Nam poveste kaj o Blažu?
Blaž je relativno uspešen poslovnež, menedžer novega kova, ki je bil prisiljen odpustiti veliko delavcev, da bi firma preživela, kar ga jasno frustrira in znotraj danih okoliščin, ko pride v hišo toliko otrok, bivša tašča, bodoči tast, postaja vedno bolj koleričen.
Kako blizu vam je lik?
Mora ti biti blizu, sicer nima smisla, da bi se ga sploh lotil. Lik mi je blizu, res pa ni bilo veliko časa za premislek. Dejansko sem iz filma v Zagrebu priletel v to serijo, samo brke sem obril in postrigel lase, imeli smo par vaj, da smo se malo zatipali, dogovorili nivo jezika itd. in potem začeli snemati.
Radi delate z otroki?
Rad delam z otroki in z dobro ekipo.
Družinskih serij je pri nas malo.
Včasih jih je bilo več. To je pravzaprav dramska serija z nekimi humorističnimi momenti. Kaj takega že dolgo nismo videli, upam pa, da bo še kakšna, ker se mi zdi pomembno, da bi morale televizije, ne le nacionalna, več vlagati v igrani program. Preveč je nekih za vsako ceno zabavnih ali kontaktnih oddaj, ki so same sebi namen in se vlečejo kot čigumi leta in leta.
Vas je kaj strah, da bodo tudi to serijo gledalci skritizirali, kot je pri nas v navadi s serijami?
Nimam me biti kaj strah, ker ljudje, ki pljuvajo, nimajo pojma, v kakšnih okoliščinah se serije delajo. Predvsem pa predlagam vsem, naj sami poskusijo, potem pa se bomo pogovarjali naprej. Najlažje je pljuvati čez vse in govoriti: »Košir, kako si zafrknil tam pri tretjih vratcih!« Pancarje si zapni, daj debelo rit na smučke, se spusti dol in boš videl, ali boš šel ven pri prvem ali tretjem kolu. Če boš prišel med vsemi vratci do konca, potem pa se lahko znašaš nad Koširjem in ostalimi smučarji. Enako velja za kreativce. Verjamem, da je slovenska publika zelo kapriciozna, predvsem ker je vajena ameriških serij, ki se snemajo v drugih okoliščinah. Pri nas se snema veliko hitreje, sredstva so veliko manjša, igralci zraven delamo še kaj drugega, tako da je izčrpanost večja, vsi dajemo vse od sebe. Nikakor to ne pomeni, da se praskamo po riti in lenarimo, ampak je to zelo izčrpavajoč posel – 12 ur snemaš, potem imaš še kake druge obveznosti, vadiš tekst za naslednji dan, skratka, če imaš srečo delaš 15 ur na dan, spiš bolj malo, to lahko traja po več mesecev ali let skupaj.
Vam ni nikoli dovolj?
Seveda. Jaz sem si vzel leto in pol premora, ker drugače ne gre, ker se izčrpaš. Dobro je delati, ampak preveč pa tudi ne.
Čeprav jih kritiziramo, pa so serije še vedno kar dobro gledane. Očitno jih potrebujemo.
Zagotovo! In še vedno je vsaka serija boljša kot najboljši resničnostni šov.
So že kakšni odzivi za Prepisane?
V glavnem po forumih, saj je to internetna nadaljevanka. Gledalec, ki spremlja serijo, težko dobi vtis o celoti, ker je bilo predvajanih le nekaj delov. Odzivi so sicer zelo pozitivni – tako na Jonasov scenarij kot na Dvornikovo režijo in postprodukcijo Nu Frameovcev. Takšne serije do sedaj nismo bili vajeni, tudi format je pet do osem minuten. Bodo pa gledalci lažje dobili nek vtis o celoti, ko bodo videli vse dele. Naracija je zelo razdrobljena, stvari se zaenkrat šele odpirajo, nastavljajo. Bo treba počakati, da si vse dele ogledamo.
Kaj pa Lovec oblakov?
Uspešno nadaljuje svojo pot po festivalih, pred kratkim smo dobili glavno nagrado za najboljši kratki film v Sydneyju. Režiser Miha Knific je dobil denarno nagrado, ki jo bo, mislim, porabil za realizacijo projektov, ki jih že razvija. Miha je kreativec, ki nenehno ustvarja, ne čaka na razpise. Stalno deluje na tem področju neodvisno od vsega, kar se mi zdi zelo zdravo, ker časa, da bi čakal na podporo države, je premalo. Mislim, da bo šel Lovec oblakov v kratkem v distribucijo, ne vem, kdo je distributer, se ga bo pa dalo videti v kinih kot predfilm.
Imate v načrtu še kakšne projekte?
Dogovarjam se za glavno vlogo v predstavi na velikem odru MGL-a, vem, da sem v treh filmskih zasedbah za glavno moško vlogo, čakamo pač na rezultate razpisa na Filmskem skladu, imam še en film odprt v Sarajevu in enega v Beogradu. Vse te stvari so nepredvidljive, lahko se zamaknejo, tako da nerad govorim o njih vnaprej.
