Revija stop
One/oni

Odvetniške zvezde

Stop
4. 11. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Je življenje odvetnikov tudi v resnici takšno, kot lahko vidimo na televizijskih zaslonih?

Stereotip o odvetnikih v sivih oblekah, brezbarvnih ljudeh, ki prekladajo papirje ter pišejo dopise in ki se jim je dobro izogniti v velikem loku, če ne kmalu ostanemo brez prebite pare, doma, družine in živcev, so začele razbijati serije, ki smo jih lahko še kot mladostniki gledali na televizijah.  

Začenši z Zakonom v Los Angelesu. Mladi, ambiciozni odvetniki obeh spolov, ki se bojujejo za pravico in resnico, so nas prevzemali ... Seveda ni naših otroških dušic takrat prav nič motilo, da smo občudovali "vragolije in mojstrstva" odvetnikov, ki sicer delujejo v drugačnem sistemu, kot je bil v veljavi (in je še) pri nas (razlike med kontinentalnim in anglosaksonskim pravom), prav tako se nismo pretirano ukvarjali z verodostojnostjo. Gledali smo s široko odprtimi očmi, saj se nam je odpiral popolnoma nov svet, v katerem smo lahko zagledali, da - sicer v drugačni preobleki - na svetu še vedno obstajajo viteške vrline. In nismo bili edini. Povsod po svetu so imele serije odlično gledanost. Logična posledica so bile nove in nove serije, v katerih so nastopali pogumni in resnicoljubni odvetniki. Pa tudi odštekani.

Je življenje odvetnikov tudi v resnici takšno, kot lahko vidimo na televizijskih zaslonih?

O tem lahko preberete na straneh, kjer se slovenski poznavalci dotikajo tudi tega vprašanja in vrste drugih ... Recimo tistega o prepoznavnosti slovenskih odvetnikov, (samo)oglaševanju, etiki in medijski prepoznavnosti. Popularnost serij vsekakor vpliva na priljubljenost poklica, prav tako je zaradi ekstravagantnosti nekaterih televizijskih junakov bistveno večja toleranca tudi do "drugačnosti" nekaterih pravih odvetnikov. Ne bom se spuščal v analizo vpliva priljubljenih serij na odvetniško- sodniško-tožilske zgodbe, a nihče me ne bo prepričal, da fikcija ne širi meja dojemanja v resničnem življenju. Če to pomaga ljudem, ki postanejo del sodnih postopkov (bodisi kazenskih, bodisi civilnih), je to lahko samo dobro. Čeprav se kdo z menoj ne bo strinjal, lahko mirne vesti trdim, da so pravniki, no, vsaj večina, povsem normalni ljudje, ki imajo dovolj empatije do problemov drugih, razumejo njihove težave, a se - vsaj tisti, ki se z njimi poklicno ukvarjajo - pazijo, da jim (preveč) ne zlezejo pod kožo. Enako kot ljudje v drugih poklicih - zdravniki, novinarji, policisti, gasilci ... Videti in občutiti tragedije, barabije, grdobije in druge neznosnosti ter ob njih ostati razsoden, resnično ni enostavno.

P. S. Opravičujem se, ker tokrat nisem pisal o dogodku vseh dogodkov na tej strani Alp - obisku predprejšnjega predsednika ZDA Billa Clintona. Še vedno nisem strnil vseh vtisov, a sem posebej vesel, da se s predsednikom strinjava o mnogih stvareh. Tudi o tem, da je ali ni konec recesije, malo manj pa o tem, da je je mogoče konec in da je mogoče ni konec. Sem pač malo bolj radikalen. Rečem lahko samo to, da sem bil kar malce užaljen, ko sem videl, da so mu trajno žareči kip v (nad)naravni velikosti postavili šele v Prištini.

 

Revija Stop