Edwarda smo poklicali in ga povprašali o njegovi predstavi ....
Gledalci pri predstavah ponavadi pričakujemo neko zgodbo. Kakšna je zgodba predstave Watching others?
Watching others doživljam kot posledico določenih zgodb ali pa bolje rečeno kot prostor, kjer se zgodbe končajo, prostor, ki vabi k raziskovanju, odkrivanju in kontemplaciji. Predstavo lahko spremljate tudi v obratnem vrstnem redu ...
Pravite, da s plesom, gibom opozarjate na človeško telo. Zakaj se vam zdi to tako fascinantno?
Lahko se navežem na prvo vprašanje in nadaljujem: tam kjer se beseda konča, zgodbo prevzame telo. Sliši se nekoliko romantično, ni pa tako daleč od bistva mojega dela.
Pri tej predstavi spodbujate domišljijo gledalcev. Kaj želite, da občutijo ob gledanju?
Gledalec se odloči sam, hote ali pa nehote, koliko bo samega sebe vložil v to, kar spremlja. Želim si, da gledalec prestopi mejo razuma is se prepusti dogajanju. Jaz odpiram vrata vsem, ki si želijo vstopiti v naše slike, ki čakajo, da bi jih nekdo dokončal in uokviril z lastnim doživetjem ali pa domišljijo, kot ste omenili.
Moderni baleti/plesi širši publiki niso najbolj všečni, veliko jih pravi, da jih ne razume. Kako to komentirate?
Kolikor jaz vem, ga dosti ljudi rado spremlja. Izognil bi se klasificiranja publike, tako kot pri ostalih odrskih uprizoritvah gre zgolj za lastno klasificiranje predstav: ene so ti všeč, druge pa ne.
Zakaj je Watching others všečna gledalcem, kako se jim približa?
Mogoče zato, ker gledalci ne razumejo, kaj gledajo …Watching Others je specifična predstava, ki zaradi same postavitve vabi k opazovanju vidnega in hkrati nevidnega dogajanja na odru. V svoji osnovi predstava ne nosi neko pomembno sporočilo in to je bil tudi namen. S skladateljem Milkom Lazarjem sva izbrala za izhodišče koncepta dva Chopinova preludija, ki jih je Milko, kot sam rad pravi, seciral na atome in jih ponovno sestavil v neskončne fraze, ki poudarjajo želene trenutke Chopinove glasbe. Po drugi strani najbolj zanimiva stvar o predstavi je gledati druge, 12 izvrstnih plesalcev ki v spremljavi pianista Bojana Goriška ustvarjajo nekakšno plesno implozijo, ki se razvija vase in te potegne zraven.
Predstava je pred kratkim prejela nagrado zlati lev na festivalu v Umagu. Kaj vam takšno priznanje pomeni?
Zlati lev je festival komornega gledališča, kjer v glavnem nastopajo dramske predstave. Selektor festival in žirija sta začutila nekovencionalni jezik naše predstave, ki ni izključno namenjen samo plesni publiki, ampak vsem, ki iščejo nove ali pa drugačne gledališke izkušnje.
Kaj novega pripravljate jeseni oz. v novi sezoni?
Prva premiera bo zelo priljubljeni klasični balet Giselle, ki bo na sporedu novembra. V drugi polovici sezone pripravljamo Meeting Maribor, koprodukcijo z Graškim baletom, ki bo uprizorjena v obeh mestih. V tem trenutku razvijam tudi projekt z zvezdami Mariinskega gledališča iz St. Petersburga, s katerimi sem imel pred kratkim premiero v Petersburgu. Septembra se bom s projektom Hallerstein odpravil na Expo 2010 v Shanghai in v sklopu evropske prestolnice kulture 2010 z mariborskim ansamblom gostoval v Italiji in na Madžarskem.
