko – za vso ekipo filma. Brez njih tudi starešina ne bi bil tako zatežen.
Ste nagrado že proslavili?
Ne. S Sabino (Kogovšek, Jurijeva žena, op. p.) sva se komaj odločila, da greva na podelitev, ker je bila hčerka še malo bolna, tako da sva potem tudi šla hitro nazaj domov. No, nekaj smo spili, verjetno bomo kaj več proslavljali po premieri. Žal nisem bili niti na projekciji filma v Portorožu, ker sem imel takrat predstavo, povedali pa so mi, da je bilo menda noro. Prišla sta tudi dva avtobusa naših otrok, menda je bilo vzdušje odlično.
Zakaj vas imajo otroci tako radi?
Mogoče zaradi iskrenosti in pristnosti ter tudi zato, ker sem sam malo otroka in vem, kaj jim je všeč. Karkoli delam, je otrokom všeč, ampak ne vem točno, zakaj. Pa saj ne samo otrokom. Tudi tašče me imajo zelo rade, mene in Romiha (smeh). Midva sva zagotovo prvaka v tem, najine ciljne skupine so starejše gospe in otroci.
Kaj pa vaša prava tašča, vas ima tudi rada?
Ona je zelo ponosna name, jaz pa na njo. Imam najboljšo taščo na svetu, res, to lahko iskreno rečem! Ponavadi ljudje nimajo radi, da pridejo mame na obisk, jaz ji pa vedno govorim, naj pride večkrat. Ona je najbolj "fit" v družini, Triglav itd. Oba imava rada kuhinjo, gledališče jo zanima … Moj človek je, taka "joie de vivre", super gospa!
Veste, kaj pravijo: če se dobro razumeš s taščo, se ponavadi slabše z ženo.
Kar naj pravijo. Ne, sploh ne, dobro se razumeva. Imam veliko srečo, da sem prišel v takšno družino.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 41, izid 13. oktober 2010).
