Riverdance je zaživel leta 1994 kot ena od točk na Evroviziji v Dublinu. "Celotna prireditev se je tematsko vrtela okoli reke. Skladatelja Billa Whelana so prosili, naj napiše glasbo, povezano z reko," razloži Erskine. Tako je nastala točka Riverdance, ki sta jo ob orkestru in keltski vokalni skupini Anuna odplesala Jean Butler in Michael Flatley. Ker je nastop požel toliko odobravanja, je že leto pozneje doživel premiero kot dvourna samostojna predstava.
ŽIVLJENJSKI CIKEL REKE
"Predstavo smo zasnovali kot življenjski cikel reke: začne se kot oblak, dež pade v reko, ki teče prek pokrajine, pronica skozi deželo, se zlije v morje in nato voda zopet izhlapi v nebo. To je tudi prispodoba za življenjski cikel in irsko zgodovino: Irci so se zaradi politike in golega preživetja selili na tuje, tam ustvarili družine, v devetdesetih letih pa so se prvič v zgodovini začeli vračati nazaj na Irsko. Tako kot reka teče skozi deželo in pobira stvari, tako ljudje v tujini poberejo delce drugih kultur in jih prinesejo domov. Tako je tudi pri Riverdanceu: originalni koreograf Michael Flatley in plesalka Jean Butler sta irska Američana, ki sta svoj irski ples prinesla nazaj na Irsko, seveda z ameriškimi vplivi," razlaga producent.
OHLAJANJE V VEDRU LEDU
V Ljubljani bo nastopilo okoli 40 plesalcev, poleg plesalcev irskega plesa (zanj je značilno hitro gibanje nog in precej toga drža telesa) bodo nastopili tudi ruski in afroameriški plesalci ter plesalka flamenka. Za nastopajoče je spektakel fizično zelo naporen. Plesalka Niamh Eustace (27 let), ki pleše že od četrtega leta dalje, del Riverdancea pa je že sedem let, prizna, da morajo trdo trenirati. "Najintenzivnejše vaje imamo, preden gremo na turnejo, na turneji vadimo pred vsako predstavo, po njej pa se pogovorimo in popravimo morebitne napake, vsake 14 dni treniramo po ves dan." Poškodbe so kar pogoste, čeprav imajo pred predstavami rutinske priprave. "Pred vsakim nastopom delamo 15 minut kondicijske vaje, se 20 minut raztezamo in nato še samostojno ogrevamo, na voljo imamo tudi maserja in fizioterapevta. Tudi ko med predstavo nisi na odru, moraš biti ves čas ogret. Po predstavi se spet vsaj 20 minut raztezamo in ohlajamo, imamo tudi ledene obkladke, včasih kakšen plesalec stoji v ledeni vodi." A pravi, da je vredno, saj v plesu neizmerno uživa, poleg tega pa še potuje. "Biti del Riverdancea so sanje vsakega plesalca irskega plesa," je prepričana.
MANIJA IRSKEGA PLESA
Riverdance je sprožil svetovno manijo irskega plesa in predstava je po petnajstih letih še vedno enako priljubljena kot na začetku. "To je res zanimivo," se strinja Julian Erskine. "Mislili smo, da bo predstava zanimiva samo za Irce, a so bili nad njo navdušeni povsod po svetu. Očitno smo našli tisto pravo kombinacijo plesa, glasbe in petja. Verjetno smo tako uspešni tudi zato, ker ne gre za neko zgodbo, ampak za lahkotno zabavo brez jezikovnih ovir, saj je ples univerzalen jezik, v glasbi prevladujejo bobni, tudi plesalci s topotanjem ustvarjajo ritem, ki je osnovni princip glasbe. Z Riverdanceom je irski ples je postal zelo priljubljen, po svetu se ustanavljajo šole irskega plesa, celo na japonskem jih imajo. V Aziji smo sploh priljubljeni, sedaj pa gremo na turneje po deželah, kjer še nismo bili – npr. na Kitajsko, v Indijo, na Bližnji vzhod. Očitno bomo počasi zavzeli svet," se smeji.
